Bitka narodov pri Leipzigu

6

V oktobru leta 1813 se je končala bitka narodov pri Leipzigu, kot največja bitka v Evropi do I. svetovne vojne. Sodi v čas Napoleonovih osvajanj po Evropi, ko je njegova vojaška moč pričela slabiti. Leto dni pred tem mu ni uspela invazija na Rusijo. Ravno tako je doživel poraze v Iberski vojni proti Špancem, Portugalcem in Angležem. Njegova premagana armada se je postopoma upirala vse močnejšim nasprotnikom. V Nemčiji je poizkušal ponovno okrepiti svojo moč zato je v maju leta 1813 dosegel zmagi pri Lützenu in Bautzenu proti Rusko-Pruskim silam. Po teh dveh spopadih so sklenili nekajmesečno premirje. V avgustu je dosegel naslednjo pomembno zmago pri Dresdenu.

Ta poraz koalicijskih sil je bil povod, da so ruski general Barclay De Tolly in poveljniki Gebhard von Blücher, Karl von Schwarzenberg, Count Benningsen in švedski prestolonaslednik Carl Johan sklenili sporazum pod imenom Trachenberski načrt. Z njim so sklenili, da se bodo izogibali posameznih spopadov z Napoleonom pač pa bodo napadali njegove maršale. Na ta način so dosegli zmage pri Großbeeren, Kulm, Katzbach in Dennewitz.

Ko so premagali maršala Nicolasa Oudinota pri bitki pri Großbeeren, je padel tudi Berlin. To je prisililo Napoleona, da je okrepil svoj položaj zaradi pritiska koalicijskih sil iz severa. Konec septembra je prečkal Elbo in organiziral obrambo pri Leipzigu, da bi si zaščitil svojo preskrbo. Hkrati pa se je želel spopasti s koalicijskimi silami, ki so bile sestavljene iz armad Rusije, Prusije, Avstrije in Švedske. V spopadu so koalicijski sile štele skoraj 330.000 vojakov. Na Napoleonovi strani pa je bilo okrog 190.000 vojakov. Poleg Francozov so se še bojevale tudi italijanske, nemške in poljske čete. Bitka je trajala od 16. do 19. oktobra.

V tej bitki je bil Napoleon premagan. Z njo se je tudi končala francoska navzočnost vzhodno od Rena. Hkrati je bila pomemben korak do dokončnega poraza Napoleona. Po bitki so okrepljene zavezniške sile potisnile oslabljeno Napoleonovo armado v Francijo. To je Napoleon še uspel doseči niz zmag v bližini Pariza v tako imenovanem šestdnevnem pohodu. A zmage niso bile dovolj pomembne da bi si francoska vojska opomogla od porazov. Na koncu je francoska vojska kapitulirala. Napoleon je bil ujet marca 1814 v Parizu in nato izgnan na otok Elbo.

Cena spopada pri Leipzigu je bila zelo visoka. Na obeh straneh je bilo ubitih od 80.000 do 110.000 vojakov. Na Napoleonovi strani je bilo okrog 38.000 vojakov mrtvih, 36.000 je bilo zajetih in ranjenih. Ravno tako je bilo ubitih ali ranjenih 51 francoskih generalov. Na koalicijski strani pa je bilo okrog 54.000 mrtvih in ranjenih. Francozi so izgubili tudi 325 topov. Kot zanimivost je, da je v tej bitki na francoski strani bil ubit tudi nečak zadnjega poljskega kralja Stanisława Augusta Poniatowskega – Josef Antoni.

 Foto: Boston

6 KOMENTARJI

  1. Tisti, ki se ukvarjamo z jezikovnimi posli, pa ne vemo vselej, kako natančno se sklanja ime kraja “X”, se navadno elegantno izvlečemo tako, da napišemo “pri kraju X”. 😉

    • Hvala za nasvet. Nisem specialist za slovnico, zato mi bo vaš nasvet prihodnjič prišel prav.

      • Ni za kaj. Moram pa tudi opomniti, da bi bilo primernejše, če bi “Angleže” zamenjali z “Britanci”. Pokojni profesor Holmes piše, da je bilo v času ameriške vojne za neodvisnost med vojaki Kraljeve armade 60 odstotkov Angležev (in Valižanov), 24 odstotkov Škotov in 16 odstotkov Ircev, med artilerijskimi rekruti v letih 1795-1819 pa 42 odstotkov Ircev in 21 odstotkov Škotov. Navsezadnje je bil tudi vojvoda Wellington Irec (čeprav bodo to nacionalisti zanikali).

        • Čeprav pa sam ni maral, da se ga Ircem zove, verjetno zaradi protiirskih predsodkov drugod po Britaniji.

      • Ne, Franci, ni bila gospa Breda, sem pa imel že zadnjih razredih osnovne šole silno strogo učiteljico slovenščine, ki ni poznala milosti. Nekaj časa mi je šla malo na živce, danes sem ji pa globoko hvaležen.

Comments are closed.