Biti tiho v imenu edinosti?

54
Sv. Joachim in Ana
Sv. Joahim in Ana z zedinjenim pogledom (mozaik p. Marka I. Rupnika v cerkvici sv. Florjana v Idrijskih Krnicah)

Ko zaslišim – pa naj bo to od kogarkoli – pozivanje k edinosti, takoj zastrižem z ušesi. Morda zato, ker mi je prva asociacija na besedo edinost Titova Jugoslavija s stalnim opevanjem “bratstva i jedinstva”. Vemo kako je Jugoslavija končala: razpadla je na klavrn in na zelo krvav način.

Edinost med zakoncema in Gibran

Zadnje čase mi pojem edinosti ne da miru. Obravnavali smo ga na zakonski skupini in to kar tri srečanja zapovrstjo, ker se nismo mogli zediniti, kaj edinost med zakoncema sploh je, kako se kaže in kako si zanjo prizadevati. No, vsaj meni ni bilo jasno. Pa sem vrtal.

Najprej tako, da sem pogledal, kako je pomen definiran v SSKJ: edínost – knjiž. složnost, vzajemnost. Aha, složnost in vzajemnost sta ta dva pojma, ki definirata edinost. Pa si poglejmo kaj točno pomeni složnost: slóga – stanje brez prepirov, nasprotovanj med ljudmi: in kaj vzajemnost: medsebojna povezanost, odvisnost. Nisem bil zadovoljen s to definicijo edinosti, pa sem vrtal naprej.

Našel sem zapis Kahlila Gibrana, znamenitega libanonskega pesnika in pisatelja v knjigi “Prerok”, ko govori o zakonu. Po moje tule lepo oriše pojem edinosti med zakoncema: “Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev. Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.”

Škof dr. Peter Štumpf: “Premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari”

Pred časom mi je v roke prišel zapis nagovora, ki ga je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf namenil – kot sam pravi na začetku – sobratom, duhovnikom, bratom in sestram na rekolekciji.

V njem škof v prvem delu odlično poudari pomen zapovedi ljubezni (“ljubimo se med seboj”), ki jo izpelje iz povabila apostola Janeza (1 Jn 4,7). Škof pravi, da je odločilnega pomena, ker prihaja od Boga, in da daje smiselnost krščanstvu.

Drugi del nagovora pa dr. Štumpf začne takole*: “V teh dneh veliko premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari. Menijo, da je Cerkev v krizi, da je obglavljena, da nima vizije in še kaj bi se našlo. Mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje  in nakazujejo, kakšna bi morala biti nova nadškofa. Če to počnejo iz ljubezni, ki prihaja iz Boga, so v resnici. Če to počno zaradi česarkoli drugega, in ne iz ljubezni, je to zelo slabo. Niso v resnici, ampak v laži.

Toda, vsi pravijo, da to počno iz ljubezni do Cerkve in torej so v resnici. Kdo naj to presodi? Samo Bog vidi v vest vsakega človeka. Toda vest se lahko sklicuje na pravice samo, če čuti dolžnost. In kakšna je ta dolžnost nas duhovnikov, pa tudi vernikov? To, da v vesti delamo za edinost med nami. Če ni edinosti, se ne moremo med seboj ljubiti.«

V nadaljevanju škof še pravi: »Kockanje kot za šalo s to veliko vrednoto (se nanaša na edinost – opomba avtorja članka) je povsem neresno početje. Je bogokletje. Kdor dela proti edinosti Cerkve, je bogokletnež in ga ni mogoče opravičevati kot naivneža.”
*poudarki avtor članka

Nenavadne sintagme

V gornjem besedilu se po mojem mnenju skrivajo precej močni izrazi in med vrstice položene obtožbe “ljudi, ki počnejo čudne stvari”. Sam sem v tej sintagmi prepoznal krog okoli jezuita p. Jožeta Robleka, ki je poromal v Rim in uspel (le on osebno) priti do papeža Frančiška. Morda so, ah kaj, gotovo so še kakšni drugi krogi, ki jih je imel škof v mislih. Sam jih ne prepoznam in jih zato ne morem komentirati.

Štefan Kržišnik je v članku na Iskreni.net “Zakaj je bilo treba poromati v Rim?” takole opisal glas od spodaj, ki ga je prenesel p. Roblek v Rim: “Za ta glas je bilo značilno, da so ga le v manjši meri sestavljali duhovniki, v večji meri pa laiki in redovnice, z opaznim, znatnim deležem žensk. Gre za ljudi z intenzivno izkušnjo Cerkve “od znotraj”, ki so predano sodelovali v življenju Cerkve, ob tem pa se soočili tudi z marsikakšno rano ali tudi nepravičnostjo.” Glas od spodaj torej, ki ima občutek, da ni slišan.

Meni je že sama sintagma “ljudje, ki počnejo čudne stvari” precej – milo rečeno – nenavadna, pravzaprav žaljiva za ljudi, ki predano sodelujejo v življenju Cerkve. Ali res počneš tako čudne stvari, če kot vernik
– misliš, da je Cerkev v krizi (na Slovenskem prav gotovo je, ni pa na primer v Južni Ameriki),
– da je obglavljena (dve največji čredi brez najpomembnejših pastirjev sta prav gotovo brez vodstva, torej obglavljeni),
– da je brez vizije (PIP je sicer dobra vizija, katere uresničevanje pa je ravno zaradi vodstva brez polnih pooblastil, zastalo),
– si z ljubeznijo prizadevaš za spremembe na bolje in
– si za to tudi pripravljen prevzeti odgovornost, se izpostaviti in kaj storiti?

Tudi sintagma “mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje” ni najbolj posrečena, v drugem delu je kar posmehljiva. Do papeža se – po mojem laiškem znanju – nihče ne more prebiti kar mimo uradnih struktur, ki pa so škofje in nuncij. Morda je pater Roblek res potrkal še na kaka druga vrata, a – kot pravi sam – je šel v Rim z vednostjo nuncija.

Kot sem razumel Kržišnika v gornjem članku, ki pravi, da “s strani odgovornih niso naleteli na odprt in sprejemajoč prostor” pač pa na “nepripravljenost soočiti se z marsikje bolečim stanjem, nezmožnostjo odpreti se sinodalnemu principu, na vztrajanje v kulturi zanikanja ali celo sumničavost in podcenjevanje do aktivnega glasu laikov”, so očitno že marsikaj storili, da bi že prej predali odgovornim svoje videnje situacije v Cerkvi na Slovenskem. Gotovo so se oglasili pri škofih, ne vem pa, če so bili ravno pri škofu Štumpfu. Z zgoraj opisano naravnanostjo odgovornih je težko imeti zaupanje v odgovorne in še težje je graditi edinost Cerkve, ki je po besedah dr. Štumpfa tako pomembna vrednota, da pravi: “Edinost med nami naj bo prva skrb, da bomo vredni ljubezni, ki je iz Boga”.

Sintagma “kockanje kot za šalo z edinostjo” in označba tega z bogokletjem se mi zdi pa močno pretirana. Biti zaskrbljen zaradi preteklih potez voditeljev Cerkve na Slovenskem, z ljubeznijo razmišljati o njeni prihodnosti, biti odgovoren ter pripravljen nekaj narediti v skladu s zakonodajo (Kržišnik navede kanone cerkvenega prava, ki govorijo o sodelovanju laikov pri imenovanju škofa) in pri tem ne izpustiti stopenj v hierarhiji, je zgleden način, kako naj bi se pravilno postopalo. Je postopek, h kateremu bi morali voditelji pravzaprav spodbujati, še več, od odgovornih voditeljev bi pričakoval recimo organiziranje dogodkov odprtega (in varnega) prostora, kjer bi se lahko slišalo mnenje najširše cerkvene skupnosti. Tokrat o izbiri škofov, pa tudi o drugih temah ne bi bilo odveč. Primerjati ta proces s “kockanjem kot za šalo z edinostjo” in bogokletjem se mi ne zdi na mestu.

Kako delati za edinost v Cerkvi?

