Biseri in svinje in spodrezane korenine slovenskega narodnega izročila, še zlasti katolištva

0

Revolucionarne partijske dogme so se povsem razblinile in pristale na smetišču zgodovine,  edina trajna pridobitev revolucije je preoblikovanje slovenskega narodnega značaja, ki ga je bil predlagal dober pesnik in usodno slab politik Edvard Kocbek, in spodrezane korenine slovenskega narodnega izročila in še zlasti katolištva.

Zapis tokratnega razmišljanja ni namenjen zakasnelemu prilivanju olja na ogenj v politično pregretem preklanju okrog svetopisemskega navedka o svinjah in biserih. Ob robu umazanega politikantskega početja in celo uradnega zaslišanja notranjega ministra je na mestu razmišljanje o spodrezanih koreninah pri Slovencih, koreninah narodnega izročila in še zlasti katolištva. Na zmagovitem pohodu sta urbano barbarstvo in neopoganstvo. Karkoli zadiši po žlahtni preteklosti, je deležno posmehovanja ali celo grobega napadanja.

Kocbekova dediščina preoblikovanja slovenskega narodnega značaja

Revolucionarne partijske dogme so se povsem razblinile in pristale na smetišču zgodovine. Obljube socialne pravičnosti v novem družbenem redu so se sprevrgle v nastanek nove elite in novih kapitalistov (novega razreda). Edina trajna pridobitev revolucije je preoblikovanje slovenskega narodnega značaja, ki ga je bil predlagal dober pesnik in usodno slab politik Edvard Kocbek. Proces preoblikovanja, ki še ni končan, neustavljivo teče še danes. Z vsako generacijo, ki zapusti državne vzgojno-izobraževalne ustanove, smo Slovenci manj podobni sami sebi ter nas je vse več in več s spodrezanimi koreninami. Kdor ne verjame, naj pogleda v ogledalo, ki nam ga nastavlja politično izseljenstvo.

Svetopisemski citati večini Slovencev danes zvenijo tuje, ker jih niso spoznali ne pri prakticiranju katolištva ne v javni (državni) šoli. Če se kakšen svetopisemski citat pojavi v javnosti, hujskači kaj radi poskrbijo, da ga množice naprednjakov razumejo ali napak ali dobesedno. Prav nič nas ne sme presenečati, da se je z biseri in svinjami zgodilo, kar se je zgodilo, in se še vedno dogaja.

Zadrege z B/bogom in katolištvom

Kako naj Slovenci pišemo besedo bog? Po pravopisu sta obe možnosti: z veliko in malo začetnico (Slovenski pravopis, 2007). Veliko pišočih še vedno trdovratno vztraja pri starem pravopisu in piše z malo začetnico tudi v primeru, ko se zapis nedvoumno nanaša na krščanskega Boga. Prevajalka Lučka Jenčič, ki je prevajala za Mohorjevo družbo iz Celovca literarno delo Josefa Winklerja Roppongi, je imela nenavadne težave z B/bogom. Boga je pisala z veliko začetnico, čeprav gre v besedilu za indijske bogove. Ni bil lapsus, ker je to napako (morda iz strahospoštovanja do katoliške založbe) vztrajno ponavljala.

V časopisih in prevedenih knjigah mrgoli spodrsljajev, ki kažejo na ozko izobrazbo in poplitveno razmišljanje. Da ne bomo govorili na pamet, si poglejmo še nekaj primerov. Prevajalka Nives Vidrih je prevajala Jezusovo družbo avtorja Jiřija Šotole. V njenem prevodu je v prizoru posvetitve cerkve škof potrkal po vratih z »berglo« in cerkev na dvanajstih mestih »pomazal«. Ženska pač ne pozna ne škofovske palice ne maziljenja.

Zelo pogosto smo deležni zmede pri navajanju služb, ki jih opravljajo duhovniki. Kaj rado se zgodi, da žurnalisti vse duhovnike tlačijo med župnike, ker ne poznajo delovanja Cerkve, njenih služb in hierarhije. Pred nekaj dnevi je rumeni tisk zasramoval poslanko Moniko Gregorčič, češ da je njen sin duhovnik. Ni duhovnik, ampak diakon, in če Bog da, bo čez slabo leto res posvečen v duhovnika. Ob vseh lumparijah naših poslancev je težava v poklicu poslankinega sina.

