Biti kristjan danes

2
554

kriz kristjaniVpliv Kristusa na kristjane

Našo zgodovino in civilizacijo je pomembno zaznamovala nedvomno zgodovinska osebnost Jezusa iz Nazareta, ki je na misteriozen način tako fasciniral svoje učence, da so ti vplivali na nastanek in razvoj globalne in ene najvplivnejših religij na svetu. Kristus je po krščanskem verovanju del troedinega Boga, ki se je v Sinu učlovečil. Simbolni pomen tega učlovečenja pa je v prenosu Božjega sporočila med ljudi. Jezus prinaša pomembno sporočilo, da je ta svet v bistvu povezan z Bogom in ga ne gre razumeti zgolj kot naključje, temveč z razlogom. Jezusova beseda se je v zavest ljudi utirala le ob možnem dvomu, da človek ni merilo vsega. Če tega ne bi bilo, ne bi bilo nobenih meja in človekova zavest ne bi napredovala in se razvijala. Šele ob vključitvi presežnega v našo zavest, lahko govorimo, da je človek transcenditiral samega sebe. Kadar pa človek transcenditira svoj lastni Jaz je zmožen tudi ljubiti svojega bližnjega, kar pa je eno glavnih sporočil krščanstva. Jezusova navzočnost je pravzaprav navzočnost naše vesti in sposobnosti zrcaljenja naših dejanj. Kako bi človek ravnal, če bi bil Jezus le od tega sveta? In kako bi človek duhovno napredoval, če ne bi podvomil, da je vse zaradi njega.

Prelomnico v razvoju človeške civilizacije je nedvomno pojav krščanstva, saj je človek odslej postal bolj odgovoren – za svoje vedenje, kot mišljenje. Nič ni takega, kar bi pred Bogom ostalo skritega, pravi Jezus. Pri tem pa bo človek za svoje plemenito, človeško in moralno ravnanje bogato poplačan v Božjem kraljestvu.

Na Kristusa pa ni moč gledati samo kot glasnika, ki dela dobro in sočutno, temveč tudi kot glasnika resnice in ta leži na kontinuumu dobrega in zlega. Kako moreš obenem služiti dobremu in zlemu, mar nisi v sebi razdeljen, bi dejal Jezus. Postaviti se na stran dobrega pa ne pomeni sovražiti sovražnika (»Ljubite svoje sovražnike…« – Mt 6,44) temveč biti sposoben odpuščati, pa ne tako, da ne ločiš med dobrim in zlim, temveč tako, da se ne prikleneš zla. Jezus svari pred hinavščino, razuzdanostjo, pokvarjenostjo. Njegove besede imajo veliko ekspresivno moč, velik duhovni naboj in jih je mogoče interpretirati v velikem miselnem obsegu. Jezusovo sporočilo je, da je življenje močnejše od smrti, da je ljubezen nad sovraštvom in da je resnica nad lažjo. Čas, ko se spominjamo Jezusovega življenja in trpljenja, je pravzaprav čas, ko se moramo vprašati ali mu sledimo ali ga sploh razumemo ali pa zgolj ponavljamo njegove besede, ki se nas v resnici, v srcu ne dotaknejo.

Modrost Kristusa je v njegovi integrativni vlogi, ko je povezal duhovni svet z zemeljskim in poudaril na začasnost in prehodnost slednjega. In ravno vkopanost v Zemljo in nabiranje zakladov na njej, je tisto, ki človeku zapira vrata v novo bivanjsko razsežnost, katera človeka ne determinira kot »corpus«, temveč kot »spiritus«. Ali ni dovolj, da je tako velik človek, ki ga krščanstvo priznava za boga moral umreti, da bi se ljudje zavedli, kaj nam je sploh hotel sporočiti. Dal nam je model medčloveških odnosov in se učlovečil, da bi človek postal človeški. Navzočnost Kristusa v času, ko največ razpravljamo o družbenih in človeških odklonih in krizah, ki jih ti prinašajo, je navzočnost mišljenja, ki duh postavlja nad materijo. Duhovni in duševni pomen Kristusa je velik, saj je Kristus s svojo močjo ljubezni, sočutja, žrtvovanja, empatije, razumevanja, pomaganja, antipod brezvestnim bitjem, ki hočejo gospodovati nad družbenim in ekonomskih življenjem ljudi in so si privzeli podobo človečnosti.

Kristjan v duhu modernega časa

Krščanstvo je se je v poganskem svetu sprva razvijalo zelo težko. Prvi kristjani so bili preganjani, mučeni in pogubljeni. Samo močna vera v Kristusa, moč poguma in volja slediti Kristusu so krščanstvu začeli utirati pot v zavest ljudi. Ljudje so postopoma sprejemali krščanstvo, ki je pomembno oblikovalo miselno podobo sodobnega človeka. Vpliv krščanstva je možno v zahodnem svetu zaslediti povsod, najbolj pa na področju človekovega mišljenja, ki se je v toku razvoja civilizacije zlasti pomembno oblikovalo skozi področja filozofije, religije in umetnosti. Da bi človek lahko sledil krščanstvu, je bila potrebna vera in upanje v nekaj novega, kar bi človeka bolje izpopolnilo, kar bi mu dajalo več energije in upanja. Krščanstvo je na te težnje in hrepenenja uspešno odgovorilo. Seveda je diskutabilno, ali je človek s spreobrnjenjem v krščanstvo postal kot individuum boljši, gotovo pa je postal bolj civiliziran, pri čemer ne gre zanemariti vpliva religije.

Današnji človek se spopada z velikim problemom praznine, tiste notranje, ki daje sila tesnoben občutek. Da bi človek premagal ta občutek zapolnjuje praznino, v glavnem z materialnimi stvarmi. Od tod tudi koncept sodobnega potrošništva, ki v človeku vidi primarno potrošnika, konzumenta. Človek ne vzame več koliko rabi, temveč troši, daleč preko svojih realnih potreb in želja. Ali človek, ki ima velik občutek praznine, to polni tudi z religijo? Gotovo je religija ena vrsta duhovne aktivnosti, ki zadovoljuje neko človekovo potrebo. Človek je vedno stremel k resnici, k odgovorom, ki bi jih naj priskrbela religija. Današnji človek kar hrepeni po teh odgovorih, morda bolj, kot še nikoli prej. Vendar religija ni surogat za praznino v človeku. Religija je pot iskanja; na tej poti išče človek odgovore in smisel. Tako religija ne napolnjuje praznino, temveč osmišlja človeka. Seveda bi lahko odgovorili, kaj pa je prazen človek drugega kot nekdo, ki je notranje povsem duhovno izpraznjen. Vendar ne govorimo o poduhovljenju kot reševanju človeka pred praznino, temveč o njegovem notranjem bogatenju, kaj pa nujno ne predpostavlja, da je bil pred tem popolnoma izpraznjen.

Krščanstvo kot velika duhovna revolucija v zgodovini človeštva ima svoj cilj – širiti ljubezen in ljubiti Stvarnika, kar pa je danes vse težje, ker po eni strani človek postaja vse manj sposoben ljubiti drugega in s tem širiti ljubezen (od tod znani Laschev pojem kultura narcisizma), po drugi strani pa vse bolj dvomi, od tod tudi težnja po vse večji sekularizaciji, kot tudi pojav ateizma. Današnji človek postaja tako vse bolj izvotljen, vendar je vprašanje, kako se zapolnjuje. Ali se zapolnjuje z odvisnostmi, skepso, odklonom, ali pa teži k harmoniji, ljubezni, k s svoji celovitosti? Prisotno je eno in drugo, bojimo pa se lahko razmaha in napredovanja prvega pojava.

Današnji kristjan med vestjo in zavestjo

Biti kristjan danes ni lahko, niti ni bilo v preteklosti. Krščanstvo zahteva od človeka veliko, zato pravih kristjanov ni mnogo. Postani pravi kristjan je vseživljenjski proces. Da je danes težko biti kristjan, govori dejstvo, da človek vse težje napreduje v svojem dozorevanju, s tem se tudi čedalje težje in bolj redko individualizira. Infantilni človek je mnogim danes bolj potreben kot ne, ker je to človek velikih želja, posebej po dobrinah. Infantilna zavest sodobnega človeka zavira, da bi se poduhovil, da bi neposredno s svojim opažanjem in doživljanjem težil in hrepenel po zedinjenju z božanskim. Brez božje primesi v nas se v človeku oblikuje vest, ki ne pozna meja, kjer ni jasne ločnice med smeti in ne smeti, kjer je zelo tanka meja, ki človeka ločuje od njegove temačne strani narave. Kakšne družbene, ekonomske in psihološke posledice lahko povzročijo ljudje »brez« vesti in zavedanja o moralnosti svojega početja, posebej če so ti dobro povezani in organizirani, si ni najbrž ni težko predstavljati. Marsikje je svoje pristavila tudi današnja vzgoja, ki v svoji permisivnosti oblikuje vest ljudi, ki niso motivirani za notranjo preobrazbo, ker ne vidijo nikoli vzroka težav tudi v sebi, kot tudi nimajo občutka za druge.

Zato prava družbena in ekonomska sprememba vodi edino iz človeka, navzven, in to takrat, ko se ta ozavesti in nenehno prizadeva k izboljševanju sebe, tudi kot religioznega bitja. Zavedati se, da smo religiozna bitja, pomeni v sebi potrjevati nekaj povsem naravnega. Zavedati se, da si kristjan, pomeni sprejeti Kristusa, ne kot neko zunanjo avtoriteto ali vzor, temveč kot integralni del sebe. Potreba današnjega kristjana po Bogu je pravzaprav iskanje stika po zedinjenju s seboj. Sodobni človek je namreč vse bolj fragmentiran in v iskanju sebe. Pot do sebe pa bo našel samo preko stika s Sebstvom, ki vključuje Boga.

Foto: globalpost.com


2 KOMENTARJI

  1. nekateri kristjani, zlasti tisti, ki se nenehno trkajo po prsih, so lahko celo zelo naporni.
    Včasih me – milo rečeno- spominjajo na farizeje.Celo v samem občestvu ustvarjajo nekakšno hierarhijo kdo je ”bolj kristjan” in kdo ”manj”.
    meni soebno je pomembno, kakšen človek je kdo. Koliko ima v sebi ematije do drugih, kako reagira na različne stvari okoli sebe.
    Druge sodim po njegovi duši in dejanjih- ne po besedah.

  2. Briljanten prispevek!

    Življenjska logika veleva kakšen naj bo danes kristjan.

    Prav gotovo prijateljski, sodelovalen, resnicoljuben, pravičen, pošten, odgovoren, solidaren, delaven, moralno etičen….

    Prav to današnji čas pogreša.

    Če bi bili kristjani dovolj dejavni bi bilo precej drugače, bolj krščansko, optimistično življenje, kjer bi se dalo najti notranjo srečo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite