Mimobežnost je beseda posebno značilna za ta čas, v katerem smo

2
898
Dr. Kozma Ahačič pravi: »Mimobežnost je zato pomembna beseda, … ker razgalja moj osebni delež pri vsem skupaj. To, da niso krivi samo drugi.«
Dr. Kozma Ahačič pravi: »Mimobežnost je zato pomembna beseda, … ker razgalja moj osebni delež pri vsem skupaj. To, da niso krivi samo drugi.«

Mimobežnost, s katero je sv. Tomaž osem dni ignoriral pričevanja svojih prijateljev, se je razblinila ob pogledu na Jezusov obraz. Njegova trma se je posušila kot jutranja rosa, njegovo volja, da bo sam nadzoroval svoje življenje je bila preustvarjena v zaupanje.

Dr. Kozma Ahačič, najvidnejše ime sodobnega slovenskega jezikoslovja, je zadnjo sredo (4. 4. 2018) v Delovi kolumni zapisal, da so ljudje, ki poznajo njegovo znanstveno-raziskovalno delo, vedno znova začudeni, ker nima svoje najljubše slovenske besede. Pojasnil je, da to enostavno ni mogoče, ker pri pisanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja vsak teden, vsak dan, včasih vsako uro posveti novi in novi besedi – in se popolnoma osredotoči nanjo.

Nekega dne pa si je vprašanje vendarle zastavil popolnoma drugače: ali se mu zdi kaka beseda posebno značilna za ta čas, ali obstaja kaka beseda, ki bi opisala čas, v katerem smo. Beseda, ki bi imela zanj podobno vlogo kot ‘beseda leta’. Zaslišal jo je mimogrede, od sogovorca, ob kavi, v pogovoru. Tako ga je pretresla, da za trenutek sogovorca ni več poslušal. Zarezala je dobesedno v njegovo meso: mimobežnost.

Mimobežnost je beseda posebno značilna za ta čas, v katerem smo. Bežimo mimo osebne odgovornosti, bežimo mimo nas samih. Drugi nas še kako zanimajo, a le, dokler so mimobežni. Bežimo kot apostol Tomaž mimo stikov z vsemi, ki bi posegli v naše predstave.

Bežimo mimo osebne odgovornosti, bežimo mimo nas samih. Drugi nas še kako zanimajo, nadaljuje Ahačič, a le, dokler so mimobežni. Bežimo kot apostol Tomaž mimo stikov z vsemi, ki bi posegli v naše predstave. Radi kaj podarimo, a le, kadar obdarovanci ostajajo v območju, ki teče mimo nas. Že pogovor s klošarjem ali mamilarjem nam je odveč. Dr. Ahačič zaključi z mislijo: »Mimobežnost je zato pomembna beseda, … ker razgalja moj osebni delež pri vsem skupaj. To, da niso krivi samo drugi.«

Dobro se zavedamo, da je mimobežnost uničujoča za zakonsko zvezo, družino, župnijo, politiko, ekonomijo, mednarodne odnose in vse drugo, kjer je dolgoročni uspeh bistveno odvisen predvsem od kakovosti medčloveških odnosov. Ali je mogoče nenehno pogrezanje v mimobežnost, ki tako usodno določa naš čas, upočasniti, ali celo nadomestiti s pozitivno alternativo? Realistu se izhod iz mimobežnosti izmika, ker je pohlep gonilna sila družbeno-ekonomskih mehanizmov. Mimobežnost pa je pohlepu imanentna, torej notranja oz. bistvena. To je pot nikamor, Road to Now where, kot je pred leti prepeval David Byrne. Ni pomembno, ali je glasbenik mislil dobesedno ali sarkastično, pravi dr. Ahačič. Mimobežnost nam je po naravi stvari dobesedno usojena. Zato nikakor ni samoumevno verjeti, da ima mimobežnost realno alternativo, da jo je mogoče preseči.

O tem, kaj naj bi bilo nasprotje mimobežnosti, lahko filozofi zgolj teoretizirajo, vsi drugi pa zgolj moraliziramo, in si dopovedujemo, da moramo mimobežnost preseči z več iskrenosti in osebne odgovornosti za bližnjega. Ne eno ne drugo ne gre. Kajti spoznanje, da je mimobežnost nekaj slabega, nam kaj dosti ne pomaga, je bil jasen že sv. Pavel. V pismu Rimljanov je zapisal: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delamo zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). Iz Pavlovega osebnega izkustva sledi, da mimobežnosti z dobro voljo in iskrenim namenom ne moremo obvladati. Mimobežnost, ki jo imamo za nekaj slabega, lahko še tako odklanjamo, vanjo vedno znova padamo.

Ne gre prezreti dejstva, da mimobežnost ni kak občasen spodrsljaj tega ali onega človeka, temveč je ukoreninjena v otipljivi stvarnosti, v naši človeški naravi, v vsakem vlaknu našega mesa, je imanentna sila mišljenja in čustvovanja. Alternativa za človeško naravo, kakršna pač je, torej tudi za mimobežnost, v naravi, po logiki stvari, ne obstaja. Narava, v kakršni se rodimo, je, kar je, zanjo v tem svetu ni alternative, ne filozofske ne etične. David Byrne ima dejansko prav, ko pravi To je pot nikamor. Ne moremo se preustvariti, ne moremo iz svoje kože. Če alternative za mimobežnost ne moremo priklicati iz sebe, je edina možnost, da jo sprejmemo od tistega, ki ni del narave. In to nam oznanja nedelja Božjega usmiljenja, ki je pozitivno nasprotje mimobežnosti.

Nedelja božjega usmiljenja

Sv. papež Janez Pavel II. je 30. aprila leta 2000, na 2. velikonočno nedeljo, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se prva nedelja po veliki noči odslej v vsej Cerkvi imenuje nedelja Božjega usmiljenja. Papež se je pri tem posebej oprl na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju; povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »…, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Naj bo praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš. … Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.« Papež Janez Pavel II. je želel pokazati na tesno zvezo med prerojenjem v krstu in Božjim usmiljenjem. To z drugo besedo pomeni: nismo dobri zato, ker smo se za dobro odločili, torej zgolj iz svoje volje, ampak smo dobri, če dopustimo, da se nas Gospod usmili.

Kdor zase sprejme Božje usmiljenje, se v njem sebična mimobežnost preustvarja v odnos ljubezni. Toda naša grešna narava, katere izraz je mimobežnost, je zelo uporna. To se kaže zlasti v samozadostnosti, ki odklanja dar Božjega usmiljenja. Kadar Božje usmiljenje zavrača verni kristjan, pravimo, da je zapadel v pelagianizem; kadar Božje usmiljenje zavrača neverujoči, to stori iz vere v možnost samoodrešenja, in iz izkrivljenega ponosa, da se pred nikomer ne bo poniževal in mu priznal, da potrebuje usmiljenje.

Pelagianizem

Pelagianizem je značilna duhovna drža, ki je stalnica od človekovega padca v Edenu do danes. Ime je dobila po britanskem menihu in teologu Pelagiju (360–422), sodobniku sv. Avguština. Bil je zelo učen in strog asket, vendar racionalist in optimistični naturalist, ki je mislil, da je človek po naravi dober. Ni torej upošteval realnih posledic izvirnega greha in zato tudi ne vloge milosti, ki je potrebna, da nas greh ne uniči.

Ko se je upiral manihejstvu, je precenil vlogo in moč svobodne volje. V tem pogledu je bil skoraj popolno nasprotje sv. Pavla in sv. Avguština, ki sta na sebi izkusila šibkost človeške volje in nasprotno – moč Božje milosti. Oba sta se spreobrnila in spremenila življenje na temelju milosti in ne na temelju zgolj lastne odločitve za dobro.

Pelagij je učil, da človeku ni potrebna milost, da bi delal dobro, potrebuje jo le zato, da bi laže delal dobro. Odrešitev in krepost sta po njegovem prepričanju odvisni zlasti od naprezanja človekove svobodne volje. Pelagijevo učenje je bila predvsem reakcija na enostransko razumevanje avguštinizma. Sv. Avguštin je namreč svoje spreobrnjenje pripisal milosti. Ne seveda izključno, kar so poudarjali nekateri njegovi učenci, ki so zanemarjali vlogo osebnega prizadevanja.

Če poenostavimo: Pelagij je bil učitelj askeze, premagovanja, in discipline, kar zagotovo ima svoj pomen. Ni pa bil učitelj, ki bi znal drugim menihom pokazati, kako se odpreti Kristusu in njegovemu usmiljenju. V resnici je bil učitelj mimobežnosti, saj so ga njegovi učenci razumeli tako, kot da je mogoče mimo Kristusa, torej brez njegove milosti priti do istega končnega cilja, do tega, da bi bili dobri in nazadnje odrešeni. In če Pelagij pri prizadevanju, da bi prišel do polnosti življenja, ni našel ustreznega mesta za Kristusa in njegovo usmiljenje, so imeli pri tem toliko manjšo vlogo njegovi bližnji. Pelagij je šel naproti cilju, k Bogu, mimo Kristusa in mimo sočloveka, saj so bile zanj bolj važne askeza, krepost in disciplina kot služenje in izkazovanje usmiljenja potrebnim.

Askeza, red, krepost in disciplina pa nimajo obraza

Ali ni bil potemtakem Pelagijev Bog abstrakcija? K usmiljenju nas namreč nagiba obraz trpečega, kot je nagibal Kristusa, ki se je iz usmiljenja sklanjal k ubogim, katerih trpljenje je prepoznal v njihovih očeh. Askeza, red, krepost in disciplina pa nimajo obraza. V vsem tem tiči zgolj lastni jaz, ki si s samodisciplino pridobiva moč za podrejanje drugih. Nadzor nad drugimi je učinkovit le, če gledamo mimo oči tistih, ki nas prosijo pomoči in usmiljenja.

Sv. Tomaž, protagonist današnjega evangelija, ni hodil po poti, ki ne vodi nikamor, temveč je stopil v odnos, v katerem je opustil jalovi racionalizem, empirično preverjanje razlike med zgodovinskim in Vstalim Jezusom, razlike med njegovimi ranami prej in pozneje, ampak se je zazrl v Jezusov obraz in mu verjel, da je resničen. Mimobežnost, s katero je Tomaž osem dni ignoriral pričevanja svojih prijateljev, se je razblinila ob pogledu na Jezusov obraz. Njegova trma se je posušila kot jutranja rosa, njegovo volja, da bo sam nadzoroval svoje življenje je bila preustvarjena v zaupanje. Z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« je sv. Tomaž zapustil pot, ki ne vodi nikamor, sprejel blagodejno moč Božjega usmiljenja in postal druga oseba.

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite