Po veri v nas prebiva Sveti Duh, ki ga spoznavamo iz Svetega pisma

1

Sveti Duh nam ob telesnem in psihičnem daje tudi Božje življenje.

Na svojem tretjem in obenem zadnjem misijonskem potovanju od 53–58 je sv. Pavel prepotoval vso Malo Azijo in se končno ustavil v Efezu, na maloazijski obali Egejskega morja. Tam je naletel na nekaj učencev. Na Pavlovo vprašanje, ali so prejeli Svetega Duha, so odgovorili, da za Svetega Duha sploh še niso slišali. Tako kot njim je morda Sveti Duh tujec tudi nam. Razlika med efeškimi učenci sv. Pavla in nami je v tem, da je bil njim Sveti Duh neznan zato, ker jim ni bil oznanjen, nam pa je bil oznanjen, a je morda za nas še vedno skrivnostni tujec.

Zid med Bogom in nami je toliko višji, kolikor bolj smo osredotočeni nase in na svoje načrte

Kaj je razlog, da ostaja Sveti Duh pogosto neznanec tudi tistim, ki jim je bil oznanjen? Iskrenost do sebe nam prigovarja, naj samokritično pomislimo, ali zares verujemo ali pa se nas lotevata duhovna otrdelost in otopelost, zaradi katerih nismo pri volji, da bi se odprli delovanju Svetega Duha. Pogled vase se nemara dotakne tudi naše ponižnosti in preprostosti. Oboje preverjamo v duhu Jezusovih besed: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim in preprostim (prim. Lk 10,21). Nikakor nočemo, da bi se pred Bogom delali pametne in se vedli brezvoljno.
Zid med nami in Bogom je toliko višji, kolikor bolj smo osredotočeni nase, na svoje delo in načrte, spričo katerih je Sveti Duh zadnji, ki naj bi nas zanimal. Toda poleg te duhovne lahkomiselnosti, ki smo jo kratko opisali, je na mestu tudi vprašanje, ali vlogo Svetega Duha in način njegovega delovanja dovolj dobro razumemo. Zato se v nadaljevanju ne bomo več zadrževali pri razglabljanju o naši odgovornosti za ohlapno verovanje, ampak se bomo lotili vprašanja razumevanja: česa v zvezi z delovanjem Svetega Duha morda ne razumemo.

Zaznavamo zunanji svet, prav tako pa tudi psihične procese, ki vplivajo na naše razpoloženje

Pri naprezanju, kako priti do zadovoljivega razumevanja, takoj naletimo na zadrego, ker tega, česar v zvezi s svetim Duhom ne razumemo, sploh ne moremo neposredno opisati, kajti Sveti Duh, tretja Božja oseba, se izmika vsaki racionalizaciji. Kljub temu pa lahko začnemo pri spoznanju, da takrat, ko se želimo odpreti Svetemu Duhu, naletimo na nevidno oviro, za katero ne vemo, kje je in kakšne lastnosti ima.
Skušajmo sedaj dvigniti tančico s te nevidne ovire, ki ustavlja našo duhovno komunikacijo s Svetim Duhom. Nevidna ovira tiči v percepciji. Ta tujka pomeni zaznavanje. Vsak od nas iz svoje vsakodnevne izkušnje pozna dva načina percepcije oziroma zaznavanja. Vemo, kaj je čutno zaznavanje, čutno dojemanje predmetov in vtisov iz zunanjega sveta. Imamo pet čutil, prek katerih občutimo zunanji svet. Skoraj enako dobro razumemo tudi psihične procese zaznavanja. S psihičnimi procesi dojemanja se soočamo tako rekoč brez prekinitve, ker dogajanje v okolju nenehno vpliva na naša čustva, mišljenje in na naše razpoloženje. Vemo, kako nas užalosti trpljenje bližnjih, kako nas vznemirijo kruti filmski prizori, znana nam je sugestivnost pisane besede, vemo pa tudi, kaj nas razveseli in napolni z optimizmom.

Sveti Duh ni del narave, ne izhaja iz narave, ampak je nadnaraven – Bog

Nadaljevanje percepcije oziroma zaznavanja pa je recepcija, torej sprejemanje in prevzemanje tega, kar smo čutno ali psihično zaznali. Skoraj gotovo se sedaj kdo sprašuje, čemu sedaj govorim o percepciji in recepciji, ko pa nam je oboje neposredno razvidno, zato naj bi bila teoretična razlaga tega, kar že po naravi razumemo in čutimo, povsem odveč; kakor ni, denimo, nujno, da razumemo fotosintezo, ki v naravi nemoteno poteka, pa naj o njej kaj vemo ali ne. Tudi osvetljevanje percepcije in recepcije bi bilo danes, na binkoštni dan, popolnoma odveč, če ne bi tega modela avtomatično in nezavedno prenašali na delovanje Svetega Duha. Res je, da tudi Sveti Duh vstopa v nas od zunaj, ker ne izhaja iz nas, marveč izhaja iz Očeta in Sina in se nam posreduje. Tudi predmeti, ki jih zaznavamo in dojemamo, ne izhajajo iz nas, ampak izhajajo iz okolja, in enako velja za vse, kar od zunaj deluje na naša čustva in sproža v nas psihične procese.
Toda to, kar smo rekli o percepciji in recepciji čutnih in psihičnih zaznav, v ničemer ni podobno delovanju Svetega Duha, česar pa se bistveno premalo zavedamo, zato model oziroma način zaznavanja v tvarnem in psihičnem svetu nezavedno prenašamo v duhovnost. Pri tem pozabljamo, da Sveti Duh ni del narave, ne izhaja ne iz materialne ne iz psihične stvarnosti, marveč je zunaj narave, zato ni v ničemer sličen tvarnemu in psihičnemu svetu. Sveti Duh sicer res prihaja od zunaj, kot tudi čutne in psihične zaznave prihajajo v nas od zunaj, a s to bistveno razliko, da vse čutno in vse psihično pripada temu svetu. Nasprotno pa Sveti Duh ne izhaja iz sveta, iz česar koli tvarnega in psihičnega, marveč iz sveta, ki je zunaj tega sveta, torej iz Boga, zato z njim ne komuniciramo na način, kot komunicirano z ljudmi ali kot se dotikamo stvari.

Kako deluje Sveti Duh, odkrivajo tudi filozofi in teologi

To mnogim že vso zgodovino povzroča velike težave. Mednje lahko uvrščamo slovitega holandskega filozofa Baruha Spinozo (1632–1677), ki je zagovarjal deterministični monizem, s čimer je hotel reči, da obstaja ena sama neskončna, večna in nespremenljiva substanca. Ta ima sicer neskončno atributov, a je vendar ena sama. Vsa stvarnost je eno in je Bog. Temu pogledu rečemo tudi panteizem.
Binkošti pa oznanjajo nekaj popolnoma drugega. Apostolska dela nam danes pravijo, da so bili apostoli na prve binkošti napolnjeni s Svetim Duhom. Niso bili torej napolnjeni s kakršnimi koli čutnimi zaznavami; ta dan se ni v njih odvijal noben poseben proces psihičnega zaznavanja.
Koncilski teolog Yves Congar (1904–1995) zato opozarja, da marsikateri kristjan Svetemu Duhu pripisuje učinke, ki so razložljivi s psihologijo. To je takrat, ko želje, občutja ter različne predstave in teženja popredmetimo in projiciramo v Svetega Duha. Zato v vsem tem, kar izvira iz nas, v resnici odkrivamo samo sebe. Bog pa vselej, dodaja Congar, deluje po našem človeškem duhu, duši in telesu. Bog je in deluje znotraj tega, kar smo. A tudi v tej imanenci ostaja transcendenten.

Menih Nestorij je pri spoznavanju Svetega Duha izhajal iz sebe in velja za krivoverca

Eden tistih, ki ni mogel sprejeti tega, da Sveti Duh deluje skozi naše naravne danosti, ne ločeno od njih, je bil tudi antiohijski menih in teolog Nestorij (381–451), ki se je v zgodovino Cerkve zapisal kot krivoverec. Po njem je njegova zmota dobila ime nestorianizem. Nestorijanska cerkev obstaja še danes v Siriji, Iranu, Armeniji, ZDA in drugod.

Nestorij je učil, da sta v Kristusu dve osebi, božanska in človeška, obe naravi sta torej ločeni. V kontekstu naše današnje teme bi to pomenilo, kot da je Sveti Duh, ki ima Božjo naravo, od zunaj dodan naši človeški naravi, zato naj bi od zunaj deloval na naše čutne in psihične zaznave. In potem je samo še korak do tega, da bi hoteli s psihičnimi zaznavami presojati, ali Sveti Duh deluje v nas ali ne. Iz tega nesporazuma izvira govor o gorečnosti, ko ljudje glede na svoja vroča ali hladna čustva ocenjujejo globimo svoje vere.

Nestorijev sodobnik sv. Ciril Jeruzalemski je izhajal iz Božje besede in je razglašen za svetnika

Z istim vprašanjem kot Nestorij se je soočal njegov sodobnik sv. Ciril Jeruzalemski (313–386). Toda on ni izhajal iz sebe, iz svojega razuma, temveč iz Jezusovih besed, ki jih je rekel Samarijanki: Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen. V njem (v Svetem Duhu) je izvir vode, ki teče v večno življenje (prim. Jn 4,14).

Sv. Ciril si je postavil vprašanje, zakaj je Jezus milost Svetega Duha ponazoril z vodo. In si odgovoril: ker voda vse vzdržuje. Z neba prihaja kot dež; pada na en način in v eni obliki, rodi pa mnogovrstne učinke: drugačen je dež v palmi, drugačen v trti. Dež se v svoji bitnosti ne spreminja, ampak se prilagaja potrebam prejemnikov. Na podoben način, kot sta se v Kristusu notranje povezali v eno bitnost Božja in človeška narava, se Sveti Duh danes notranje povezuje z našimi mislimi in čustvi. Zato Sveti Duh našim mislim, čustvom in volji ni dodan, ločeno zaznaven, marveč od znotraj prežema tako naše telo kot našo duševnost.

Po veri v nas prebiva Sveti Duh

Vse to smo razglabljali predvsem zato, da bi s polnim prepričanjem odprli svoje telo, čustva in voljo Svetemu Duhu, da se z vsem tem skrivnostno zedinja. Vse skupaj je dejansko zelo preprosto: ko nas čustva zanašajo ali pa se nas polaščajo jeza in opravljivost, napuh in malodušnost, kličimo:
Pridi, Sveti Duh, prežari s svojo milino in ljubeznijo mojo ranjeno, neučakano in nervozno psiho. Naj tvoja dobrota preplavi mojo notranjo raztreščenost, naj jo razsvetli, dvigne in poživi. Pridi, Sveti Duh, moje telo in dušo napolni s svojo tolažbo in mi daj svoj mir. Amen.
In tu se ustavimo. Ne sprašujmo naprej, kako to čutimo, kajti po veri prebiva v nas Božji Duh.

1 komentar

  1. “Zid med nami in Bogom je toliko višji, kolikor bolj smo osredotočeni nase, na svoje delo in načrte, spričo katerih je Sveti Duh zadnji, ki naj bi nas zanimal.”
    Zelo dober stavek. Tako dobrega človek ne prebere vsak dan. Najbrž tudi vsk teden ne. Bolj odkrito lahko rečemo, da niti vsak mesec ali vsako leto ne preberemo kaj tako dobrega.

Comments are closed.