V družbi wellnessa, obsedeni z dobrim počutjem

2

Prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja, je sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo. Biti služabnik življenja, ne gospodar. Potem bodo tudi težki trenutki dobili svoj smisel.

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi njegovega trpljenja. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33–34). Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.

V družbi wellnessa obsedeni z dobrim počutjem

Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za slavo, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem, posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni družbi wellnessa. Dobro se počutiti – z drugimi besedami: biti srečen, imeti se fajn – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe. Kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošnem mišljenju pripada.

Toda človek v resnici večino svojega časa ni srečen, ne, 98 odstotkov časa baje živimo v stanju odsotnosti sreče, približno odstotek časa pa v res težkem obdobju, pravi Vesna V. Godina. In ko v družbi, v kateri moraš biti srečen, prej ali slej spoznaš, da ne gre vse po načrtih, da je življenje velikokrat težko in kruto, se ti zdi, da je s tabo nekaj narobe, če nisi srečen in nasmejan. In je zato treba poiskati kako drogo; oči si zakrivamo, koliko mladih preživi konce tedna v popolni pijanosti in zadetosti, tisti bolj trendovski se zamotijo s steroidi in fitnesom, drugi pa z delom. Nič drugače ni z odraslimi.

Če ne razumemo, da je stanje umanjkanja sreče normalen del življenja, da ne moremo biti vedno zadovoljni, si bomo takrat, ko se nam bo podrl svet, naredili vzporednega, virtualnega. To je slava, ki jo iščeta Zebedejeva dva.

Biti njegov služabnik, ne gospodar, je prvi pogoj dobrega življenja

Toda »nismo se rodili zato, da bi se dobro počutili, ampak da bi ljubili« (F. Rosini). Da bi stregli, ne da bi bili postreženi (Mr 10,45), to je Jezusov nauk. In vedeti to, je posebnega pomena, da torej življenje ni nagrada ali pravica, da smo postreženi kot velikaši, temveč naloga, poslanstvo, ki ga moramo izpolniti, to pa ni nekaj, kar si zaželimo, temveč tisto, kar nam je bilo podarjeno, da nas spravi v pravo smer.

Zato je prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo; torej tako ga je treba razumeti. Biti njegov služabnik, ne gospodar. Potem bodo tudi težki trenutki dobili svoj smisel. Ne, zaradi tega še ne bomo srečni, bomo pa razumeli, kako nekaj velikega je, samo živeti svoje življenje in naredili, kar je treba.

Ni fajn, je pa tako mogoče imeti življenje rad. In verjetno je to potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

2 KOMENTARJI

  1. Odlično. Marko Rijavec! Nikar nas ne nehajte spominjati na to resnico. Jezus nam konec koncev ni obljubljal in podarjal nikakršne naivne sreče na tem svetu. Dal pa nam je svoj mir kljub vsemu, kar se utegne zgoditi-če ga le hočemo sprejeti na vsakdanji poti za Njim.

  2. Seveda ima gospod Rijavec prav. Vprasanje pa je, kako učinkovito lahko tekmuje z glasovi siren časa. Tudi antični Rim se je predajal kulturi wellnessa. Na propad Rima in zavzetje s strani barbarov potem ni bilo treba čakati dolgo.

Comments are closed.