Rigidna birokracija ni sposobna razviti delujočega nacionalnega stanovanjskega programa

0

Poslušam radijska poročila. Vsak četrti študent razmišlja o samomoru. Kdo pa bo študentkam in študentom dal vsaj možnost pomisliti na študentski dom? Menda ne ta politika, ki že tri desetletja gleda le do prihodnjih volitev, predvsem pa vsi – brez izjeme – najprej nase. In ti naj bi skrbeli za svoje obnemogle starše? Ja, itak.

Aktualno stanje na področju stanovanjske politike: pred praznovanjem tridesetega rojstnega dne smo, pa do danes še nobena vladna ali parlamentarna stranka ni imela moči, poguma ali volje za ureditev tega vprašanja. Volje ne gre zamenjevati s populističnimi pristopi in neresnimi predvolilni obljubami. Splošno znano je, da v Sloveniji primanjkuje vsaj deset tisoč stanovanj in prav toliko postelj za starejše državljane. Na slednjem segmentu se bodo stvari rapidno slabšale, saj otroci ne bodo imeli časa poskrbeti za starše, še večja težava pa je zaradi načina vzgoje otrok v individualiste, ki ne bodo pripravljeni skrbeti za starše in se s tem odreči svojemu načinu življenja. S tem bo država izdatno obremenjena, podporni programi za starostnike pa imajo že danes popolnoma zasedene zmogljivosti in povsem izčrpane zaposlene in skrbnike.

Kaj storiti s praznimi stanovanji?

Poseganje države v fond praznih stanovanj s posegi in pravnimi zagotovili o nedotakljivosti lastnine ocenjujem kot priznanje zgrešene stanovanjske politike. Vendar v tem programu, ko naj bi država in občine najemale prazna zasebna stanovanja za nadaljnjo podnajemniško shemo lastniki nepremičnin niso deležni spodbud, težko pa si predstavljam plačilo stroškov za nazaj na rovaš njihovega statusa, ko nepremičnine povsem nekoristne stojijo in po malem propadajo, pa še mnoge stanovanjske enote so predmet dedovanja in sporov, kamor pa si kot država ne bi upal vstopati. Predvsem ta moj program ne vstopa v pretekle težave, temveč se povsem na novo loteva vprašanj današnjega dne z jasno vizijo absolutne stabilnosti naložbenega razvojnega programa.

Nobena občina si ne upa obremeniti praznih stanovanj, kar je naravnost norost. Kdo bi vedel, koliko komunalne infrastrukture morajo občinska podjetja vzdrževati po zakonu, pa je vendarle nihče ne izkorišča. Za lažjo predstavo: če je v prestolnici tisoč praznih stanovanj in vsa so v isti ulici v desetih stolpnicah. Mar ne bi občina in komunalna podjetja vendarle z občinsko obremenitvijo za prazne nepremičnine po stopnji deset odstotkov na letni ravni po desetletju preprosto nepremičnine obremenile s terjatvami, ki bi lastnike pognale v takojšnjo iskanje rešitev in uporabnih bivalnih opcij, pa naj gre za prodajo, oddajo ali kaj tretjega. Občine so pri tem samostojne in bi morale odločiti v korist javnega dobra, a kaj, ko gre županskim kandidatom za všečnost pred učinkovitostjo.

Bogati kot da ne privoščijo stanovanj tistim, ki imajo nekoliko manj

Nasprotniki reševanja problematike so vsi tisti nosilci javnih funkcij, ki si z obljubami kupujejo glasove na volitvah. Skupaj z njimi so na isti strani investitorji na prostem trgu investicij. Že takoj na začetku je nujno razlikovati, da tu navedeno reševanje stanovanjske problematike nikomur ne meša štren, saj investitorji (vsaj v prestolnici) ciljajo na kupce, ki lahko plačajo tri tisočake za zgrajeni kvadratni meter stanovanjske površine, ta program pa je namenjen ljudem, ki bi si lahko privoščili nakup #affordablehousing nepremičnine, torej nepremičnine, ki si jo s svojimi prihodki lahko privoščijo.

Najbrž bo pobuda naletela na očitek o rušenju trga, kar pa ni utemeljeno; s takimi pobudami skrbimo za tisto večino prebivalstva, ki nima kupne moči za nakup na prostem trgu, nima pa niti znanja za gradnjo v lastni režiji. Namreč, očitek o ponujanju cenovno sprejemljivih stanovanj ni drugega kot očitek bogatih o vzpostavitvi konkurence njim, ki ne delajo niti ne pomislijo na dobrobit drugih. Ta program pa namenoma izpušča premožnejše prebivalstvo in se osredotoča na večino med nami. V prvi vrsti na mlade, prekarne uslužbence, ljudi z zaposlitvami za določen čas. Za vse tiste, ki jih v kreditnih oddelkih bank ne marajo.

