Beseda, ki spremeni vse: Filioque

9

Poleg vprašanja papeževe avtoritete je beseda Filique odigrala pomembno vlogo pri razkolu cerkve. Številni pravoslavni teologi tudi dandanes menijo, da je zaradi te besede Rimskokatoliška cerkev zašla na kriva pota in ne sprejemajo razlage, da gre samo za način tolmačenja, ne pa za neko novo verovanje.

En te pljuva, drug te hvali. Kdo ma prav, le kdo?

Leta 858 je v Carigradu prišlo do državnega udara, posledica pa je bila zamenjava patriarha Ignacija s Fotijem. Fotij je bil še laik, profesor na carigrajski visoki šoli in vodja cesarske pisarne. Kmalu po svojem imenovanju je s pismom sporočil papežu, da je zavzel sedež patriarha. Cesar Mihael III. pa je pisal papežu, naj pošlje svoje odposlance v Carigrad na zasedanje sinode, na kateri naj bi ponovno obsodili ikonoklazem. Sinoda je potekala leta 861, vendar so se na njej pretežno ukvarjali samo s sporom med Ignacijem in Fotijem, ki ga je na koncu sinoda priznala kot zakonitega patriarha.

Leta 863 pa je papež pod pritiski Ignacijevih somišljenikov  razglasil izvolitev za ne kanonično ter izobčil Fotija in priznal Ignacija za zakonitega patriarha. Na Vzhodu se za papeževo odločitev niso zmenili, a so bili ogorčeni nad tem, da se papež vtika v delo bizantinske cerkve. Leta 865 so bizantinski misijonarji krstili bolgarskega vladarja Borisa, hkrati pa so želeli spreobrniti tudi njegove podložnike. Ker si je Boris želel boljšega odnosa s papežem, je le- tega prosil, naj mu ustanovi cerkveno hierarhijo, kar je papež Nikolaj tudi storil, saj je želel razširiti svojo jurisdikcijo. Tako so prišli v Bolgarijo zahodni misijonarji, bizantinsko vodstvo pa je bilo vidno vznemirjeno, ker so se bali, da bi frankovski politični vpliv prišel vse do carigrajskih vrat. Največje začudenje in ogorčenost pa je vzbudilo sporočilo, da rimski misijonarji v Bolgariji zahtevajo, naj se v nicejsko-carigrajsko veroizpoved doda beseda Filioque (in Sina).

Skrajneži kričijo, kaj je res in kaj ni res

Dodatek besede Filioque v nicejsko-carigrajski veroizpovedi izraža nauk, da Sveti Duh ne izhaja samo iz Očeta, marveč iz Očeta in Sina. Prvič se je pojavil nekje v 6. stoletju v španski cerkvi, kot varnostni ukrep proti arianizmu zahodnih Gotov. Iz Španije se je nato razširil v Francijo in Nemčijo, takoj pa ga je sprejel Karel Veliki kot orožje proti Grkom, ki jih je nato obdolžil krivoverstva. Krščanski vzhod je odklanjal Filioque iz dveh razlogov. Prvič, izraz je bil po njihovem teološko napačen. Drugič, prvi vesoljni cerkveni zbori so izrecno prepovedali vsako spremembo v obrazcu veroizpovedi. Tega lahko spremeni samo nov vesoljni cerkveni zbor. Fotij je navajal, da omenjeni nauk razveljavlja krhko in skrivnostno ravnotežje med edinostjo in različnostjo svete Trojice. Latinci so poudarjali predvsem eno bistvo, kot načelo edinosti znotraj Trojice, medtem ko so Grki izhajali iz razločevanja med tremi osebami in so od tod prihajali do edinosti bistva.

So jalovi prepiri, kdo je v zmoti, ti al jaz…

Fotij je v okrožnici vzhodnim patriarhom leta 867 obsodil izraz Filioque kot krivoverstvo. Istega leta je bil tudi sklicana sinoda pod cesarjevim vodstvom v Carigradu, na kateri so izobčili in odstavili papeža Nikolaja I. Ko je bil spor na višku, je na cesarjevem dvoru prišlo do spremembe. Mihaela III. je zamenjal njegov morilec Bazilij I., ki je prisilil Fotija k odstopu, patriarh pa je zopet postal Ignacij. Vnovič je bila vzpostavljena veza z Rimom, na carigrajski sinodi 869-870  so Fotija izobčili. Leta 877 je Ignacij umrl, njegovo mesto pa je zopet zasedel Fotij. Tokrat je zmagal duh zmernosti na obeh straneh. Papež Janez VIII. je mislil, da bodo sedaj spoštovali prvenstvo rimskega sedeža in je bil zaradi tega pripravljen priznati Fotija, čeprav se ta ni hotel opravičiti za svoja pretekla dejanja. Med leti 879-880 je bil v Carigradu zopet sinoda, na kateri so bili tudi papeževi poslanci. Na njej so priznali Fotija kot zakonitega patriarha, preklicali so prej izrečene obsodbe ter omilili odločitev sinode iz 869-870 in z opominom obsodili Filioque in vsak dodatek k nicejsko-carigrajski veroizpovedi.

…saj, kdo ma prav, na koncu vedno nam pokaže čas

Med leti 1043-1058 je v Carigradu deloval patriarh Mihael Kerularij, ki je bil vihrav in častihlepen. Kerularij se je izkazal za preveč nepopustljivega, tako je dopustil celo javno objavo razglasa, ki je obsodil latinski obred (uporaba kvašenega kruha), kot oviro za ponovno zedinjenje. Na žalost je bila naloga, da obtožbe zavrne, zaupana vročekrvnemu, prenapetemu in neuvidevnemu kardinalu Humbertu iz Moyenmoutiera. Ko je prišel v prestolnico, sta spretna diplomacija in sovražno razpoloženje patriarha poskrbela, da je s pomočjo kardinalove zaslepljenosti prišlo do preloma, ki ga je želel Kerularij. Medtem ko je med obema stranema potekal oster besedni boj, je Humbert napisal ostro poslanico, a je papež umrl. Tako je Humbert izgubil moralno in kanonično oblast poslanca.

Ko je Humbert ugotovil, da iz te moke ne bo kruha, je sledil veličasten prizor dne 16. junija 1054 v cerkvi Sv. Sofije. Humbert je na oltar položil bulo o izobčenju Kerularija in njegovih najtesnejših sodelavcev. Sledil je sežig bule na ukaz cesarja Konstantina IX., Kerularij pa je nato sklical sinodo in na njej obsodil Humbertovo vedenje. Izdal je dolg manifest, v katerem je pojasnil vso zgodovino razločkov in nesoglasij ter samega sebe označil kot poglavarja bizantinske cerkve v celoti. Čeprav je Kerularij padel v nemilost in je kmalu umrl, so mestni in vladajoči sloji potrdili njegove zahteve. Razkol ni bil videti popoln in tudi ne dokončen. Odnosi med Grki in Latinci so bili na določenih še vedno dobri in prijateljski.

 Če danes gledamo nazaj na dogodke, se nam leto 1054 zdi kot prelomnica, čeprav je do sporov prihajalo že prej (arianizem, monofizitizem, pristojnosti papeža, Filioque …). Največ odgovornosti nosita Kerularij in Humbert, saj se glavni povzročitelji niso zavedali pomena teh dogodkov, ker jim je šlo bolj za cerkveno disciplino in diplomacijo kakor za edinost krščanstva.

Foto: mjaybennett

9 KOMENTARJI

  1. Ker smo historični materialisti, brž pristavimo, da je teološko-ideološki razkol le izraz strateških in političnih interesov Vzhodnega in Zahodnega Rima (oziroma v tem času karolinškega in nato cesarstva nemške narodnosti). Ker v tem času politične ideologije ni mogoče ločevati od teoloških vprašanj, bi po vsej verjetnosti do takšnega ali drugačnega razkola – zaradi česarkoli že – vseeno prišlo, četudi bi bila Umberto di Silva Candida in konstantinopelski patriarh dedca bolj miroljubne narave.

  2. Za historičnega materialista je življenje veliko bolj preprosto. Pa tudi bolj revno.

    Kruh in voda sta pomembna, nista pa vse. So tudi globlje in boljše reči v življenju 😉

    • Namesto da bi bili hvaležni, ker dokazujem, da se ljudje v resnici ne pobijajo zaradi religije … Ajej.

    • Ali pa ste morda hoteli reči, da je pripravljenost na pobijanje in na lastno smrt zaradi prepira o tem, iz koga izhaja Duh, ali pa o tem, kakšna je natančno narava evharistije, tudi ena izmed “globljih in boljših reči”? N’č, samo vprašam …

      • Kot rečeno, imate historični materialisti zelo jasne pojme glede vsega, celo glede tistega, kar ni materialno. Moj pogled na življenje je malo bolj kompleksen in se ne konča pri kruhu in vodi. Ne pričakujem, da bi tisti, ki se zadovolji s kruhom in vodo, razumel, da obstajajo še druge dimenzije življenja. Je pa včasih nadležno, ko me materialisti v svoji gotovosti označijo za tepca ali še kaj hujšega 😉

        • Ah, no, o tepcih pa res ni bilo govora. Očitno ste pomešali historični materializem z vulgarnim ekonomizmom raznih revizionistov – od Kautskyja do Iljina. Če bi pa brali očaka Karla (tokrat ne Contrerasa), bi pač lahko naleteli na misel, da človeške potrebe prav gotovo niso zgolj “materialne” ali “fizične”. In menda ne boste zanikali, da je bil tudi Ernst Bloch historični materialist, pa boste težko našli teze o zgolj kruhu in vodi.

  3. Joj, tov. Carlos, vi dislektično – histerični materialisti se pa res znajdete v vsaki situaciji. 😉 Kako že gre tisto? TEZA – ANTITEZA – SINTEZA – TEZA – ANTITEZA – SINTEZA – TEZA – ANTITEZA – PROTEZA. 😉
    Pa lep sončen pozdrav! 😀

  4. Dober prispevek, pregleden, jasen. Sem se naučil nekaj novega.

    Teologe sprašujem ali RKC kaj dela na tem, da bi
    1. nicejsko izpoved popravili nazaj v originalno?
    2. da bi spet uvedli nazaj nekvašen kruh?
    3. kakšni so danes še zadržki, da se obe cerkvi ne združita v eno?
    4. Ali je več zadržkov materialistične narave ali duhovne narave?

Comments are closed.