V zadnjem prispevku smo pojasnili, da se leta 2017 še vedno nahajamo globoko v diskurzu, pre-napolnjenem z mašili t. i. »levice«.
Primeroma smo opomnili na tehtanje besedne zveze »demokratična republika« iz prvega (1.) člena Ustave te države, uveljavljene leta 1991. Že s tehtanjem prve besedne zveze naše ustave, smo trčili ob še danes uveljavljeno vprašljivo indoktrinacijo. Po slednji naj namreč beseda iz prvega člena ustave – republika – sploh ne bi bila vredna tehtanja z besedo demokratična, ker naj bi imela beseda republika samo formalno vsebino, vezano izključno na pojem monarhija.
Toda leta 1991 ta država ni bila vezana na prehod iz monarhije. Prehod je bil iz »republike«. Ki ni delovala kot pravna država, v njej so se hudo kršile človekove pravice – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice«, in je dne 25. 6. 1991 ustava SFRJ dokončno prenehala veljati – »Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ« (cit. po 3. uvodni izjavi in 2. odstavku I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).
Mnenje, po katerem stavčna člena – osebek »republika« in levi prilastek »demokratična« – iz naše ustave sploh nista vredna tehtanja, seveda ne drži. Kar pa, v državi, uveljavljeni od junija 1991 dalje, ni pregonljiva indoktrinacija.
Začetek
Kultura poenostavljeno povedano pomeni gojeni (angl.: inculcated) sistem vrednot, npr. v državi. Proces lahko imenujemo inkulturacija, tudi indoktrinacija. Še danes (2017) dokaj redka medijska razkritja nakazujejo pojav vzporedne »kulture« po prenehanju prejšnje države. Že sama redkost tovrstnih medijskih razkritij nakazuje na obstoj pojava tudi v medijskem prostoru.
21. in 22. november 1909: v hotelu Tivoli-Švicarija je potekala prva jugoslovanska socialno-demokratična konferenca. Konferenca se je zaključila z »živio-klici na mednarodno socialno demokracijo«, po zaključku manifestacijskega shoda socialistične internacionale v Ljubljani so po dvorani »zagrmeli viharni živio-klici na mednarodno revolucionarno socialno demokracijo« (vir: Rdeči prapor, glasilo jugoslovanske socialne demokracije, Šelenburgova 6 [danes: Slovenska cesta 30? Ljubljana, številka praporja 128, 25. novembra 1909).
11. april 1920: V socialno demokratični stranki naj bi prišlo do prepirov, ker je inž. Štebi, na njegovi strani pa še inž. Gustinčič in nekateri drugi, »delal v komunističnem duhu«, izvršilni odbor naj bi jih izključil. Nato je 11. aprila 1920 potekal »v hotelu Tivoli, zgodovinski kongres [, na katerem so sprejeli] odločitev o združitvi Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). […] 15. aprila pa je izbruhnila železničarska stavka« (vir: Železničarska in splošna stavka aprila 1920). »Na odru pa je visela Leninova slika, ki je bila okrašena« (Izjava Antona Nachtigala dne 6. maja 1920 v svoji kazenski zadevi pred Deželnim sodiščem v Ljubljani, isti vir).
3. september 1945: V predhodnih prispevkih smo že pojasnili, da je bil vzporedno z železničarsko in splošno stavko aprila 1920 izveden oborožen udar v slovenske osebe z oblastnimi pooblastili. S prikazom skozi čas smo pokazali tudi na skrivnostni Gustinčičev program iz 7. aprila 1933 totalnega oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod ter na kasnejšo dejansko izvedbo programa. Slednje se nanaša tudi na vidik temeljnega varstva lastnine Hotela Tivoli. Dne 3. septembra 1945 se je uveljavila socialno-demokratična lastnina Hotela Tivoli. »Na podlagi sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 3.9.1945, II Sod 198/45 […] se vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine Ljubljana-Center do1/1.« 6. maja 2005 sledi dovolitev vpisa lastninske pravice na Mestno občino Ljubljana.
Vir v zadnjih navednicah je zemljiška knjiga. Da je vir proučevanja register zemljiške knjige, je metodološko skladno z lucidno opombo mag. Brščiča na Twitterju: »Posledice komunizma so v SLO zbrane v dveh knjigah. Zemljiški in mrliški.«
Konec
Ni še konca.
Tako so s 1. oktobrom 2013 uveljavili, da je Hotel Tivoli – Švicarija kulturni spomenik lokalnega pomena (vir: Odlok o razglasitvi Hotela Tivoli – Švicarije v Ljubljani za kulturni spomenik lokalnega pomena, Uradni list Republike Slovenije, številka 90, 30. 9. 2013).
Te dni je napovedan bienale »kulture« spomenika. »Švicarija bo skupaj z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom tvorila novo kulturno, izobraževalno in družabno središče v parku Tivoli, so si zamislili na občini« (vir: Dnevnik).
Kaj pa zveza omladine? Liberalna demokracija Slovenije je še vedno vpisana pri uradnem registrskem organu (Ajpes) od dne 31. 3. 1994 dalje. Iz 1. člena statuta stranke z dne 12. 3. 1994 je razvidno, da je tudi »pravna naslednica« Liberalno-demokratske stranke. Slednja je bila poimenovana 10. 11. 1990, predtem je bilo ime ZSMS-Liberalna stranka, še prej ZSMS oziroma Zveza socialistične mladine Slovenije, in sicer od leta 1974, predhodno pa Zveza mladine Slovenije, Ljudska mladina oziroma Mladina OF. Rasla je, skladno z 2. uvodno izjavo svojega statuta iz leta 1980, iz naprednih mladinskih gibanj v Sloveniji pod idejnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in Zveze komunistične mladine. Na podlagi ustanovitve Komunistične partije Slovenije leta 1937 pa je bila rojena v »Savezu komunističke omladine Jugoslavije«. Kandidat mora biti tu »po prepričanju komunist« (primerjaj slednje v: Ljubo Jasnič, O moralnem liku Skojevca, v: Moralni lik SKOJ, RK ZSMS, 1977).
Kaj pa unipolarna hipoteza o koncu »leta 1990«?
Nekdaj je bila republiška del državne stranke, skladno s svojimi statutarnimi določbami. Po enem od svojih programskih mnenj je dobila v »revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije«. Po statutu iz decembra 1989, torej tik pred domnevnim koncem, bodo dotedanja načela »trajno osvetljevala pota boja [k ustvarjanju] komunistične družbe.« Da bi prišlo do konca, je torej vprašljivo. Stranka Socialni demokrati je namreč še danes vpisana pri registrskem organu (Ajpes) od dne 30. 9. 1976 dalje.
