Biti moramo boljši in zmagovati!

13
Foto: Flickr
Foto: Flickr

Ste v soboto zvečer gledali nogomet? Ste spotoma preklapljali še na prenos košarke? Ste ob vodstvu slovenskih reprezentanc dobili tisti znani stisk želodca, ki ga ustvari prepričanje, da tole ne bo šlo dolgo? Ste ob spremljanju slovenskih športnikov tudi sicer vedno bolj pripravljeni, da se stvari zalomijo kot da bi bili prepričani v uspeh? Niste sami. Pravzaprav je nacionalno trepetanje, ki ga verjetno ob takih množičnih spremljavah športov zaznajo celo seizmografi potresnih opazovalnic, nekaj splošnega in nam Slovencem lastnega. Nisem še srečal navijača kakšne druge nacionalnosti, ki bi za svojo ekipo šel navijat v prepričanju, da uspeh lahko pride zgolj po nerodnem slučaju, saj nismo zmagovalci. In te vere nikakor ne omaje vmesni rezultat, ki kaže drugače!

Slovencem manjka samozavesti. Če bi bil predrzen bi celo rekel, da smo se sprijaznili z vlogo žrtev in poražencev. Manjka nam tudi ambicioznosti. Biti zmagovalec pomeni biti boljši od drugih, kar pa v našem pojmovanju ni dobro in hvalevredno in zato se podzavestno ustrašimo zmage. Ja, častimo športne zmagovalce, a bolj zato, ker jim je uspelo premagati naše stereotipne predstave o nujnosti poraza in ne ker bi narod s samozavestjo izbruhnil v zmagovitih čustvih.

Ta manjkajoča samozavest in letargična zazibanost v malodušno življenje brez ambicij je glavni problem slovenske bodočnosti. Želja po tekmi, ki je nagonska od mladih dni dalje in naravna v procesu evolucije, je v obdobju odraščanja ubita ali drastično omejena. Izzivam slovenske psihologe, da ugotovijo kje in zakaj.

Pomanjkanje ambicij nas tepe zato, ker nas zapusti želja biti boljši. Recimo v gospodarstvu, kjer se na splošno otepamo kakršnihkoli objektivnih primerjav glede uspešnosti direktorjev in vodilnih kadrov s podobnimi panogami po svetu. V svojih dvajsetih letih izkušenj v raznih odborih, svetih, nadzornih in svetovalnih funkcijah, težko naštejem primere, kjer bi direktorji sami našli tuje vzore in se postavili z vizijo, kako jih prehiteti. Kako bi veljali za boljše, za vzor drugim. Znotraj slovenskega prostora bi še šlo, a s tujino ne. Ste že slišali, da bi slovenski direktorji prejeli vabila tujih lastnikov, da naj pridejo in vodijo njihova podjetja v tujini? Mar ni zanimivo, da od vseh nagrajenih managerjev z bajnimi osebnimi dohodki, nikogar ni, ki bi bil zanimiv za konkurenco v tujini?

Slovenski razvojni model bi moral temeljiti na preprosti paradigmi: biti moramo boljši! To ne velja samo za gospodarstvo, saj se ta paradigma razvija od otroka dalje. Razviti je treba najboljši model predšolske vzgoje, osnovne šole, gimnazijskega pouka, univerzitetnega študija. Najti moramo tisto, kar je na svetu najboljše in pogledati kako mi lahko to izboljšamo ter nadgradimo. Vodilna mesta na univerzi morajo dobiti ljudje, ki lahko izkažejo svojo privlačnost najboljšim tujim strokovnim krogom (revijam, združenjem, šolam) in za katere vemo, da jih tujina takoj sprejme, če bi le izkazali voljo do selitve.

S tem bomo začeli dvigovati samozavest naroda. Ko bo paradigma obveljala (in to ne bo prav hiter proces!) bomo opravili tudi s slovensko pregovorno zavistjo: ta ima namreč domovinsko pravico le dokler se podpira enakost kot pravico do katere prideš brez napora.

»Biti boljši« pa mora veljati tudi za politične stranke pri kreaciji programov. Razmislek bo potreben o novih pristopih: kakšna naj bo vzdržna socialna država, ki zdaj ljudem hkrati daje preživetje, a jim ubija ambicije?

Postaviti nekaj novega, drugačnega in hkrati perspektivnega v slovenski politiki je izziv, s katerim so se do zdaj soočale različne skupine izobražencev in drugih entuziastov. Na žalost z bolj slabimi rezultati. Ob izpetosti in izčrpanosti aktualnega političnega »establishmenta« pa nastaja vrzel, ki odpira ušesa tudi novi generaciji državljanov. To so tisti, ki vidijo obstoječo ponudbo kot »petdeset odtenkov sive« in zato čakajo na nekaj novega. Začeti bo treba razlagati praktične rešitve, ki jih ponujajo zaupanja vredni ljudje (ki svojo kredibilnost črpajo iz lastnega dela ter življenja in niso slučajno na pravem mestu ob pravem času).

Letošnja tekma za republikansko nominacijo v ZDA je odprla prav to novo poglavje: od proračuna odvisne politike splošne prakse so zamenjali obrazi uspešnih in podjetnih, ki od družbe ničesar ne pričakujejo, saj so sami uspeli in jim družba ničesar ne more vzeti. S to svojo neodvisnostjo so vnesli v družbo, vajeno politične korektnosti, nove poglede, jasne besede in praktične rešitve (včasih tudi kontroverzne). Pozornost so usmerili v smrdljiv kup, ki so ga politiki vztrajno pometali pod preprogo zaradi iskanja gnilih kompromisov. A ta kup ni bil navadnim ljudem nič manj moteč!

Tak preporod bo morala doživeti tudi slovenska politika, ki bo v ljudeh morala zbuditi zaupanje, da stranke niso zgolj vozilo, ki izvoljence pripelje do državnega korita. Izzvati ljudi s preprostimi pojasnili, kaj novega, drugačnega in boljšega ponujaš! Naj ljudje zaupajo, da ne bo po volitvah vsak politični nastop le pojasnjevanje, zakaj se ni dalo. Morda bo res potrebno, da se na desnici pojavijo novi obrazi, ki bodo vdihnili svežino v zatohlost našega političnega prostora. Kdo in kje si, slovenski Donald Trump ali slovenski Ben Carson?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Socialistični kult žrtve. Ljudje obsedeno tekmujejo kdo be sebe in naše predstavil kot večje žrtve. Zadaj pa se skriva nora želja po gospodovanju (nadvladanju) drugih. Klonirani Titoji.

  2. Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti. Berem pa tudi: komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Tudi naša politika oziroma vlada pripravlja našo vizijo, t. j. postavlja strateške razvojne cilje in strategijo pametne specializacije Slovenije, ki bo opredelila, v čem smo dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? Osnovni pogoj za učinkovit razvoj in blagostanje pa je kot povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost. Zato me zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na ravni države. To ne more biti naša perspektiva! Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?

  3. Slovensko narodno sodišče!?
    V DELU, 9. avgusta, g. Marjan Paternoster napiše: »Narod si bo sodbo pisal sam. Ustavno sodišče jo bo pa razveljavilo.« Kako nevarno, zmotno in hujskaško mnenje, da so v Sloveniji torej še vedno edino priznana in veljavna le »ljudska sodišča«, ki so povsod na svetu vendar temelj revolucije ne pa demokracije. »Karantanski narod« je to že pred stoletji dojel in vedel, zato je volil »kneza in sodnika«, ter oba spoštoval upošteval. To je bilo celo vzor piscem ameriške ustave za demokracijo, za kar se je Slovencem zahvalil sam predsednik ZDA Bill Clinton v Ljubljani.
    »Ljudsko sodišče« je res lahko poguba za ustavno sodišče, demokracijo in državo!

  4. Odličen in aktualen prispevek avtorja članka!

    Točno, Slovencem manjka zdrave samozavesti, ki je tudi sestavni del zdravega domoljubja!

    Dokler ne bodo mediji, politika in vzgoja namenili temu odločilnemu življenjskemu elementu ustrezno pozornost, ne bo drugače!

  5. Zelo zdravo razumno razmišljanje in vzpodbujanje. Toda dejstvo je dokler politična oblast v državi in civilna družba ne bodo izrekli, da leta 1945 z koncem vojne ni nastopila svoboda, ampak nov totalitarizem, ki je propadel leta 1990, torej z osamosvojitvijo je nastopila svoboda, ki pa jo UDBA z ohranjanjem bivše oblasti ni dopustila. Tako se je ohranila zlagana demokracija in zlagana svoboda z privilegiji. Torej dokler ne bo politika delala vzglede svobode in demokracije, narod ne more zaživeti svobodno in ustvarjalno. Predlagam tozadevno povezovanje in sodelovanje, ker le tako bomo boljši in bomo zmagali.

  6. Se strnijam – Slovencem nam manjka samozavesti. Manjka pa nam tudi, paradoksalno (kakršni Slovenci pač smo), ponižnosti – ne pa da vsak misli, da je najpametnejši in vsak zna vse (od pomivanja posode, vodenja podjetij, vodenja ljudi do politike in zakonodaje..)

    Predvsem pa nam Slovencem manjka optimizma (in veselja)! Eno samo neprestano jamranje (na levi in na desni). Jamranje in tarnanje nonstop (če boste imeli kdaj srečo, da boste v tujini več kot en mesec ali pa da boste celo kakšno leto živeli drugje, se boste šele zavedli koliko zares je tega jamranja in jokanja)

    In, seveda, za vse so vedno krivi drugi.

  7. Skoraj edina politična kvaliteta, sicer po mojem pomembna, ki jo zaenkrat opazim pri Donaldu Trumpa, je ta, da ni odvisen od lobijev ( financerjev kampanje), kar je menda zelo očitno tako pri Jebbu Bushu kot pri Hilary Clinton, obeh favoritih ene in druge nomenklature.

    Sicer, ko sem pred dnevi šel skozi neko anketo, so se moji osebni pogledi še najbolj, a ne zelo, ujemali z odgovori dveh kandidatov: zmernega republikanca Chrisa Christieja ( guvernerja New Jerseya) in pa, zame presentljivo, Hillary Clinton.

    Na drugem mestu med republikanci se mi pojavi katoliški izraziti konzervativec in bivši senator iz Pensylvanije, Rick Santorum. Precej daleč vsaksebi sva očitno s Trumpom, bolj kot z Bushem, najbolj pa z libertarcem Paulom Random.

  8. “Boljši”?Da,a ne za vsako ceno boljši od vsakega drugega in vseh drugih-kar bi mi nudilo priložnost za bahaštvo in nadutost nad bližnjimi itd,-temveč vsaj majčkeno boljši,kot sem jaz sam danes in kot sem bil včeraj…to pač bi lahko pomenilo predvsem hvaležno zadovoljstvo in zdravo samozavest.

  9. “Od leta 1995 do 2014 je Estonija svoj bruto domači proizvod povečala za 570 odstotkov, Slovaška za 393 odstotkov, Poljska za 280 odstotkov, Češka za 240 odstotkov, Madžarska za 193 odstotkov in Slovenija za 129 odstotkov. Pri čemer je bil za Slovenijo čas od leta 2008 popolnoma izgubljen. Sedem let suhih krav.”

    Od leta 2008 naprej ko se slovenski javni dolg dvignil iz cca 8 milijard na več kot 30 milijard evrov, to je tudi najbolj “plodno” obdobje montiranega procesa Patria.

Comments are closed.