Bitka pri Frigidu

Zadnji pomembni rimski pesnik Claudius Claudianus iz Aleksandrije je kar v treh panegirikah ali slavnostnih govorih opisal eno zadnjih velikih bitk v poznem obdobju Rimske zgodovine. Bitka je bila 06. septembra leta 394 po Kristusu ob reki Frigidus, na območju današnje Vipavske doline. Zahodnofrankovski poveljnik Arbogast je skupaj z rimskim senatom pripravil upor proti cesarju Teodoziju I., ki je rimskemu imperiju vladal iz Konstantinopla. Čeprav upori barbarskih federatov v nemirnem četrtem stoletju niso bili nič nenavadnega, je bila ta upor vendarle nekaj posebnega. Pogan se je uprl kristjanu in zgodovinarji to bitko radi primerjajo z bitko pri Miljvijskem mostu, kjer je tudi zmagal kasnejši katehumen cesar Konstantin.

Posledica obeh bitk je bila prevlada krščanstva na vseh ravneh družbenega življenja. Arbogast se je že dolgo prepiral s krščanskimi cesarji v Konstantinoplu in si prizadeval za vrnitev poganstva kot državne vere. Cesar Teodozij se je z vojsko več kot 20.000 Gotov, ki so malo pred tem postali federati po porazu v bitki pri Adrianoplu, odpravil iz Konstantinopla proti zahodu. Lokacija bitke sicer ni popolnoma zgodovinsko verodostojna, vendar velja, da je glavni spopad potekal med današnjim Zemonom pri Vipavi in Vrhpoljem. Bitka je odločala o usodi Rima. Najprej so zmagovali pogani, silovit veter, verjetno vipavska burja pa je kasneje posredno pomagala krščanski cesarski vojski, da je zmagala. Poganskega vojskovodjo Evgenija so zmagovalci ubili, Arbogast pa je naredil samomor. Po zmagoslavni bitki »Ad Frigidum« je cesar Teodozij za nekaj mesecev še zadnjič samostojno zavladal mogočni državi, ki je po njegovi smrti januarja naslednje leto razpadla na zahodno in vzhodno cesarstvo.

Foto: Pošta