Problem financ v resnici nikoli ni obstajal niti ga danes ni. Politika si ga je izmislila kot izgovor

Slovenija je financirala vse mogoče, celo Grčijo, iz projektov nacionalnega pomena in interesa so nastale afere, zaradi katerih se v večini primerov nikomur ni nič zgodilo. Največji problem je v resnici institut vlade in državnega zbora, ki sta dopustila prodajo vseh bank v državni lasti, s čimer sta iz rok nalašč in zavestno izpustila možnost vplivanja na stanovanjsko politiko, kar pa tako ali tako nikogar v vrstah odločevalcev in nosilcev javnih funkcij ni nikoli zanimalo. Zdaj je treba najti poslovno banko, ki bi bila pripravljena za posle, vredne nekaj sto milijonov evrov, vstopiti na stanovanjski trg. Tu se znajdemo pred dilemo: bankirji in finančne konstrukcije danes za dobre obresti posojajo milijone na trg nepremičnin in z njimi pridobijo hipotekarne terjatve, od investitorjev za gradnjo na trgu pa obresti, tudi udeležbo pri dobičku. V našem primeru bi banke nikomur ničesar ne dale, bile bi le prejemnice gotovine in izdajateljice obveznic.

Kar je v tujini običajna, vsakodnevna poslovna praksa, je tu na straneh bank obravnavano kot kreditna nesposobnost. Dejstvo je, da na trgu dela prihaja do korenitih sprememb, na kar zaposleni ne morejo imeti vpliva. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prekarno delo, siljenje ljudi v prevzem statusa s. p. in drugo na straneh bank poraja dvome o finančni sposobnosti kreditojemalcev, zaradi česar si želijo banke nabrati dovolj rezerve z vedno novimi zastavami premoženja in vstopi porokov v kreditno linijo. S tem so posamezniki in družine oropani človeškega dostojanstva pri zagotovitvi nečesa tako zelo nujnega, kot je primerno stanovanje. V primeru sprejema in izvedbe tega programa bi se Slovenija priključila državam zahodne Evrope, ki ima na tem področju pred nami že desetletja in stoletja primerjalne prednosti.

Problem javne uprave: Nikakor ne stori ničesar, kar bi ti nekoč lahko očitali

Zakonodaja na področju gradnje stanovanj, urejanja prostora, skrbi za starejše je vredna vsega obžalovanja. Tako zastarelih, rigidnih in birokratskih zakonov si res nismo zaslužili. A prav na področju gradnje javna uprava upravičuje svoj obstoj; z restavracijo področne zakonodaje namesto brezplodnih korekcij aktualnih zakonov, ki so predvsem same sebi namen in ne rešujejo praktično ničesar, bi se lahko izstrelili med zvezde. Zakonodaja je slaba tudi, ker jo omejuje zakonodaja z drugega področja, medsebojno pa področja niso usklajena niti kompatibilna. Vse skupaj je preveč zapleteno, večina prebivalstva tega ne razume niti nima namena razumeti lokacijske informacije na tridesetih straneh.

Žal je slovenski urbanizem obtičal v jugoslovanskem načinu razmišljanja, v katerem ni možnosti za gradnjo v višino (to je zagotovo daleč najbolj ekonomična izraba prostora), sploh ni prostora za trajnostna naselja v bližini javnega prometa in kolesarskih stez, kjer ne bi postavljali arhaičnih zahtev po parkiriščih z danes povsem neustreznimi merami, žal ni posluha za drugačne pristope in načine razmišljanja, ki pa jih v drugih mestih in državah tako zelo javno in glasno občudujejo.

Rigidna, okostenela, neambiciozna birokracija ni sposobna razviti delujočega nacionalnega stanovanjskega programa

Težava javne uprave je v nesposobnosti in nepripravljenosti prevetriti resorno zakonodajo, zaradi česar je birokracija rigidna, okostenela, neambiciozna in sama sebi namen. Žal nam ni v pomoč niti delovna zakonodaja, ki javnega uslužbenca le stežka odpravi z delovnega mesta, ki ga marsikdo zaradi mnogoterih razlogov ni upravičen zasedati. Ena temeljnih zakonitosti v javni/državni upravi je: Nikar ne stori ničesar, kar bi ti nekoč lahko očitali. Za to se zaposleni v javnem sektorju nikakor nočejo izpostaviti in narediti koraka naprej, čeprav so za to na voljo prav vse zakonite in organizacijske možnosti. Tu prst uperjam v resorno Ministrstvo za okolje in prostor, zraven pa dodajam še Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Da v treh desetletjih samostojnosti države niso s tisoči zaposlenih sposobni razviti delujočega nacionalnega stanovanjskega programa? S stališča gospodarstva bi morali ti ljudje leteti z delovnih mest zaradi nesposobnosti.