Biti z Njim na poti križa

1
288

krizV evangeliju beremo o poganih, ki so prišli do apostola Filipa. Vedeti moramo, da je bilo v tistem času kar nekaj takšnih poganov, ki jih je vsaj malo prevzela vera izraelskega ljudstva, tako da so se potem nekako razvrstili v tri skupine – bili so nekateri, ki so vzeli od judovske vere le nekatere prvine in zapovedi, potem spet drugi, ki so povsem prevzeli vsebino judovske vere in se celo dali obrezati, klicali pa so jih ostali judovski verniki “spreobrnjenci pravičnosti”, tretjo skupino pa so sestavljali tisti, ki so se ustavili tam samo zato, ker so bili na poti in jih je kaj zanimalo. V vsakem primeru je bilo v Jeruzalemu ob velikonočnem prazniku mnogo poganov – nekateri med njimi so prišli slavit Boga, spet drugi so prišli na tempeljsko ploščad iz radovednosti, prav kot smo dejali. Navdušenje, ki ga je povzročila obuditev Lazarja med Judi, je gotovo privabila tudi mnoge pogane, kakor je bil za vse zanimiv tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Tako se je zgodilo, da je skupina teh poganov, ki so bili najbrž iz Galileje in so poznali Filipa ali njegovo družino, prišli k temu apostolu s prošnjo, da bi radi videli Jezusa. Naposled so do njega prišli, vendar tudi izvedeli, da resničnost potujočega učitelja ni tudi njegova prava resničnost, temveč da se bo njegova prava resničnost izkazala prek križa. Ta naj bi deloval kot seme, zato ga pojmuje kot prvo poveličanje, da bi lahko prišlo do tistega drugega poveličanja, ki pomeni zmago nad zlom,grehom in smrtjo.

Tudi danes imamo, če tako pogledamo, med nami te štiri skupine ljudi, če vzamemo še apostole in druge, ki so ves čas bili z Gospodom Jezusom na poti. Teh, ki se trudijo “biti z Njim”, je tudi danes majhno število, veliko večje je število tistih, ki sicer se imajo za kristjane, a je glavna težava ravno v tem “biti z Njim”, biti z Gospodom Jezusom, kar predstavlja danes zakramentalno življenje, povedano drugače – redna nedeljska sveta maša in redna sveta spoved. Prav lahko, da živijo zelo pravično, če gledamo s človeškimi očmi, ne živijo pa zakramentalno. Nekateri se skušajo držati čim bolj etično, drugi delno, spet tretje samo nekoliko zanimajo krščanske reči. Težava pa je, ker je tisto “nekaj več”, po čemer so hrepeneli pogani in po čemer hrepenijo tudi sami, saj po tem v resnici hrepeni vsak človek, pride samo prek tistega “biti z Njim”.

Duhovno in zakramentalno življenje ni lahka stvar, nasprotno, velikokrat gre za težak boj, a zadeva je še kako rodovitna, čeprav deluje po logiki semena in rezultati niso takoj vidni. Potrebnega je veliko trdega dela, odrekanja, potrpljenja, vztrajnosti, upanja, vere in ljubezni, šele nato se lahko pokažejo neki rezultati, ki pa nikdar niso naša zasluga, ker rast daje nekdo drug. Na nas je, da sejemo in za vsejano po najboljših močeh skrbimo, a rast daje nekdo drug.

V tej luči razumemo, kako pomembno je v življenju sprejeti križ, ker je tisto, kar nam omogoča rast. In ja, tudi duhovno in zakramentalno življenje je križ, ki se mu dodajajo še drugi življenjski križi, a brez tega ne gre. Kristus nam pravi, da ga dobimo prav tam – na križu. Najbolj smo pa z njim na križu pri sveti mašni daritvi, pa čeprav se je že sv. Tomaž Akvinski zavedal, kako težko je, ker s telesnimi očmi tega ne vidimo in dojamemo: “Skrit si bil na križu kakor Bog samo, tu še kot človeka te ne zre oko…” A je hkrati z razumom in vero znal vzklikniti: “Vendar Bog in človek tukaj si navzoč, prosim, kar je prosil ropar zdihujoč.”

Da bi lahko podobno vzkliknili in prosili tudi mi, je potrebno pa najprej biti tam, se pravi pri sveti maši, kakor je treba tam biti tudi pripravljeni. K pripravi spada redna sveta spoved, ki naj bo mesečna, vsekakor pa naj ne pretečeta več kot dva meseca. Ker je naše telo svetišče Sv. Duha takrat, ko smo notranje čisti (govorimo o stanju “posvečujoče milosti”). Poleg spovedi je treba pa k maši prinesti tudi svoj dar, kar predstavlja ljudi in stvari, za katere se zahvaljujemo, za katere prosimo, pa tudi tisto, za kar se kesamo in obžalujemo, kakor tudi naš trdni sklep za poboljšanje. Kaj naj pa Gospod Bog poveliča, če mu ničesar ne damo? Ne damo mu na razpolago samih sebe, ne damo mu svojih darov. Potrudimo se in vztrajajmo, četudi je težko. Z vsem svojim bitjem se oklenimo križa, odločimo se s svojim razumom in vero zanj ter vztrajno hodimo po tej poti. Gospod Jezus je vedno z nami na tej poti – vprašanje je, če smo tudi mi z njim!

Pripis uredništva: Besedilo je homilija na 2. postno nedeljo. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite