Biti človeku oče in mati

1
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Homilija na 7. velikonočno nedeljo.

Jaz prosim zanje … za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji. (Jn 17,9)

Ker verjamem, da v človekovem življenju ni naključij, verjamem tudi v to, da noben človek v naše življenje ne stopi brez razloga. Noben, niti tisti ne, ki mi prinaša več slabega kot dobrega. Morda prav tisti vstopa s celo večjim razlogom, kot tisti, ki mi prinaša samo dobro, ker je jasno, da vedno veliko bolj rasemo tedaj, kadar smo poraženi in ko izgubljamo, kot tedaj, ko zmagujemo.

A ne gre samo zame.

Izkušnje preteklih dni so mi dale misliti o tem. Recimo debata o Evrosongu, ki smo jo imeli pred kamerami RTV. Tam smo bili trije ljudje, vsak s svojim mnenjem in prepričanjem, in lahko rečem, da se med seboj v mnogočem nismo strinjali, tako da bi lahko rekli, da smo si bili med seboj nasprotniki. Razmišljam o tem srečanju in vedno bolj razumem, da nismo za to prišli tja, da se nismo srečali, da bi se spopadli. Srečali smo se, da bi drug drugemu postali so-delavci življenja. In takšno je vsako srečanje.

Vsako, tudi samo bežno srečanje, je dar, talent, ki mi nekaj daje. A vsak dar, talent, prinaša tudi odgovornost, kaj z njim počnem. Zato je vsak človek, ki ga srečam, moja odgovornost.

Ljudje namreč stopajo v moje življenje, da bi v meni videli Očeta in da bi jaz v njih videl Sina.

Da bi v meni videli nekoga, ki jih sprejema, jih varuje, jih opominja in skrbi zanje, ki se zanje bori in jim hkrati pusti, da so svobodni – ker so mi samo podarjeni. In da bi jaz v njih videl nekoga, ki si to zasluži, ki je tega vreden zgolj in samo zato, ker je človek – ker mi je podarjen za dolg ali kratek čas življenja. Ne glede na to, ali to hočem ali ne, sem vsakemu človeku, ki ga srečam, oče in mati. Rodi se mi v življenje in iz njega izstopi. In za ta del njegovega življenja, njegove vzgoje in prepričanja, njegove osebnosti, njegove vere, upanja in ljubezni, sem odgovoren zanj.

Da bi torej lahko bil drugim podoba dobrega Očeta, moram spoznavati in čutiti, kako ravna Oče z menoj kot njegovim sinom. Zato moram veliko moliti. Zase in za prav vse ljudi mojega življenja. Ko bom zanj postajal sin, bom drugim postajal oče.

Zaradi tega vsa ta srečanja. Da bi bili drug drugemu oče in mati. Da bi se naučili ljubezni, ki vsakomur dovoli, da je človek.

Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

1 komentar

Comments are closed.