V preteklosti sem se večkrat zalotil (ali pa sem bil zaloten) v položaju, ko je šlo nekaj narobe in je bilo potrebno reševati situacijo. Pogosto je šlo za to, da smo nekaj zamudili, pozabili nepogrešljivi del opreme in sem ženi očital krivdo ali pa se nerviral, kako smo lahko to naredili. S tem sem seveda samo podaljšal zakopanost v problem. Na koncu je problem je še vedno bilo treba rešiti. Danes vedno bolj udomačujem naslov tega prispevka in se ga v kritičnih položajih zavedam. Pogosto tako postanem že zelo hitro del rešitve. To pomeni, da se z vso energijo osredotočim na iskanje rešitve.
Biti del rešitve ali del problema ni le stvar družinskih odnosov. V podjetjih, lokalnem okolju, v državi je prav tako prisotne ta izbira. Pravzaprav gre za dilemo sodelovanja in soustvarjanja na eni strani in metanja polen pod noge, kritiziranja in še česa na drugi strani.
V nadaljevanju se ne želim spuščati v konkretne kritike pojavov v družbi ali dejanj določenih ljudi oz. skupin. Seveda lahko gre pri enem in drugem ali za reševanje ali pa za rezanje veje, na kateri določen posameznik ali skupina sedi. Nimam dovolj dobrega vpogleda, da bi argumentirano presojal v kakšni meri lahko določene kritike, komentarji in dejanja prispevajo k rešitvi ali pa le vrtajo luknjo v čoln, na katerem smo vsi vključno z vrtalci luknje.
Odpirati prostor
Želim razmišljati o odpiranju prostora. Ko si del rešitve namreč odpiraš prostor. Odpiraš prostor za novo, za druge ljudi, za drugačne ideje – skratka za vse, kar lahko prispeva k rešitvi. Ko pa se odločiš biti del problema, je prostor zaprt. Pravzaprav je odprt le za „prave“ rešitve, „prave“ ljudi, ‘prave’ trenutke – skratka je zaprt.
Sam prakticiram moderacijsko metodo odprtega prostora, ki pa je hkrati tudi filozofija odprtosti. Štiri načela so dovolj zgovorna: Kdorkoli pride, je prava oseba. Karkoli se zgodi, je edina stvar, ki se je lahko zgodila. Ko se nekaj začne, je ravno pravi čas za začetek. Ko je konec, je konec.
Zakon dveh nog pa tako obrne na glavo vso hierarhijo: Če se znajdeš na kraju, kjer ne moreš nič prispevati ali se nič učiti, uporabi svoji dve nogi in pojdi drugam. To je res zakon – dobesedno in preneseno.
Odpor do odprtosti
Saj ne preseneča preveč, da to v precej podjetjih (še posebej večjih) odprti prostor vzbuja odpor. Kako je lahko vsak, ki pride, prava oseba. In kako lahko nekdo, ki ga plačujem, odide, kamor hoče. Ali pa sploh ne pride, saj je udeležba popolnoma prostovoljna. Odprti prostor pomeni, da je pravi vsak, ki pride, ne glede na politično opcijo, versko pripadnost, spolno pripadnost, …. Vsak, ki ga njegova predanost in odgovornost za temo, za problem , nagovarja, je prava oseba. Težke so te besede. Težavna je takšna radikalna odprtost.
Ljudi, ki ne sodijo v naš okvir je najtežje sprejeti – pa čeprav bi imeli čarobno palčko. Zlahka se spomnim negativnih občutkov ob sodelovanju z ljudmi, ki enostavno niso bili po mojih predstavah.
Banka revnih, ki posoja revnim
Le nekaj lažje je sprejemati zamisli in idej, ki niso del mojega miselnega kroga. Ki me presenečajo, morda celo šokirajo. Ob katerih zelo hitro rečem: To ne bo delovalo. Ne morem mimo diskusije nobelovcev v Mariboru kakšen mesec nazaj. Muhammad Yunus je povedal približno tako. Opazoval sem običajne banke, kako delujejo in sem deloval obratno. Običajne banke so v lasti bogatih moških, Grameen Bank je v lasti revnih žensk. Običajne banke posojajo denar bogatim, Grameen posoja revnim (tisti, ki nima nič, ima najvišjo prioriteto, da dobi kredit). Grameen je edina banka brez odvetnikov in gradi na zaupanju. In da ne bo dileme Grameen banka odlično deluje. Delež vrnjenih kreditov presega običajne banke in predvsem mikrokrediti, ki jih Grameen banka daje, pomaga revnim ženskam v Bangledešu, da se iztrgajo iz začaranega kroga revščine.
Muhammad Yunus je postal del rešitve, ko je dvainštiridesetim ženskam posodil 27 dolarjev in jih tako pomagal izstopiti iz revščine.
Preprost osebni test
Preprosto vprašanje: Sem del rešitve ali del problema in iskren odgovor, nam zelo hitro pokažejo jasno sliko in pomagajo pri osebnem odpiranju prostora. Spremembe se tako ali tako začnejo na osebnem nivoju. Opravičil ni. Izgovori padejo. In potem le še sledi vprašanje, kako biti del rešitve, kaj narediti, koga vključiti,…
Foto: Danilo Kozoderc
