Bistvo novega obraza je star obraz

Romana Bider / Tina Martinec Selan

Postavlja se resno vprašanje, kaj je z našim krščanstvom. Volilni rezultati pač ne odražajo, da je pri nas 73 odstotkov kristjanov, kakor se deklariramo. Kako je mogoče, da nekaj v nas ne zavibrira ob žrtvi, ki je vsega kriva, ob sovraštvu brez vzroka, ob nahujskani množici, ki raje izbere Barabo kot Jezusa?!

Specialisti psihološko-propagandne aktivnosti so postavili grešnega kozla – »princa teme«

Z grozo strmimo v Ukrajino, ki jo je 24. februarja 2022 stisnila ledena ruska zima. S podobno grozo strmimo v prihajajoči mraz, za katerega se je 24. aprila večinsko odločila Slovenija. Nekomu sem omenila sintagmo profesorja Justina Stanovnika »totalitarna poškodovanost slovenskega naroda«. Odkimal je in rekel: »Ne, totalitarna uničenost našega naroda.« Winter is coming.

Specialistom za psihološko-propagandne aktivnosti lahko samo čestitamo za mojstrsko uporabo mehanizma grešnega kozla. Za vse mogoče nagrmadene probleme, ki ogrožajo obstoj naše skupnosti, smo dobili odgovornega krivca. Razpadajoč sistem vrednot, ki zaznamuje družbo v zatonu, strašljiva stiska ob pandemiji, tesnobna bližina vojne, raznorazne osebne težave: za vse, kar nas v temelju razjeda, imamo spretno nastavljenega, evidentnega krivca, grešnega kozla, »princa teme«. Sploh ni važno, ali je res česarkoli kriv in ali bodo napačno izraženi problemi ostali nerešeni. Glavno je, da smo pomirjeni in da se svet vrti naprej. Pa četudi nazaj.

Mehanizem grešnega kozla prepoznamo po tipičnih sestavinah: čas krize, stereotipne obtožbe, kolektivni bes in izbrana žrtev

Fenomen grešnega kozla je prastar. Je način sproščanja nakopičene napetosti, ki so ga uporabljali že pred več deset tisoč leti in se vleče skozi vso človeško zgodovino. Obstanek kulture zagotavlja mehanizem naključne izbire žrtve, ki je nedolžna, a določena, da prevzame krivdo za krizo, ki grozi in se širi po skupnosti. Tako so nastali obredi, ki temeljijo na žrtvovanju, brez katerih bi družbe izginile v vrtincih nasilja.1 Tak pomiritveni proces se je odvil tudi pri nas, le izbira žrtve ni naključna.

Mehanizem grešnega kozla prepoznamo po tipičnih sestavinah: čas krize, stereotipne obtožbe, kolektivni bes in izbrana žrtev. Preganjanja so nasilna, zagrešijo jih množice z morilsko slo. Naivni preganjalci ne vedo, kaj počenjajo; prepričani so, da imajo prav. Podžigajo jih mediji in pregreto javno mnenje. Prepričanje preganjalcev je toliko trdnejše, kolikor manj je racionalno. V času krize so formalne institucije oslabljene, kar pripomore k oblikovanju množic, ki nadomestijo institucije. Posledice so izguba pravil, neupoštevanje zakonov, pomankanje kulturnega razlikovanja in zmeda. Kultura je nediferencirana in izginjajoča. Kriza je v bistvu predvsem kriza kulture. Množica ne zna vplivati na naravne vzroke krize, zato išče vzrok, ki bi potešil njeno slo po nasilju. Pripadniki množice so potencialni preganjalci, ki sanjarijo o tem, da bi skupnost očistili elementov, ki jo po njihovem mnenju kvarijo, spodkopavajo. Celotne družbe se lahko ujamejo v ječo svojih lastnih utvar o žrtvi.2

Mehanizem grešnega kozla deluje tako za probleme v družbi kot za osebne probleme

Vlogo grešnega kozla so odigrale tudi naše žrtve v povojnih pomorih. Čeprav te dni mineva že sedeminsedemdeset let od strašnih dogodkov, družba še danes temelji na simboličnem redu, kakršen se je oblikoval ob tem žrtvovanju. Vsak odmik od takrat uveljavljenih interpretacij takoj sproži rdeče alarme. Večina ljudi mirno živi v zablodi, da je bil ta grešni kozel resnično kriv. Nadvse blaga pobuda Vseposvojitev se posveča negovanju spomina in molitvi za vse žrtve zla. Ker pa z rehabilitacijo grešnega kozla ne podpira zabetoniranega razlikovanja med našimi in vašimi, ni dobrodošla.

S podobno strategijo, kot je mehanizem grešnega kozla, si iz samoobrambnih razlogov pomagamo na osebnem nivoju. Če se v družbi določene osebe počutimo nelagodno, hitro najdemo na njej kakšno pomanjkljivost, napako. Stališče »jaz nisem v redu« se spremeni v »on ni v redu«. Tako se rešimo negotovosti, pridobimo potrebno samozavest, ki je sicer negativna, mi pa smo vendarle ohrabreni. Verbalizirano najedanje je pri nas vseprisotno. Preplavlja spletne forume, dodobra smo se ga naposlušali tudi v predvolilnih soočenjih. Stabilnim ljudem je kritikastrstvo zoprno, preganjalci pa iščejo tarče za svoj bes. Ne le, da je to prvo znamenje šibkosti, v skrajni obliki postane totalitarna politična igra z resnimi zgodovinskimi posledicami. Na to pomislimo, ko ob nezaslišanih grozodejstvih nad ukrajinskim narodom poslušamo Putinove razlage o nujnosti denacifikacije.

Ko mehanizem grešnega kozla prepoznamo, lahko odpremo pot novemu duhu

Evangeliji zavračajo preganjanje, pomagajo nam razkrivati mehanizme grešnega kozla okoli sebe in v sebi ter jih zavrniti. Ko mehanizme prepoznamo, ne morejo več delovati. Evangeliji razodevajo veselo novico, da je žrtev po definiciji nedolžna. Kristus odpravlja slepoto arhaične kulture in odpira pot novemu duhu, ki je duh ljubezni. Krščanstvo stisk ne premaguje z nasiljem. Stara kultura temelji na žrtvovanju drugega za sebe, za svoje sebične interese. Nova kultura pa je utemeljena na podaritvi sebe za drugega. Nasilje se spremeni v darovanje. Razdalja med starim in novim človekom je neskončna.

Pri tem se postavlja resno vprašanje, kaj je z našim krščanstvom. Volilni rezultati pač ne odražajo, da je pri nas 73 odstotkov kristjanov, kakor se deklariramo. Kako je mogoče, da nekaj v nas ne zavibrira ob žrtvi, ki je vsega kriva, ob sovraštvu brez vzroka, ob nahujskani množici, ki raje izbere Barabo kot Jezusa?!

Nov obraz na slovenski politični sceni je v bistvu torej star, in to v več smislih. Najprej zato, ker je produkt arhaičnega načina reševanja problemov na račun drugih. Star je zato, ker okrog sebe zbira druge stare obraze. Star je, ker je zgodba z novim obrazom, ki se do naslednjih volitev že postara, prevečkrat videna in torej stara. In končno je star po duhu, ker se ne poslavlja od preteklega.

 

1 Fenomen grešnega kozla je proučeval francoski filozof René Girard, pri nas pa o tem piše teolog prof. dr. Robert Petkovšek.

2 Iz knjige René Girard, Grešni kozel, TEOF, Ljubljana, 2011

3 Iz knjige Eric Berne, Katero igro igraš, Sinesis, 2007