Biti tukaj

7
203
Med slovesno mašo je bila Stolnica nabito polna. Foto: Aleš Čerin
Med slovesno mašo je bila Stolnica nabito polna. Foto: Aleš Čerin

Ne morem se delati, da o Stanislavu Zoretu veliko vem. Če bi bil iskren, bi moral skoraj reči, da vem o njem le malo več kot nič. In to kljub temu, da sem v svojih študentskih letih poslušal kar nekaj njegovih pridig.

Stolnica in njeni ljudje 

Zato bi bilo predrzno in oholo, če bi tukaj modroval o tem, kaj vse bo naredil, kaj vse spremenil, katere okostnjake pometal iz omar in katere, Bog ne daj, v njih pustil. Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj. 

Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Slovesnost je bila čudovita, tri ure nisem mogel odmakniti pogleda z ekrana. Novi nadškof izgleda zelo simpatično. Naj mu podeli Bog modrosti pri vodenju nadškofije! Modra je bila tudi skromnost pri besedah, ki jo je opazil pisec članka.Božja modrost se je izkazala tudi s prisotnostjo vseh najvišjih predstavnikov režima, ki je tako sam zanikal svoje težnje po izenačevanju pomena in številčnosti slovenske Katoliške cerkve z raznimi eksotičnimi sektami ali novoustanovljeno cerkvijo, ki tolče po pločevini.

  2. Kakšna je kaj uglašenost med vrhunskimi baročnimi ambienti slovenskih cerkva in dušo ljudi, ki se v njih, 200 ali celo 300 let po tem, ko so ti bili ustvarjeni, zbirajo? Ta barok, bolj kot katerikoli drug slog in čas v polnem smislu želi nagovarjati vse čute in čustva, telo in duha, z vso intenzivnostjo, neposrednostjo, razumljivostjo; tudi z neko mediteransko odprtostjo, saj je nastal v Rimu.

    Ne samo, da imam dvome, če ni danes slovenski katoličan, ko pride v cerkev, bolj kot kdaj prej zaprt za ta nagovor, kot bi bil v nekem oklepu tako drugačne banalne vsakdanjosti, ki je nekako ni pripravljen mentalno zapuščati; včasih je čutiti celo neko intelektualno nelagodje in navidez premišljeno odklonilnost v odzivu na ta baročni nagovor. Tudi v tem zapisu Aleša Mavra.

    Kaj bomo naredili s tem našim katoliškim barokom, če nam je kot vernemu občestvu skoraj odveč? Prodali večino slovenskih cerkva ( da se bojo bolj tržno smiselno in v duhu časa uporabljale, recimo za tehno zabave, modne revije, fancy restavracije, poslovna srečanja itd.) in denar hvalevredno namenili vbogajme? Bomo mašna srečanja prihodnosti v duhu časa, brez baročnega balasta, raje prirejali v enostavnih objektih, recimo v kakšnih montažnih halah, zapuščenih industrijskih objektih, navadnih šotoriščih ipd.?

    Kaj če bomo potem nenadno spoznali, da je človeški duh brez nagovora močnih besed in močnih podob osiromašen, da je ustvarjen za to, da išče nekaj, kar ga dviga? In nas bojo zanamci črtili, češ, sredi kakšne Lepote ste živeli, vam je bila dana kot dediščina in je niste hoteli ne prepoznati, ne uživati, ne ceniti, ne obdržati za prihodnost? 😉

  3. tale komentar je pa prava muti voda oz. umetnost kako v praih odstav povedat prav nič. Novi nadškof je meddrugim podal že tudi intervju v Družini od koder bi se dalo povleči kar nekaj zanimivih misli.

    • Oh, jaz pa vidim v naslovu predvsem smisel za humor. Novega nadškofa Stanislava namreč. Dober smisel. Smisel za humor s smislom. In še iz samega sebe se zna pohecat. Odlično.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite