Haaško sodišče bi s svojo dokončno odločitvijo o hrvaških generalih Anteju Gotovini in Mladenu Markaču v vsakem primeru koga razjezilo. Zgodilo se je pač tako, da so Hrvatje evforični, Srbi pa besnijo. Seveda ima prav voditelj Srbov na Hrvaškem Milorad Pupovac, ko pravi, da je oprostilna sodba za generala dobra novica zanju, za njuni družini in za njune podpornike, medtem ko (nedolžne) žrtve hrvaške operacije Nevihta, ki so kot v vsaki vojni bile, zdaj spet ne vedo, kdo je kriv za njihovo kalvarijo. Ne gre spregledati niti, da je h končni razsodbi bržčas prispevala nekdanja ihta Carle del Ponte, ki si je vojno na Hrvaškem očitno predstavljala kot spopad, v katerem sta bili obe strani agresor, in je zato vztrajala pri opredelitvi vojaškega posega avgusta 1995 samega (in ne nespornih zločinov nad civilnim prebivalstvom v njegovem okviru ali na njegovem robu) kot “zločinskega podviga”.
Slika popolne enotnosti
A naj bo kakor koli, haaška petkova razsodba bo vedno sprožala različne odzive in interpretacije, zato o njej ni moč povedati nič res pametnega. Moč pa je kaj povedati o tistem, kar je sprožila pri naših južnih sosedih. Kajpak sem že, ko sem prvič slišal zanjo, pričakoval izbruhe veselja, toda videno je preseglo vsa pričakovanja. Dejansko se je zdela Hrvaška za hip popolnoma eno. Politiki vseh barv, škofje in vojaki, navadni državljani in državljanke so bili tistih nekaj ur združeni v istih mislih. Utihnile so občasne polemike o nekaterih vidikih domovinske vojne, nihče si tudi ni poskušal posebej eksplicitno prilastiti Gotovine in Markača. Povsem samoumevno sta ju šla na letališče čakat socialdemokratska premier in predsednik sabora, povsem samoumevno pa je bil ob njiju hkrati Gotovinov hadezejevski soborec Damir Krstičević, ki ga je predsednik Mesić leta 2000 prisilno upokojil pri dvaintridesetih letih zaradi pisma v obrambo domovinski vojni.
Sporočila najvišjih hrvaških politikov niso vsebovala podtonov, nakazujočih ali podčrtujočih razlike. Še Vesna Pusić in Istran Damir Kajin, ki sta bila pred leti do Gotovinove dediščine najbolj kritična, sta se jim je odrekla. Po drugi strani ni hrvaškim oblastem ostal dolžan niti Ante Gotovina. Svojim privržencem je na Jelačićevem trgu povedal predvsem, da je sedaj vojne dokončno konec in da se je treba posvetiti prihodnosti. Čeprav je tvegal žvižge, ni pozabil niti na zahvalo državnim institucijam. Končno so si lahko dali duška tudi skoraj vsi hrvaški škofje v domoljubja polnih izjavah. Najbolj seveda kardinal Bozanić, ki je smel v svoji stolnici skoraj takoj po prihodu v Zagreb sprejeti generala.
Res je, da se tako čustveni trenutki redko zgodijo. Toda petkova Hrvaška je vseeno poslala Evropi, svetu in svojim severnim sosedom sporočilo. Sporočilo o nekaterih temeljih, glede katerih je očitno v zadnjih dvajsetih letih dosegla soglasje, ki ga Slovenija denimo ni zmogla. In samo zato je lahko bil sprejem generalov tako topel.
P. S. Včeraj je bil sicer znova delavnik, ko je del pohodnikov na križevem potu okrog Vukovarja povsem po nepotrebnem izžvižgal državni vrh politično neprave barve.