Dr. Štumpf ugotavlja, da je “dolžnost duhovnikov in vernikov delati za edinost med nami” in da “če edinosti ni, se ne moremo med seboj ljubiti”. Drugega dela sploh ne razumem. Verjetno zato, ker nisem dovolj teološko podkovan in si ne znam razložiti, zakaj ne bi mogel ljubiti nekoga, s katerim si nisem v edinosti. A Jezus pravi, da naj ljubimo celo svoje sovražnike in blagoslavljamo tiste, ki nas sovražijo (Lk 6, 27-28). Pa da ne bi mogli ljubiti one, s katerimi si nismo v edinosti? Sam še z ženo nisem vedno v popolni edinosti.

S prvim delom se pa močno strinjam. A pomemben je “način delanja edinosti”. Nekateri načini vodenja procesov pač vodijo sami po sebi k edinosti, drugi k razdvajanju. O tem škof v svojem nagovoru ne spregovori. Sam vidim delovanje za edinost v Cerkvi na Slovenskem v ljubečem skupnem procesu potrpežljivega in do vseh “udov v Cerkvi” spoštljivega iskanja najboljših rešitev. To pa je težko, priznam, je dolgotrajno, naporno in zahteva držo ponižnosti. A edino tak proces vodi k uspehu. Tako kot povsod, je namreč uspeh odvisen od obojega: kakovosti rešitev in od stopnje vključenosti deležnikov v proces iskanja rešitev. Proces je pa lahko v stilu “komand-kontrol” ali pa sodelovalen, a le ta zadnji vodi k zavezanosti za udejanjanje in tudi sam po sebi deluje v smeri k edinosti.

Taki sodelovalni procesi so se sedaj začeli tudi v najvišjem vrhu Cerkve. Papež Frančišek ga je lepo pokazal z znamenitim vprašalnikom, ko je vse vernike povprašal, kaj si mislimo o družini. Čas je, da tudi naši škofje počasi razberejo znamenja časov, naredijo kaj za odprto in ljubeče sodelovanje, ne pa da samo suho in grmeče pozivajo k edinosti.

Res, škof Štumpf se ne moti: ljubezen ter edinost sta pomembni vrednoti in v resnici je treba trdo delati za obe, a se tudi zavedati možnosti zlorab. Namreč, edino v Božji ljubezni in edinosti med Kristusom in Cerkvijo ni spon, ni posedovanja, ni nesvobode. V vseh drugih odnosih pa je treba biti pozoren na zlorabe in iskati ravnotežje – kot to poudarja Gibran – med (pre)veliko bližino in dovolj prostora, med ljubeznijo in sponami, med podarjanjem in posedovanjem, med biti skupaj in biti narazen, med pustiti rasti in delati senco.

Delanje v smeri edinosti je – tako pri zakoncih, kot v odnosu med “pastirji in čredo” – pravzaprav najprej naravnanost na – ne toliko poslušanje – pač pa slišanje. In delanje v smeri zaupanja. Prav tu vidim težavo slovenskih škofov: vem da so pripravljeni poslušati, a imam občutek, da še ne slišijo. Papež pa posluša in verjamem, da tudi sliši.

Foto: Aleš Čerin

54 KOMENTARJI

    • > “Premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi
      > na Slovenskem počnejo neke čudne stvari”

      V Sloveniji? A ne bi po tej logiki prej
      bili aktualni pedofili?

      P.S. Sicer pa od zunaj kot ateist ta
      prispevek z znotrajcerkvenemu dialogu lahko
      ocenim za po znanih merilih vaše cerkve zelo
      pozitivnega in kreativnega. Le da spet po
      vaših merilih seveda morda ni dovolj ponižen.

    • Če smo že pri tem:
      “Spet je govora o obstoju nekega gejevskega lobija v Vatikanu, spet brez imen in priimkov. Preveč lahkotno je tako delovanje. Vrata moje pisarne so odprta. Če Elmar Maeder želi, naj pride in pove, koga ima v mislih… Kot švicarski gardist gospod dobro ve, da je govorice, obtožbe, da ne rečemo opravljanje, vedno treba preveriti in dokazati. Preveč lahko je govoriti na splošno… Naj pride in nam natančno pove, koga in kaj ima v mislih. Pripravljeni smo ga poslušati, resno bomo vzeli njegove besede. Papež Frančišek je prvi, ki si želi jasnost in resnico, prav tako vsi ostali.”
      “Nedolgo tega sta bili dve osebi, ki služita v Kuriji, predmet opravljanja. Ker opravljanju ni bilo konca, smo bili primorani zadevo na ustrezen način preveriti. Rezultat tega napora je bil, da so bili ovrženi vsi sumi glede teh dveh oseb. To nas uči, da je treba biti previden, predno koga obtožimo, ker obstaja velika nevarnost, da bomo obrekovali. Ni hujše stvari kot prizadeti nedolžnega človeka z neresničnimi obtožbami.”
      Namestnik državnega tajnika nadškof Becciu. http://vaticaninsider.lastampa.it/vaticano/dettaglio-articolo/articolo/becciu-maeder-31417/

