Zelo zaskrbljujoča je pojavnost umora bivše partnerke, ki ga neredko spremlja samomor. Tako dejanje nam pokaže, da je razumevanje zapuščenosti, ki je v jedru takega nasilja, postalo družbeno pomembno.
Čustvene zveze in zakoni so zasnovani na ljubezni, to je na čustvenem povezovanju. To omogoča osebi, da vzpostavi relativno trajni odnos ljubezni, pripadanja, zaupanja in medsebojne povezanosti. V primeru, da dvojica, ki se močno ljubi, ni v stanju, da vzpostavi stabilno in zadovoljujočo zvezo, ali v primeru, da je ljubezen minila, lahko pride do razhoda ali ločitve.
Redko sta obe osebi iz zveze enako nezadovoljni z zvezo, tako da istočasno predlagata razhod ali ločitev. V večini primerov je ena oseba tista, ki odhaja in zapušča drugo osebo, ker je njej nesprejemljivo še nadaljnje ostajanje v zvezi, druga oseba pa je tista, ki trpi breme zapuščenosti.
Kadar je zapuščena čustveno zrela oseba, sprejme to dejstvo in vstopi v proces žalovanja, ki traja od meseca in pol do nekaj mesecev. Ko sprejme ločitev, se pomiri z njo, tako da jo odžaluje in preboli, tedaj je končno pripravljena za novo čustveno povezovanje.
Tisto, kar povzroča, da ljudje, ki so zapuščeni, reagirajo na zapuščenost čustveno nezrelo, so katastrofični pomeni, ki jih oseba pripisuje tej situaciji. Najbolj bolno je, kadar je oseba odvisna od bivše partnerice, ker napačno verjame, da je zveza z njo smisel njenega življenja. Zanjo je odhod te osebe ne samo razlog žalovanja, temveč začetek življenja brez smisla.
Obstaja še nešteto drugih napačnih prepričanj, ki zapuščenost pretvorijo v veliko travmo za osebo, ki jo prenaša: »Če bi jaz zares bila vredna, me on ne bi nikdar zapustil!«; »Izkoristil me je, prevaral in nato zavrgel!«; itd. V vseh takih primerih zapuščena oseba nase gleda kot na poraženca in žrtev, na odhajajočega partnerja pa kot zmagovalca in agresorja. Vse to ustvari zares veliko občutenje užaljenosti, prizadetosti, ponižanosti, zavrženosti, kar je podlaga za čutenje sovraštva, ki na koncu lahko vodi k destruktivni maščevalnosti.
Ni mogoče preprečiti, da ljudje ne sprejemajo naklonjenosti drugih ali da ne zapuščajo čustvenih zvez in zakonov. Mogoče pa je vplivati na to, kako bodo ljudje razumevali take dogodke. Glavno je, da ljudje razumejo, da ima partner pravico zapustiti zvezo ali zakon. In ne samo to, razumeti morajo predvsem to, da biti zapuščen ne pomeni, da sedaj nisem več vreden človek ali da je to sramota.
Kadar se našemu otroku prvič zgodi, da je zavrnjen v zaljubljenosti ali da se je zveza prekinila in je bil zapuščen, takrat mu moramo starši pomagati, da ne naredi napačnih zaključkov kot »Nisem dovolj vreden, da bi me imel kdo rad!« Prav tako bi morali taki osebi pomagati na ta način tudi najbližji prijatelji in sorodniki z namenom, da popravi napačno in škodljivo stališče do zapuščenosti in da ne krepijo njenih negativno izkrivljenih prepričanj. Prava bitka proti družinskemu nasilju in nasilju nad ženskami, ki poteka v šolah in drugod, bi se morala ukvarjati s popravo prepričanj o pomenu zapuščenosti.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
