Vir: blog Blitz. TITO – državnik ali zločinec. Ali oboje?
V zadnjem času so se zaradi odločitve vlade o preimenovanju Aerodroma Ljubljana spet vnele polemike o ustreznosti poimenovanja ulic ali objektov po politikih.
Sem občudovalec lika in dela Jožeta Pučnika, vendar sam ne bi poimenoval letališča po njem, ker naša država v vsej svoji razdvojenosti takšne odločitve le težko prenese in vodijo samo k novim prepirom. Seveda so se pojavili vsi mogoči zapisi, največkrat v stilu “najprej so nam jih vsiljevali levi, zdaj pa desni”, kar je precej logičen odziv. Naletel sem pa celo na zapis “vrnite nam Titove”, ki pa mi je precej manj razumljiv. Seveda je prišel iz Ljubljane, ker v večini drugih mest to preprosto ni mogoče – Titove ulice in trgi niso nikoli bili odstranjeni.
Me je pa ta odziv pripravil do razmišljanja, kako povprečen Slovenec danes doživlja Tita? Rezultati anket so jasni – kot pozitivno osebnost, kot velikega državnika. Tudi to ni tako zelo nerazumljivo in lastno samo Slovencem. Ljudje pač tehtajo, kaj je nekdo pomenil njim, kako so sami občutili njegovo obdobje in pa seveda po informacijah, ki jih poznajo.
Moj odgovor na zastavljeno vprašanje je jasen. Tito je bil velik državnik. In tudi velik zločinec.
V Sloveniji je nešteto razprav na to temo, tudi na siolblogu jih ne manjka. Vendar v njih običajno prevladuje izrazito subjektiven ton, opiranje na samo parcialne informacije, obtoževanje drugače mislečih in poskusi opravičevanja za zagovornika neugodnih informacij.
Odločil sem se nekoliko pobrskati po zgodovini in primerjati nekaj diktatorjev. Seveda je jasno in bi bilo precej neresno primerjati Tita s Staljinom, Hitlerjem, Mao Ze Dongom, Pol Potom in podobnimi klavci, ki razen nekaj kilometrov asfaltnih cest niso za seboj pustili drugega kot milijone žrtev in razdejane države. V ožji izbor sem razen Tita vzel še Pinocheta, Mussolinija in Franca, ki jim je skupno, da so vladali nekoliko dlje, pa tudi podaniki so v njihovem času sorazmerno dobro živeli. Na koncu sem izločil še Mussolinija, ker zaradi svojih osvajalskih teženj ne sodi v ta krog.
Pri ocenjevanju sem poskusil ovrednotiti način prihoda na oblast, dosežke na političnem in gospodarskem področju, seveda pa tudi težo njihovih zločinov.
Prihod na oblast:
- Po nemški okupaciji Jugoslavije se komunisti zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom sprva niso želeli upreti okupatorju. Po napadu nemških sil na Sovjetsko Zvezo je v nekaj tednih prišlo do upora, hkrati pa so komunisti, ki so držali vajeti partizanskega upora, pričeli tudi s komunistično revolucijo. V začetku je pomoč zahodnih držav šla pretežno v roke četnikom Draže Mihajlovića, ki pa so v medsebojnem obračunavanju s komunisti potegnili kratko in se v nemoči vedno pogosteje zatekali po pomoč k okupatorju. Zaradi naraščajoče moči partizanov so zahodni zavezniki leta 1943 preusmerili pomoč k njim in so jih tudi priznali kot ključno uporniško silo na Balkanu nasploh. Ob koncu vojne so komunisti s Titom kot vrhovnim poveljnikom prevzeli popolno oblast na območju celotne Jugoslavije. Sprva so sicer obdržali navidezno večstrankarstvo, ki pa je kmalu utonilo v komunistični diktaturi.
- Španska republika je bila ustanovljena leta 1931. Po zmagi levičarskih strank na volitvah leta 1936 je v državi zavladal kaos. Kot so kasneje utemeljevali fašisti, je želela levica vpeljati diktaturo sovjetskega tipa. Precej indicev kaže na to, da ta trditev ni povsem iz trte izvita. Skrajnolevičarske milice so pričele napadati in pobijati duhovnike, vrhunec pa je nasilje doseglo z umorom enega od voditeljev opozicije Jose Calva Sotela. Vojaška hunta pod vodstvom generala Franca je poskusila izvesti vojaški udar, ki pa ni uspel in se je sprevrgel v krvavo državljansko vojno, v katero so se vpletli tako nacisti na strani Franca kot tudi komunisti na strani republikancev. Nazadnje je z zmago Franco prevzel absolutno oblast.