      • Namestnik državnega tajnika nadškof Becciu niti kdo drug pa, zanimivo, ni demantiral izjav samega papeža Frančiška o vatikanskem gejevskem lobiju (“Se habla del “lobby gay”, y es verdad, está ahí… hay que ver qué podemos hacer…”).

        Vsaj “v splošnem smislu” to, kar je bilo objavljeno, drži: “Es claro que sobre esta base no se pueden atribuir al Santo Padre, con seguridad, las expresiones singulares contenidas en el texto, sino solo su sentido general.”

        http://www.clar.org/clar/index.php?module=Contenido&func=viewpub&tid=2&pid=659

  1. Cerkev v Sloveniji je gotovo v krizi. To je vsem skupaj že dolgo časa jasno.

    Po drugi strani pa tovrstni članki (ki jih v zadnjih dveh letih ni bilo malo) vse bolj dajejo vtis, da obstaja v slovenski Cerkvi t. i. laiški lobi.

    Ves čas se govori in piše o dobrohotnem poslušanju, iskanju konsenza, zaupanju (kar načeloma ni nič slabega), vendar razni pisci, ki so jim take formulacije blizu, nikoli jasno ne izpostavijo, kakšni do NJIHOVI konkretni predlogi, pogledi, vizija. Pogovor, poslušanje in podobno je nesmiselno, če sprašujoči in odgovarjajoči ne vedo (ali pa nočejo povedati), kaj hočejo.

    Ravno ta zamegljenost me straši in opozarja, da morda obstaja t. i. laiški lobi (morda pod zaščito “liberalnih” jezuitov oziroma znotraj njihovih ustanov, kjer se giblje veliko laikov). Še večja nevarnost je lahko v tem, da se ti (domnevni) krogi pripravljajo na odkrito uporništvo v odnosu do cerkvenega učiteljstva.

    • “kakšni do NJIHOVI konkretni predlogi…”
      —–

      To je pa že precej obrabljena fraza.
      Brez skrbi, predlogi so, samo videti jih je treba.

      • V kolikor niso jasno izraženi, je povsem neproduktivno, da o njih ugibamo. Pomanjkanje jasnosti ni krščanska vrlina (to ne velja samo za laike, ampak nasploh).

        • Eden izmed konkretnih predlogov je recimo, da se pomaga k kreiranju močne in kritične civilne družbe, ki bo znala gledati pod prste politikom in ostalim. Ampak to gospodi ne diši kaj preveč.

    • Zato je bistven odprt, transparenten dialog, kjer vpletene strani povejo svoje cilje, svoje prioritete, svoje želje in poti kako priti do ciljev.

      Lobiji, korupcija, so vedno prisotni v družbi brez tekmovalnosti, brez poštenosti. V zaprtem fevdalizmu ali socializmu.

      Med jezuiti sem se včasih veliko gibal. O politiki se nisem toliko pogovarjal, vem, da so veliko zagovarjali socialno pravičnost. O liberalnosti mi ni nihče govoril. O klasičnem liberalizmu sem se učil od Mrkaića in Pezdirja, Štiha in od forumašev na Forumu Financ. V bistvu sem 10 let z lučjo med belim dnevom iskal katolike, ki so za prosti trg in liberalni kapitalizem. Zaenkrat sem našel samo 2 laika, duhovnika še nobenega.

      • pardon oglasu, ma včeraj sem bil na shodu nsi-ja in vsaj besede nekaterih z vodstvenega pulta so bile zdrave (lahko tudi še malo nereflektirane in parolne, ma pet let nazaj jih niti bilo ni… lahko da bo iz tega tudi meso, če bo dovolj ljudi poprijelo)

      • Pavel, se podpišem. Nisem veliko iskal med katoliki, sem pa iskal. In ugotovil, da gre pri večini za antirevolucionarne socialiste, ki verjamejo, da so bili ljudje prej, ko ni bilo toliko izbire, bolj srečni. In do nedavnegabi se to isto dalo trditi tako za SDS kot tudi za NSi, za SLS še zdaj. In seveda, tudi Reporter do nedavnega ni nikoli zagovarjal liberalnega kapitalizma, z izjemo nekaterih redkih kolumn.

  2. v večji meri pa laiki in redovnice, z opaznim, znatnim deležem žensk.
    ==============================
    Če je to res, odlično. Mislim, da je skrajni čas, da vas nakurijo redovnice. Teža bremen, ki jih nalagate ljudem, zraven pa s prstom ne mignete, je že dosegla skrajne meje.

  3. Tudi v cerkvi je potrebno aktivirati in zdražiti pozitivne ustvarjalne sile, ki lahko pripomorejo k moralnemu in ustvarjalnemu preporodu.

    Iz teh pozitivnih prizadevanj, ne sme biti nihče izključen.

    Merilo in cilj je skupni:

    Pristno krščanstvo, ki je zgrajeno na ljubezni do stvarstva in med ljudmi!

  4. Končno se je začel javni dialog. Na žalost bolj z osebnimi napadi kot s tem, da vsak predlaga kakšnega človeka želi in kaj bi moral tak človek kot cilj škofovanja narediti.

  5. Če prav razumem škofa, se ta počuti zelo OGROŽNEGA, ker so se v proces iskanja novih nadškofov vključili laiki, redovnice in redovniki in to transparentno in direktno.

    Če prav razumem škofa Štumpfa, o nadškofu lahko odločajo samo škofje.

  6. “Biti tiho v imenu edinosti? ”
    Ne: Biti tiho, da bi prvo slišali ostale, ne samo sebe.

    Poleg tega je nepomebno ali si glasen ali tih, če si prepričan, kako so drugi vse zavozili.

    • Dejstvo je, da so prejšnji nadškofje zavozili. To kažejo slabi rezultati.

      Pogrešam analize kaj so skušali ti nadškofje doseči in kako, na kakšen način.

      Sam mislim, da je večina sporov ravno zaradi denarja. Če duhovniki niso ekonomsko svobodni, potem se morajo kot birokrati grebsti pri svojem predstojniku ali nadškofu, da jim daje več. On pa dobi od države. In potem morajo biti za to režimu vdani, ker drugače ne bodo več toliko ali sploh nič dobili.

      “Cerkev in denar” je mnogo večje vprašanje kot ga skušajo socialistični laiki spraviti v okvir: ” Cerkev naj se ukvarja z duhovnostjo in ne z denarjem”.
      Pozabljamo, da so srednjeveški samostani sami ustvarjali z delom svojo ekonomsko svobodo, zato so bili celostno svobodni.

      Danes mora nadškof pazljivo govoriti o komunističnem režimu na oblasti, ker se potem z njim sreča na pogajnanjih za obnovo kake cerkve.

      • Mislim, da duhovniki so ekonomsko svobodni. Večje svobode kot je v Cerkvi je ni.
        Zato pa je toliko več pameti treba. Zakaj pa misliš da je mariborska škofija kolapsirala, če ne zaradi svobode brez pameti.

        Nadškof mora biti pameten. To je najbolj pomembno.

      • Tole ni slaba ideja, da bi se samostani ukvarjali tudi z delom in (praktično) znanostjo. Da bi postali centri, kjer bi se zbiralo in urejalo znanje v skladu z duhovnim smislom. Ki bi bili odprti do (mladih) podjetnikov in ustvarjalcev.

        To sploh ni tako iluzorno in neizvedljivo. Mlademu je danes skoraj nemogoče uspeti kot podjetnik. Ker ni zgleda in ker ni nobene celostne podpore. Taka stvar bi prišla še kako prav.