Ob preudarnem ravnanju župnika pri Sv. Juriju ob Ščavnici v zvezi z birmo so nekompetentni žurnalisti kar tekmovali, kdo bo zapisal večjo neumnost, kot na primer: »Odločitev farnega župnika pri Sv. Juriju ob Ščavnici«, »Župnik odvzel birmo«. S farnim župnikom je tako kot z bolečinami v kolenu na nogi ali mokro vodo. Župnik birme ne more niti dati, kaj šele odvzeti.

Dostojevski po meri slovenskega žurnalizma

Peter Rak je v Delu 20. aprila 2021 komentiral slovenski prevod obsežne biografije Ljudmile Saraskine o Dostojevskem. V svojem razmišljanju se je povsem izognil pomembnemu vidiku življenja in dela velikega pisatelja – Bogu in veri. Dostojevski brez bogoiskateljstva pač ni Dostojevski, o čemer je avtorica knjige pisala z vso pozornostjo. Mar Delovi bralci ne smejo izvedeti, da si je Dostojevski prislužil štiri leta Sibirije z javnim branjem pisma komunista Belinskega Gogolju? Še bolj neprimerno za časopisno bralstvo pa je verjetno dejstvo, da je bila katorga v Sibiriji za Dostojevskega Damask; brezverec – vnuk pravoslavnega duhovnika se je v nepredstavljivo težkih razmerah srečal s Kristusom. Žena v Sibirijo pregnanega dekabrista (zarotnika proti carju) mu je bila tam izročila Evangelij, ki ga je Dostojevski vneto prebiral in se odpravil na pot bogoiskateljstva.

Ljubljana Festivala skregan s katoliško tradicijo

Ljubljana Festival, kot se v nasprotju s pravopisom uradno imenuje ljubljanski kulturni zavod, nima sreče s prevajalci. V besedilu oratorija Ecce homo (skladatelj in tenorist Jose Cura) so med drugim tudi Kristusove besede o podiranju in postavitvi templja v treh dneh. Vsi slovenski prevodi Svetega pisma imajo besedo tempelj, česar prevajalec očitno ne ve, ampak razkristjanjenim generacijam Slovencev zapiše besedo »svetišče«. Isti oratorij vključuje tudi nekaj kitic srednjeveške himne Stabat mater. Nepodpisani pisec je za trijezično prilogo koncertnega lista sicer uporabil prevod iz latinščine F. K. Lukmana, vendar je navzkriž zamenjal peto in šesto kitico.

FaTa ima razlog, da se klanja Kidriču

Foto: Twitter

Pogosto naletimo na zmedo pri množinskih samostalnikih. Tako je bilo že večkrat mogoče zaslediti, da publicisti in prevajalci množinski samostalnik litanije pišejo »litanija«. V tem primeru gre seveda za neznanje in površnost. Pri opuščanju množinskega samostalnika starši, kar se je v ustnem in pisnem sporazumevanju povsem prijelo, pa človek nehote pomisli na prikrito prisilo, ker naj bi bilo nekorektno govoriti in pisati o očetu in materi. V novoreku so si izmislili edninski samostalnik starš, še več: starš 1 in starš 2. Ostaja nerešeno vprašanje, kako se bo dete, ki začne izgovarjati prve zloge, namesto ma-ma ali ta-ta spopadalo z besedami starš ena in starš dva.

Dokaze o površnosti, nevednosti ali zavajanju bralcev s strani publicistov in prevajalcev bi lahko nizali v nedogled, vendar naj zadošča teh nekaj primerov, ki kažejo, da je čedalje več Slovencev s spodrezanimi koreninami. Večina tistih, ki se imajo za naprednjake, svetovljane, multikulturnike, privržence ali nove dobe ali vzhodnjaških duhovnosti, ima pač spodrezane slovenske korenine. To je neizpodbitno dejstvo, ki zbuja nadvse veliko skrbi, ker se prav ti ljudje vsepovsod rinejo v ospredje. Mrgoli jih tudi v levosučni politiki, ki se vsiljuje v družbo razkristjanjenih in zaradi islama ogroženih zahodnoevropskih držav.

Snovalci komunistične revolucije si niso mogli predstavljati, da bo preoblikovani slovenski narodni značaj odpravil kakršnekoli pomisleke pri svingerskih žurih Slovenije v jedrnih državah EZ. Posrečilo se jim je; tudi zato ima FaTa (sposojeno v spletni Domovini) razlog, da se klanja Kidriču.