- Pinochetova zgodba je podobna Francovi, a s to razliko, da Allendejeva socialistična vlada ni uporabljala sovjetskih nasilnih metod in ni pobijala svojih nasprotnikov. Je pa po prihodu na oblast socialistična vlada začela krivice popravljati z vpeljavo socialističnga gospodarskega modela in Čile se je kmalu znašlo v vrtincu razpada gospodarstva in hiperinflacije. Leta 1973 je vojaška hunta generala Pinocheta z vojaškim udarom prevzela oblast, Allende pa je ob vdrtju vojske v rezidenco storil samomor.
Politično stanje v državi:
- Tito se je neposredno po vojni povsem podredil Kominterni. Državo je vodil z železno roko in nasiljem nad političnimi nasprotniki. Najhujše nasilje je trajalo kakšno desetletje – najprej nad nasprotniki komunizma, po resoluciji informbiroja in “ločitvijo” od Sovjetske Zveze leta 1948 pa tudi nad soborci, ki niso mogli kar čez noč sprejeti nenadnega zasuka. Vsekakor je z uporom proti popolni podrejenosti Sovjetski zvezi Tito dosegel svoj največji politični uspeh kariere in spoštovanje tako med zahodnimi silami kot tudi med narodi Jugoslavije. Ni nobenega dvoma, da bi sicer življenje v Jugoslaviji bilo bolj podobno tistemu v NDR ali Romuniji. Tito je pri tem mojstrsko vnovčil geostrateški položaj Jugoslavije in nepripravljenost SZ na spopad z zahodnimi zavezniki, ki bi bil v primeru agresije na Jugoslavijo dokaj verjeten. Za prihajajoča desetletja si je tudi zagotovil nepresahljiv vir finančne podpore z zahoda. Sredi 50ih je najhujše nasilje nad nasprotniki nekoliko popustilo, politična linija pa je ostala trda in nepopustljiva. Tako stanje je ostalo praktično do Titove smrti. Stopnja represije se je občasno še povečala, zlasti v času demokratičnih gibanj predvsem v Srbiji in na Hrvaškem. Med politične uspehe Titove vladavine lahko štejemo še velik ugled v svetu, tudi med zahodnimi silami, rešeno nacionalno vprašanje, zlasti Albancev in Makedoncev in zaviranje srbskih teženj po nadvladi.
- Franco je po zmagi prevzel popolno oblast v državi. V prvih letih je vladal s trdo roko, represijo, taborišči in tudi pobijanjem političnih nasprotnikov, zlasti vojnih ujetnikov, komunistov in prostozidarjev. Podobno kot v Jugoslaviji je nasilje kakšno desetletje po vojni popustilo in Španija je hladno vojno preživela dokaj mirno. Med 2.svetovno vojno je bila sicer nevtralna, ni pa Franco skrival simpatij do nacistične Nemčije in fašistične Italije. Obenem je sklenil neformalno zavezništvo z ZDA, zlasti zaradi odklonilnega odnosa do SZ in Španija je podobno kot Jugoslavija vsa leta obdržala dobre odnose z ZDA. Vse do Francove smrti 1976 je Španija ostala diktatura.
- Po prevzemu oblasti leta 1973 je Pinochet nekaj let kot vsak diktator vladal s trdo roko in zlasti v prvih mesecih je bilo veliko ljudi pobitih ali mučenih. Kasneje je represija popustila, vendar pa delovanje opozicije ni bilo dovoljeno. Tudi Pinochet je podobno kot Franco veljal za zanesljivega ameriškega zaveznika.
Gospodarsko stanje
- Jugoslavija je bila po vojni močno porušena in je v povojno obnovo štartala s podobnih osnov kot večina drugih evropskih držav. V začetku šestdesetih se je z gospodarsko rastjo opazno dvignil življenjski standard prebivalstva. Zlasti v severozahodnih predelih se je gospodarstvo vse bolj začelo spogledovati s tujino in se postavljati na tržne temelje. Ker je partija s Titom na čelu ocenila, da bi to lahko vodilo tudi v politično demokratizacijo, je poskusila najti alternativo tržnemu gospodarstvu. Odločila se je za novo pot – samoupravljanje, ki je vpeljalo nekakšno delavsko upravljanje podjetij. Pokazalo se je, da je s tem gospodarstvu zadala smrtni udarec. Tehnološki in ekonomski zaostanek za zahodnoevropskimi državami je postajal vse večji, Jugoslavija se je ujela v vrtinec hiperinflacije, ki je od srede 70ih samo še naraščal in se slednjič končal z razpadom države.
- Ko je v začetku 50ih najhujša represija popustila, se je Franco posvetil gospodarstvu, ki je bilo vse od državljanske vojne povsem na tleh. Špansko gospodarstvo je tako med letoma 1959 in 1973 doživelo nesluten razcvet, imenovan tudi Španski čudež. leta 1974 je dohodek na prebivalca v Španiji dosegel 79% dohodka zahodno evropskih držav – šele 25 let kasneje je Španija ponovno dosegla tako visoko raven dohodka.
- Takoj po prevzemu oblasti se je Pinochet lotil gospodarskih refom, ki so oživile gospodarstvo. Čile je vsa leta njegove vladavine veljalo za gospodarsko najstabilnejšo južnoameriško državo.
Zapuščina
- Tito nam je zapustil državo bratstva in enotnosti, ki pa je le malo po njegovi smrti začela kazati prve razpoke. Zlasti srbski nacionalizem je komaj čakal na svojo priložnost. Vojska, v kateri je vse bolj prevladoval srbski kader, je kazala vedno več apetitov po političnem vplivu. Gospodarski sistem je kljub poskusom oživitve vse bolj razpadal. Le desetletje po Titovi smrti je država v krvi razpadla. Čeprav mnogi naivno mislijo, da je bilo dobro, dokler je bil Tito, bo bržkone res, da je bila Jugoslavija umetna tvorba, ki jo je Tito držal skupaj z železno roko, problemi se pa bržkone nikoli niso reševali vsebinsko.
- Franco je kot pravi diktator sam imenoval naslednika: princa Juan Carlosa. Dve leti po Francovi smrti je ta razpisal svobodne volitve. Vojska je poskusila še enkrat z udarom, a je Juan Carlos z ostrim nastopom zvabil na ulice milijone demonstrantov in udar je propadel. Španija je postala uspešna demokratična država z uspešnim gospodarstvom. Bržkone je za uspešno preobrazbo bila ključna dobra gospodarska zapuščina Francove diktature.
- Procesom demokratizacije v drugi polovici 80ih let se tudi Pinochet ni mogel upirati do neskončnosti. Še za časa svojega življenja je tako leta 1988 pod pritiskom opozicije dovolil razpis svobodnih volitev. Seveda si je zagotovil dosmrtno funkcijo in imuniteto, vendar pa se je leta 1990 umaknil iz oblasti. Sojenja kljub vsemu ni dočakal, čeprav nekajkrat le za las. Čile je danes demokratična država, gospodarsko najstabilnejša v regiji.
Zločini
- Po koncu vojne je KPJ začela takoj obračunavati z nasprotniki – najprej z begunci, v glavnem so bili to politični in vojaški nasprotniki, med katerimi so mnogi v boju proti komunizmu sodelovali z okupatorjem. Točne številke sicer ne poznam, po večini virov pa so komunisti takoj po vojni izvensodno pobili več kot stotisoč, po nekaterih virih pa celo več kot dvestotisoč domobrancev, ustašev, četnikov, folksdojčerjev, civilov in njihovih družin. Številke nikoli ne bodo dokončne, če pomislimo, da v Sloveniji na skoraj vsakem gradbišču naletijo na okostnjake. V prvih letih po vojni so s pretvezo sodelovanja z okupatorjem razlastninili vse malo premožnejše ljudi, mnoge med njimi so pobili. Še globoko v petdeseta je trajalo nasilje nad vernimi in svobodomiselnimi. Izključitve iz šol ali služb so bile pogoste. Montirani procesi in taborišča so bila v petdesetih še pravilo, zadnji procesi pa so potekali še sredi osemdesetih.
- Neposredno po španski državljanski vojni je bilo pobitih in mučenih več tisoč nasprotnikov režima. Poboji so se kasneje prenehali, taborišča in mučenje pa so ostali v uporabi še dlje časa.
- Med vojaškim udarom v Čilu in neposredno po njem je bilo pobitih med 2000 in 3000 nasprotnikov režima, okoli 30.000 pa jih je bilo mučenih.
- Če vzamemo v ozir še število celotnega prebivalstva, je število žrtev Titovega režima naravnost katastrofalno. Špancev je takole čez palec dvakrat več kot Jugoslovanov, Čilencev pa le za tretjino manj.
Primerjave sem se lotil predvsem zaradi fenomena, da bi se povprečen Slovenec, ki ga prav nič ne moti Titova ulica ali Titov trg zgrozil, če bi med obiskom Španije oz Čila naletel na Francovo ali Pinochetovo ulico.
Kar se mene tiče, so zločinci vsi trije in kljub nekaterim nespornim pozitivnim dosežkom v imenih ulic in objektov nimajo kaj iskati.
