Beseda na prepihu zgodovine

3
366

 

Obeležje v bavarskem mestu Kempten, ki je bilo postavljeno v spomin na 400-letnico rojstva Primoža Trubarja. (http://vanderkrogt.net)

O reformaciji in protireformaciji na Slovenskem je bilo zapisanega že marsikaj. Brali smo o Trubarju in Dalmatinu, o Tavčarju in Hrenu, javnost pa ima precej izoblikovana mnenja, kateri so bili »ta dobri« in kateri »ta slabi«. Kljub temu pa zgodba ni tako preprosta, kot se jo pogosto prikazuje ali razlaga. Ne znam si predstavljati, kakšni bi bili Slovenci in kakšno bi bilo naše ozemlje, ako bi se znašli na drugi strani Augsburškega premirja. Nemogoče je vedeti. Kljub temu pa morda danes kdo verjame, da bi se v takem primeru razvili v bolj razsvetljen, demokratičen in samozavesten narod. Če bi bili pristali med reformiranimi narodi se morda komunistična revolucija pri nas ne bi zgodila, saj se narodni antiklerikalni vzgibi, ki so jo povzročili, ne bi imeli iz česar napajati. Bilo pa bi možno, da bi ob umanjkanju družbeno kohezijske sile, ki jo je predstavljala Cerkev, narodna zavest počasi oslabila in bi nas postopoma vsrkale druge kulture. Kombinatorika možnih hipotez je brezmejna, praktična vrednost takšne vaje pa majhna.

Z reformacijo je tako, da bi bilo v vsakem primeru boljše, če do nje ne bi prišlo. Z njo je Cerkev, po lastni krivdi premnogih zlorab in kot posledica prepozne reakcije, za vedno izgubila znaten del telesa. Reformatorji na drugi strani niso uspeli ustvariti koherentnega gibanja; ta je tekom zgodovine razpadel na tisoče ločin, mnoge izmed njimi so izhlapele v zmedi čustvene duhovnosti. Veliko tega, kar je sledilo reformaciji in protireformaciji, je bilo obžalovanja vredno: vojne, čistke, obračunavanja, politični oportunizem, duhovna zmeda in krvave revolucije. Zato je reformacija pustila globoke posledice, daleč onkraj zgolj teološkega.

Nekateri verjamejo, da se v zgodovini pojavljajo vali sprememb, ki so težko ustavljivi. Da obstajajo tokovi, ki se oblikujejo v daljših epohalnih obdobjih in na katere posamezne zgodovinske odločitve nimajo usodnega vpliva. Ne gre pri tem za determinizem. Gre za dolgo vsoto odločitev svobodnih posameznikov, ki se nezavedno sprožijo v danem zgodovinskem trenutku kot plaz, ki poteka neopazno, dokler se ne razodene v svoji moči, tvorni ali rušilni. Takšen neustavljivi plaz je sesul Avstro-Ogrsko monarhijo in je pokončal komunizem. Če je bila reformacija takšno znamenje, ki je nakazoval konec neke dobe duhovne monolitnosti Evrope, potem je jalovo razpravljati o tem, »kaj bi, če bi…«. Morda ne bi pomagalo niti, če se Jean Calvin ne bi nikoli rodil, kajti na njegovem mestu bi, v drugem času in prostoru, nastopili drugi Calvini. Če pa temu ni bilo tako in je bila reformacija le zgodovinski zaplet, potem bi se ga morda lahko rešilo s tem, da bi se Luthra posvetilo v kardinala ter sprejelo tiste zahteve, ki so bile še sprejemljive. Et causa finita.

Doma sta Trubar in Dalmatin odigrala pomembno vlogo pri uveljavljanju slovenščine kot jezika. A tudi tu bi si lahko zastavili zgornje vprašanje, kako bi stekel razvoj naroda, če bi svoje vloge reformatorji in protireformatorji odigrali drugače. Internet beleži, da so ukrepi protireformacije močno zavrli nadaljnji razvoj slovenskega jezika. Cerkveni spisi pojasnjujejo, da je Tomaž Hren z vatikanskim posebnim dovoljenjem uspel rešiti marsikatero slovensko knjigo pred uničenjem. Ali so bili prvi prevodi le izraz nečesa neustavljivega, kar se ni dalo zajeziti s protireformatorskimi inkvizicijskimi ukrepi? Ali je bilo reformacijsko gibanje res ključno za oblikovanje slovenščine ali se je slovenščina manifestirala preko protestantstva kot znamenje časa?

