Biti in imeti

S manjšo jadrnico naših sorodnikov smo se proti večeru privezali v eni od jadranskih marin. S pomola se je videlo dogajanje na drugih plovilih; tudi na precej veliki motorni jahti, kjer sta na krmi ob mizici s steklenico vina sedela dva zajetna moža in se glasno ter živahno pogovarjala. Zdelo se je, da uživata ob vzvišenosti svojega položaja, saj smo bili vsi ostali okoli njiju precej nižje na dosti manjših barkah. Tema pogovora ne bi pritegnila pozornosti, če ne bi bila tako glasna, da je kar odmevalo in zabeljena z vulgarnostjo najnižje poulične kvantaške scene. Seveda ju je jezik izdajal, da sta Slovenca. Zakaj pa ne; tudi Slovenci si lahko privoščimo velike jahte in z izbranim besednjakom še podkrepimo svoje bahaštvo. Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Prav ob boku barke naših rojakov je tiho pristala skoraj še enkrat večja in višja jahta z nemško zastavico. Zatemnilo se je tudi na krovu obeh zabavljačev. Pogovor je potihnil in pospravila sta se nekam v notranjost ladje. Kako je morala zaboleti padla veličina!

Biti in imeti je naravna nujnost vsakega človeka in brez enega in drugega ni mogoče živeti. Nekateri nimajo drugega kot nekaj kosov kartona v kakšni izložbeni niši in morda še kakšno odejo in živijo od kovancev, ki jim jih naklonijo mimoidoči. Na drugi strani so bogataši, ki se radi dajo videti v velikih in dragih avtomobilih najbolj prestižnih znamk, živijo pa v razkošnih vilah, raje umaknjenih od oči drugih državljanov, da ne bi bili deležni obiska tatov ali drugih radovednih obiskovalcev. Zanje je gibanje po velikih prestolnicah sveta in bivanje v dragih hotelih enako običajno, kot sprehod navadnih ljudi skozi vaško ulico do pošte ali avtobusne postaje. Na konferencah, poslovnih sestankih in banketih je pomembno koga poznajo, s kom se družijo, s kom se pogovarjajo in kakšne zveze imajo. Njihovo stremljenje je usmerjeno v več in bolje. Ni omejeno le na materialno zadovoljstvo, hočejo in želijo si tudi visokega statusa, imeti pod seboj in obvladovati čim več ljudi, zagotoviti sebi in svojim otrokom najboljše šole in graditi veliko ter ugledno kariero.

Znotraj skupnosti teh ljudi je tudi marsikaj dobrega in koristnega za druge, za narod in državo. Vendar bode v oči nezmernost in prekomernost njihovih stremljenj. Izstopa iz okvirov normalnosti, ali bolje rečeno, dobrega okusa. Prekomernost v uživaštvu imeti, posedovati je kakor droga. Zahteva več in več in vedno manj izbira načine, kako do tega priti. Koliko je v tem nepoštenosti, goljufij, prevar, utaje davkov, izkoriščanja in oškodovanja drugih! Ali niso bogataši, bolj kot spoštovanja in časti deležni zavisti in škodoželjnosti; tudi tistih, ki v pomembnosti in bogastvu tekmujejo z njimi? Zdi se, da tovrstni ljudje uživajo prav v zavisti drugih. »Jaz imam, vi pa ne«! Vse dokler se kdo ne pojavi še z večjim avtom, še z razkošnejšo vilo in bazenom… Potem se zavist obrne z bolečo brco naravnost v srce. Zdravilo za primitivnost takih čustev je samo sram – občutek, da smo prestopili mejo dobrega okusa in se izločili iz sredine kulturno in moralno ozaveščenih ljudi, ki poznajo mejo, do kje je potreba imeti še smiselna koristna in nujna. Sicer je prtljaga na strmi in ozki poti v nebo pretežka. Seveda, če smo ob vsem stremljenju po bogastvu in imenitnosti sploh imeti čas pomisliti na to. Kaj pa če Bog je, in se bomo na koncu poti znašli pred vrati, ki se ne odpirajo v  Božje kraljestvo? Ob tej uri nas utegne pretresti bridko spoznanje, da smo izbrali napačno pot in da bomo s težkim bremenom, ki smo si ga v življenju naložili, strmoglavili v prepad.

Kaj, če Bog res je…? Pa ne gre samo za to!