        • Saj tako je v Cerkvi že skoz. Zato ne vem kaj Pavel tu hoče povedat.

          Je pa to v naši cerkvi, ki še vedno skrbi za svojo politično korektnost bolj kot za evangelizacijo, seveda problem.

        • ah, in ironično, od vse skrbi kako se prilizniti oblastnikom, da dobiš nekaj evrov, se ti zgodi mariborski finančni škandal…
          Kako se Bog poigra z nami. 🙂

  7. Kot spreobrnjenec sem sam izredno občutljiv na besede kot je EDINOST ali kako drug pojem s katero dostikrat posamezniki skušajo manipulirati.

    Tako kot Aleš se dostikrat v zakonski skupini sprašujem o takih besedah, ki jih sv. Pavel govori zakoncem, npr. kako naj bodo edini.

    Aleš dobro si napisal. Se zelo strinjam s teboj v tvojem razmišljanju.

    Pri pisanju pa delaš tako napako kot jaz, ker narediš predolge sestavke in preveč heterogene.

  8. mislim, da se te flaše ne da več začepit, tudi s takimle ad-hoc množičnim exkomuniciranjem ne …

    (sploh me pa moti takšnale nedovžnostna retorika, češ “nič ne bom rekel, lahko da so njihovi nameni pravi, vendar kaj če niso in meni se zdi, da niso, torej se motijo in delajo proti edinosti …” in nato stampedo nekih medvrstic, ki naj zgrozijo vernika, da mirno požre še eno porcijo zaradi višjih namenov).

  9. Sam ne vidim nič spornega v tem, če se škof odzove na določena dogajanja v Cerkvi, še sploh če vidi, da skušajo določeni posamezniki ali skupine delovati na svojo roko in proti ustaljenim cerkvenim strukturam (kar bi v vsako skupnost vneslo nemir in razdor). Škof je svoje stališče lepo oblikoval tudi v predzadnji številki Družine.

  10. Nič slabega, če se iščejo za dosego skupnega cilja različno uspešne poti.

    Vprašanje pa obstaja: ali gre za enak skupni cilj in kakšen je ta skupni cilj.

  11. Škofje so desetletja, pravzaprav stoletja živeli odmaknjenjeni od realnih razmer in nedotakljivi. Mnogim to ni bila ovira, da razmer ne bi razumeli, številni, tudi naši, pa so se izgubili. Sedaj je nedotakljivosti konec. Zbudilo se je občestvo, ki išče odgovore za sedanji in prihodnji čas, ker je glavnina visokega klera zatajila. V njih naj visoki kler išče sopotnike, dobronamerne katoličane, v nasprotnem primeru jih že čaka smetišče cerkvene zgodovine. Bije zadnja ura. Škofove čudne stvari so se dogajale prej, ko so iz Slovenije v Vatikan po gayevskih poteh potovale trume nenavadnih ljudi, ki so počeli sila “nenavadne” stvari v Cerkvi in za cerkev. Vloga nekdanjega prvega policaja je bila tu velika in porazna za interese zdrave Cerkve.

  12. Aleš je odprl zelo zamotano temo. V veliko zadrego pridemo, če v isti koš mečemo edinost in strinjanje. Peter in Pavel se v marsičem nista strinjala, pa sta vendarle bila v edinosti. Podobno se tudi kardinal Maradiaga in nadškof Mueller (v današnjem intervjuju v Koelner Stadtanzeiger http://www.ksta.de/politik/-papst-vertrauter–tebartz–kommt-nicht-zurueck-,15187246,25935270.html) v kakšni pomembni stvari ne strinjata, pa zato – upam! – ne bo prišlo do razkola v Cerkvi.
    Mislim, da je prav, da se učimo pogovarjati. To pomeni spoštljivo poslušati in tudi upoštevati razloge, ki jih drugi navede. Nikakor pa k edinosti ne morejo prispevati natolcevanja in sumničenja, ki so se žal prikradla tudi na tale forum.
    Gotovo ima v katoliški skupnosti škof zadnjo besedo. A zadnja beseda je zadnja zato, ker so bile pred njo druge besede.
    Tistim, ki težko sprejmejo dejstvo, da katoličani med seboj odprto govorimo in imamo različna mnenja, pa v razmislek nudim stavek, ki ga pripisujejo kanclerju Helmutu Kohlu: Najbolj mirno je na pokopališču. Ali si želimo takega miru?

  13. Vse lepo in prav. Ampak meni kot vernemu človeku tale prispevek vseeno zgleda kot en pranger za gospoda škofa. Ne vem, iz kakšnih okolij prihajate vi, g Aleš, a sam sem bil vzgojen v spoštovanju cerkvenih pastirjev, zato prosim, da mi ne vzamete za hudo, če mi je vaš pristop in razmišljanje tuje.

  14. ker nič ne kaže, da bi bil med obstoječimi škofi kandidat za nadškofa, pomeni, da so bili napačno izbrani tudi škofje oz. so prestari. v obeh primerih jih je potrebno zamenjati / morajo po zgledu papeža odstopiti.
    Predvsem pa jih je potrebno povsem odrezati od odločanja o izbiri novih nadškofov.

  15. Edinost (malo poenostavljeno :))

    Sveto pismo je v prvi vrsti eno, a ima več knjig. Edino je, ker so notri vse knjige. (KKC 120)

    Božji načrt je v prvi vrsti en sam, ima pa predpodobo v Stari ter polno uresničitev v Novi zavezi. Ena brez druge ne gre. (KKC 128)

    Bog je v prvi vrsti eden, a so tri osebe. Edin je, ker so v njem vse tri osebe in vsi odnosi med njimi. (KKC 255)

    Človeški rod je v prvi vrsti eden, a ga sestavlja več narodov, posameznikov. Edin je, ker imamo vsi istega Stvarnika. (KKC 360)

    Človek je sam v sebi v prvi vrsti enota (ena narava), a ta narava je sestavljena iz (umrljivega) telesa in (neumrljive) duše, dokler človek ne umre. Ob končnem vstajenju se bosta telo in duša zEDINila. (KKC 365-366)

    Zakonca sta v prvi vrsti eno telo, vendar sta še vedno tudi dva – enaka kot človeka in komplementarna kot moški in ženska. (KKC 371-372, 1644)

    Cerkev je v prvi vrsti eno (Kristusovo) telo, ki pa je sestavljeno iz več udov. Vsak ud, ki ima za glavo Kristusa, je del tega telesa, ker je Kristusovo telo samo eno. (KKC 791-795)

    Cerkev je v prvi vrsti ena po izvoru (Sv. Trojica), ustanovitelju (Kristus) in po svoji “duši” (Sv. Duh), a je zelo raznolika (delne Cerkve z različnimi izročili). (KKC 813-814)

    Evharistija je v prvi vrsti en kruh (eno Kristusovo telo), ki se lomi na več delov, skozi to pa nas zEDINja med seboj in s Kristusom. (KKC 1396)

    Desetere zapovedi so v prvi vrsti neločljiva enota, a vendar jih je deset, ki se med sabo pojasnjujejo in pogojujejo. (KKC 2069)

  16. Jamranje škof Štumpfa citiram–
    V teh dneh veliko premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari. Menijo, da je cerkev v krizi,da je obglavljena, da nima vizije in še kaj bi se našlo. Mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje, in nakazujejo, kakšna bi morala biti nova nadškofa. Če to počnejo iz ljubezni, ki prihaja iz Boga, so v resnici.Če to počno zaradi česarkoli drugega, in ne iz ljubezni, je to zelo slabo. Niso v resnici, ampak v laži.—
    Dokaz sprenevedanja in zamegljevanja. Če ve kdo so to in so mu poznani naj ukrepa. Če je škof vodja, se torej od njega pričakuje kot od vodje jasna beseda predvsem pa dejanja. To so osnovna merila vsakega dobrega podjetnika, ki ima zaposlene. Očitno pa ta pravila ne veljajo za cerkvene vodje. Zato pa imajo tudi naziv cerkveni dostojanstveniki. Bom po svetopisemsko uporabil besede. Pastir mora poznati svoje ovce. Bolj nerodno pa je če pastir razmišlja kot ovca.

    • Škof dr.Štumpf je jasen in pravi:

      Če to počnejo iz ljubezni, ki prihaja iz Boga, so v resnici.
      Če to počno zaradi česarkoli drugega, in ne iz ljubezni, je to zelo slabo.

      • Ta njegov stavek je v redu. Tisto kar sledi je pa prikrit piar.

        Sicer pa je škofova dolžnost da ugotovi, če to počnejo iz ljubezni. Ne pa de nekaj ugiba in potem uporablja težke besede kar tako, za vsak slučaj.

  17. Škof Štumpf ve kakšen je izbor novih škofov. Pozna sistem in kdo kaj je odgovoren za izbiro. In če jih je že označil kot mesijanske rešitelje, ki mimo škofov delajo po svoje potem je stvar jasna. Samo škof Štumf, bi se rad v tem primeru izognil svoje odgovornosti do teh “mesijancev” . Če ve kdo so te osebe naj javno in brez ovikarenja pove tisto kar jim gre. To nima veze z ljubeznijo, do Boga.
    Štumpfovo okolišanje pa je tudi dokaz stanja slovenske cerkve… Samo neko mazanje in pometanje pod preprogo.

    • Škof dr.Štumpf je jasno povedal svoje mnenje. Zaveda pa se, da ima vsak svojo vest in mora delati po svoji vesti.

  18. Škof je povedal svoje mnenje. Ja zakaj ga pa imamo. V primeru kot ga navaja naj jasno pove kdo in zakaj. Za duhovnika velja kanonsko pravo (v okviru cerkve). Torej če ve, da kdo od teh duhovnikov “lapa” o stvari ki ni v njegovi pristojnosti naj ga opozori oziroma sprejme ukrepe.

  19. Dokler se boste šli takšno poulično obračunavanje eden z drugim, brez minimuma temeljnega spoštovanja, tako dolgo se v cerkvi zaman nadejamo sprememb na boljše. Do teh ne bo prišlo z “vstajništvom” in vpitjem in samooklicanimi Robin Hoodi ampak samo z ljubeznijo, postom in molitvijo.

  20. Moram reči, da sem v teh dneh veliko razmišljal o edinosti. Dvomim, da ima recimo sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom v mislih to, da mora med kristjani vladati neko prisiljeno enoumje. Pač pa je mišljeno kot opomin, naj se ne prepiramo. V temeljnih stvareh naj ostajamo v edinosti, kar ne pomeni zarote molka, pač pa tudi, da je potrebno včasih tudi kaj razčiščevati, da lahko pridemo do prave in ne do navidezne edinosti, v kateri se bodo nekateri čutili prevarane. Saj navsezadnje tudi Jezus razlikuje med mirom, ki ga sam daje, in mirom, ki ga daje svet. "Samo da bo mir pri hiši" – to je dostikrat parola, ki označuje pometanje pod preprogo.
    Ravno včeraj sem delal intervju z duhovnikom mlajše generacije, ki mi je povedal o filmu "Generalova hči". Film se nanaša na generala in njegovo hčer, ki jo posilijo generalovi podrejeni, on pa je to nečastno in zločinsko dejanje prisiljen pogoltniti prav zaradi dobrega imena vojske, ki jo vodi. Zato lahko dejanja, ki dejansko škodujejo edinosti, postanejo tabuizirana. In to je nezdravo. Recimo glede gejevskega lobija znotraj Cerkve – celo sam papež je priznal njegov obstoj. In če se pojavijo konkretni primeri delovanja tega lobija, pa so nazadnje krivi tisti, ki so greh odkrili, in ne tisti, ki so ga storili.
    Prav pred kratkim sem na precej boleč način občutil, kaj pomeni, če je krajevna Cerkev brez "glave". Ne glede na to, koliko prisegamo na mišljenje z "lastno glavo", je potrebna neka avtoriteta. Sicer lahko pride do zmede. In do nje dejansko tudi prihaja. Dostikrat se sprašujem, kako je mogoče, da se dva katoličana z istimi argumenti o isti stvari izrečeta diametralno nasprotno? Morda je res težava v tem, da ne uporabljamo daru razločevanja. Sveti Duh ustvarja edinost v temeljnih stvareh, hudi duh pa dela razdor (zato se imenuje po grško "diabolos").

Comments are closed.