Pred kratkem sem dobil v dar novi prevod Novega testamenta Dalmatinove Biblije. Krasna izdaja, ki jo je založilo Združenje Trubarjev forum iz Slovenj Gradca, je bila adaptirana v sodobno slovenščino, sicer bi jo današnji bralec težko bral. Ko sem jo prvič listal, me je prešinila misel, da je od Dalmatina do danes slovenski jezik doživel razvoj, ki ga je preoblikoval do neprepoznavnosti. Čas je pustil svoj pečat na jeziku, tako kot preoblikuje kulturo, tradicijo in družbene norme. Danes smo, bolj kot kadar koli prej, priča pospešenemu preoblikovanju vseh jezikov sveta. Globalizacija ter komunikacijske tehnologije izvajajo erozijo nad tradicionalno družbeno stvarnostjo: jeziki, običaji, umetnost in kultura nasploh. Jeziki se mešajo, novi izrazi postajajo univerzalni, marsikdo pa se pri tem sprašuje, čemu na svetu toliko jezikov, če pa le eden zadostuje.

Jezik je dejavnik identitete za narod, je temeljno orodje za razmišljanje in menjalna valuta za trgovanje z abstraktnimi koncepti. Vendar jezik je, bolj kot karkoli drugega, duh časa, ker globoko v sebi, v svoji strukturi in v svojih izrazih, nosi vso arhitekturo razmišljanja družbe. Če se časi tako spreminjajo, da se ves svet pogovarja z istimi besedami, če so reklamni napisi ter navodila za uporabo sleherne naprave tukaj, v Južni Ameriki ter na Kitajskem v isti angleščini in jih vsi razumemo, potem je težko podati odgovor na vprašanje, čemu toliko jezikov. Potem se borimo za jezik samo še z muzejskimi argumenti, branimo ga z nostalgijo po Dalmatinu, Prešernu in Cankarju, vendar nimamo odgovorov, da bi našim potomcem povedali, zakaj je dobro uporabljati dvojino ali zakaj se izogibamo nepotrebni uporabi tujk. Ker od Dalmatina pa do danes se je slovenščina spremenila in ni razloga, da se spremembe ne bi dogajale še naprej. Ali se je tudi kaj dobrega iz tiste »prvotne slovenščine« izgubilo za vedno? Če je umiranje kulturne in jezikovne raznolikosti v znamenju časa, se mar novodobni Dalmatini in Cankarji, ki si prizadevajo za lepo slovensko besedo, borijo zaman?

Ne želim, da nas globalizacija odpihne. Ko v časnikarskih spisih prebiram besede »dizajn«, »džem«, »menedžment«, »tim«, »džip«, »heštag«, »tviter«, »poguglat«, »slajd«, in tako dalje, se mi v notranjosti nekaj obrne. Zdi se mi, da je s temi izrazi nekaj narobe, četudi so lahko pravilno poslovenjeni in širše uveljavljeni. Da bi morali biti do jezika prizanesljivejši. Četudi je bilo tisočkrat rečeno, da je jezik živa stvar, ki se stalno razvija. Vedno ja treba imeti v mislih, da obstaja pozitiven razvoj, ki stvar izboljša in oplemeniti, in obstaja razkroj, ki stvar poslabša. Malo me je strah, če pomislim, da je proces umiranja jezikovne raznolikosti, morda neustavljiv in kot tak usoden za Slovence.

3 KOMENTARJI

  1. Avtor opozarja na izvirno ustvarjalno kulturno dejavnost.

    Zgodovina nas uči, da je prišlo do negativnih posledic, če se ta ni upoštevala tam, kjer bi se morala upoštevati, npr. v Vatikanu v primeru Lutrovih tez, na Dunaju v primeru teženj različnih narodov po večji avtonomiji…

    Zato je nesmiselno razmišljati, da nas bo rešila globalizacija z vidika, ki si ga razlagajo multinacionalke in velike države, da bo počasi vse tako kot bodo želeli oni.

    Ne, globalizacija bo uspela le, če bodo posamezna okolja imela možnost svojo pozitivno ustvarjalnost, ki se bo potem imela pozitivne učinke na celoten svet / tako v kulturnem kot v gospodarskem pomenu.

  2. Zahvala g. Franciju Koncilija, da je prispeval to zanimivo in koristno predavanje.
    Prof. Brkič bi bil upravičeno glavni govornik na proslavi dneva reformacije.
    Ta dan zasluži govornika teološke znanosti specialno luteranske veroizpovedi.
    Naš govornik, predsednik DZ je govoril v duhu ateistične in komunistične predpostavke odnosa do vere, ki je kulturološka in versko izničujoča.
    To je potrditev mrtvila, ki vlada v miselnosti po ukazu komunistične ideologije.
    Filozof Milan Komar je zapisal,” da je pot iz tega le ena, zanesljiva in trdna: pot duhovnega razmaha”.
    To misel so uporabili slovenski izobraženci za študijske dneve “Draga 2017” na Opčinah.
    To je bilo tudi bistvo reformatorjev katoliške cerkve na temelju “Božje besede”- Svetega pisma, ki pa žal niso bili razumljeni in sprejeti v cerkvi.
    V tem kulturološkem kontekstu želim opozoriti vse, ki vidijo reformacijo v knjižnem in jezikovnem pomenu, da poznamo Brižinske spomenike iz časa med letoma 972 in 1039.
    Dejstvo je, da so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku.
    Vsebina pa je prav tako teološka, ki je kot taka že klicala po reformi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite