Kot mi je šele nedavno prišlo na uho, se je najbolj znanemu javnemu častilcu ljubljanskega župana med slovenskimi novinarji in uredniku tednika s slavno preteklostjo in klavrno sedanjostjo oni dan stemnilo pred očmi. Zgrožen je ugotovil, da stopa Slovenija na pot Srbije s konca osemdestih in da utegnejo v Jankovićevo mesto kmalu prijahati črnosrajčniki. Ne sicer iz Milana, ampak – kot se pokaže proti koncu njegovega javno objavljenega krika na pomoč – verjetno iz Grosupljega. Kar pomeni, da bodo tam zelo hitro.
Dol z narodnimi nošami
Možakarja je s črnimi slutnjami (dobesedno) navdal čisto navaden shod. Ki menda za povrh še ni bil posebno množičen in ne posebno uspešen, kot se je dalo razbrati iz izjav nekaterih udeležencev. A ker se je realno dogajanje v nekaj dneh že nekoliko zabrisalo, grozljivost podob s Trga republike pred novinarjevimi očmi meji na Picassovo Guernico. V morečih sanjah ga preganjajo sami v črno oblečeni farji, pingvinom podobne nune in na nekdanje, že zdavnaj izgnane čase spominjajoče narodne noše, ki kot kobilice preplavljajo Slovenijo. Kljub tolikšni strahoti pa se nekdanji prvi novinar v državi ne prebudi.
Ko se nasanjamo, bomo spali naprej
Kajti ob kakršni koli javni navzočnosti Cerkve in njenih ljudi mu sicer res postaja slabo in se mu v podzavesti (česar resda ne pove) verjetno kolca po časih, ko so celo velikonočne počitnice v radijskih poročilih prekrščevali (ups, preimenovali) v pomladanske, ampak celo v sanjah mu je jasno, da okostenela organizacija s svojimi pingvini in narodnimi nošami ni najhujša grožnja naši lepi domovini. Ne, to je – prav po vojaško povedano – “fronta” okoli največje opozicijske stranke. Slednji naseda javnost in ji nasedajo mediji, ne da bi se zavedali ostudnosti in nevarnosti njenega početja. Gredo celo tako daleč, da sredi hude politične in gospodarske krize odkupijo neumno zamisel o predčasnih volitvah, kot da trenutno vladajoča opcija ne bi premogla ničkoliko zdravih sil, s katerimi nas osrečuje že ves mandat in ki bi nas v trenutku spravile iz godlje, če jih le ne bi kar naprej motili omenjena fronta, nadležni mediji, farji in nune in se vtikali v stvari, namenjene le za vladanje posebej in vnaprej posvečenim.
Zdrave sile, naprej!
Zato se v preroške sanje vpleta tudi veliko razočaranje, ker zdrave sile ne opravljajo svojega poslanstva. Ker notranja ministrica, v katero so avtor poziva in njegovi kolegi stavili toliko upov, ni preprosto prepovedala črnega shoda, ki je šele omogočil še bolj črne fantove sanje. Sklep, ki ga pisec sicer ne izreče, je preprost. Nič zato, če je vladna koalicija zapravila zaupanje volivcev. Še vedno lahko uporabi cenzuro in še vedno lahko na potencialne rušitelje od očetov podedovanega reda pošlje policaje. Ko bodo po farjih, nunah in narodnih nošah udrihali pendreki, bo spanec našega prestrašenca spet mirnejši. Saj bo vedel, da so se zbudile zdrave sile. In da bodo Boga in oblasti boječi se Slovenci pod vtisom njihovega nastopa dvakrat premislili, preden se bodo od njih odvrnili k tistim, ki nas hočejo menda spremeniti v Srbe s konca osemdesetih. Kakšna škoda, da so politiki s tistega pola, za katerega bije srce uredniku znanega tednika, že pred mnogo leti opustili njegovo negovano črno-belo podobo politike in kljub vsem razlikam v glavnem ne verjamejo več v pošast z Dolenjske. Vsaj ne toliko, da bi šli nad njene privržence s solzivcem.
Foto: 24kul.si
