Beseda, dve o mediaciji

1
Foto: Alberto Pucer (osebni arhiv)
Foto: Alberto Pucer (osebni arhiv)

Moji zadnji tedni so bili, poleg drugega, zaznamovani z delom na področju mediacije. Poleg skupine učiteljic z ene od kranjskih osnovnih šol, s katerimi se že več tednov zapored zavzeto učimo mediacijskih veščin, sem pretekli teden na sodišču v Kopru uspešno zaključil odmeven mediacijski postopek. Spor med Občino Izola in zasebnim podjetjem je trajal dolga leta, z ene in druge strani je bilo v času trajanja spora skupaj vloženih več kot deset tožb. S prejšnji teden podpisano sodno poravnavo smo zaprli vsa nesoglasja in nerešena vprašanja. V poravnavo smo vključili vse tožbene zahtevke. Mediacijski postopek je trajal dve leti in dobra dva meseca. Pri reševanju sporov in iskanju soglasja sta se močno in zavzeto angažirali dve odvetniški pisarni, lastnik podjetja, župan, direktor občinske uprave, na koncu je poravnavo potrdil občinski svet. Z zavzetostjo, osredotočenostjo na rešitev konflikta, uskladitvijo takih in drugačnih aktov ter vztrajnostjo v trenutkih nejasnosti smo na koncu našli skupni jezik. Po triindvajsetih letih je spor končan, vzpostavljene so razmere za nadaljnji razvoj in razcvet turističnega kraja na naši obali. Zgodba bi se, tudi po prepričanju odvetnikov in sodnice, drugače kakor z mediacijo težko končala. Oziroma se sploh ne bi: kajti če bi se lahko, ne bi trajala dolgih triindvajset let.

Konflikti

S konflikti se ljudje srečujemo vsak dan na vsakem koraku. Vsak odnos, od tistega najbolj ohlapnega pa do najbolj tesnega, je zaznamovan s konflikti. Ljudje smo med seboj različni, imamo različna pričakovanja, interese, želje, nenazadnje tudi vrednote in globoka prepričanja. Konflikt nastane, ko se znotraj določenega odnosa, v katerega ljudje vstopimo, prekrižajo interesi, za katerimi stremimo. Sliši se paradoksalno, vendar drži: konflikti, zaradi katerih zlasti v odnosih z najbližjimi doživljamo toliko stisk in trpljenja, kažejo na to, da je odnos še vedno živ. Tudi zato so konflikti priložnost za osebnostno rast in za rast odnosa. Ker so odnosi nekaj najbolj dragocenega, kar resnično imamo oziroma nam je v življenju darovano, je potrebno biti nanje še toliko bolj pozoren.

Konflikti imajo svojo logiko razvoja. Ko se zgodijo, ne ugasnejo sami od sebe. Še več, delujejo kot tornado, imajo neko notranjo, imanentno moč rasti. Medosebna interakcija jim dodaja moč, odpirajo se v novih razsežnostih. Po eni strani navadno pospešeno omejujejo komunikacijo med osebami v konfliktu, po drugi čedalje globlje zaznamujejo doživljanje posameznikov, vpletenih v konflikt. Rastejo torej tudi v globino. Zato konflikti med zakoncema, na primer, vodijo v skrajnih primerih do „tihih tednov“ (omejevanje komunikacije) in hkrati povzročajo tako v možu kot v ženi velike notranje stiske (osebno doživljanje). Bolj ko je omejeno medsebojno komuniciranje, globlje stiske povzroča konflikt v posamezniku.

V končni fazi pripelje konflikt do blokade žuborenja življenja. V tihih tednih, če pride do njih, člani družine še vedno bivajo pod isto streho, toda življenje teče na neki način v prazno. Navzven je vse enako: mož in žena hodita v službo, otroci v šolo, zjutraj vstajajo in se odpravijo od doma, popoldne se vrnejo v stanovanje, zvečer gredo spat. Toda to je samo lupina zunanje rutine, ponavljanje nekih navajenih opravil, brez notranjega naboja rasti. Podobno je bilo tudi v konfliktu, opisanem v uvodu, med obalno občino in podjetjem, ki je gradilo pomole: spor je za dolga desetletja dobesedno ustavil razvoj kraja.

Zato je pomembno, da se s konflikti v življenju spoprimemo, da se ne delamo, da gredo na videz neopazno mimo. Nikoli ne gredo, vedno pustijo sled! Mnogo konfliktnih situacij lahko rešimo sami, nekatere nas prerastejo in jih nimamo več v oblasti. Za ukvarjanje s slednjimi je potrebno, da vključimo v reševanje koga tretjega. Pomembno je tudi vedeti, da nekateri konflikti niso rešljivi takoj. Za te je pomembno, da razvijemo veščine sobivanja s konflikti.

Mediacija

Eden od načinov uspešnega in ustvarjalnega reševanja konfliktov je mediacija. V zadnjih letih je v Sloveniji sorazmerno dobro poznana. Mediacija se izvaja na različnih področjih – v družinskih sporih, v gospodarskih sporih, v šoli, med sosedi … Že nekaj let se izvaja tudi na slovenskih sodiščih v okviru instituta sodnim postopkom pridružene mediacije.

Mediator je tisti tretji, ki ga strani v sporu prostovoljno vključita v reševanje konflikta. Mediator je nevtralen, njegova naloga je, da zagotavlja med sprtima stranema takšno okolje, ki bo omogočalo komunikacijo in pogovor o predmetu spora. Mediacija torej pomeni reševanje sporov s pogovorom. Navadno se je v konfliktih najteže prav pogovarjati. Varno okolje, ki ga vzpostavi mediator, omogoči pogovor o predmetu spora. Rešitve konflikta v mediaciji niso vnaprej predvidene. Gre resnično za ustvarjalen proces reševanja spora, ki omogoča, da stranki na koncu sami poiščeta rešitev ali rešitve, s katerimi bosta, glede na okoliščine, zadovoljni. Te rešitve so take, da omogočajo normalno nadaljevanje življenja.

Mediacija je posebej priporočljiv postopek v primerih, ko je potrebno rešiti spor in ohraniti odnos. In večina sporov je takšnih. Zakonca, ki se ločujeta, na primer, mnogokrat šele v postopku ločitve ugotovita, da se ne moreta povsem ločiti. Lahko se razideta kot partnerja, toda če imata otroke, bosta preko otrok kot oče in mama za vekomaj povezana v nekem odnosu. Prav zaradi otrok je torej pomembno, kako, na kakšen način izpeljeta proces ločitve in kako se dogovorita glede vseh nerešenih zadev, ki jih ta njun korak potegne za seboj. Podobno je v drugih družinskih sporih. Mnogo družin praktično razpade v obdobju po smrti staršev, otroci se med seboj skregajo, vse postane drugače. Proces dedovanja je potrebno izpeljati, toda pomembno je, kako ga izpeljemo. Ko pride do spora med sosedoma, se navadno oba zavedata, da se bosta še naprej srečevala, da bosta torej še naprej v odnosu, kajti konec koncev sta – soseda. Pomembno je, da se o nastalem sporu pogovorita, dogovorita, kako živeti naprej. Na sodišču sicer lahko eden zmaga, drugi izgubi, toda sodba nikakor ne bo olajšala njunega sosedskega odnosa in pripomogla k njuni kakovosti življenja.

Smisel mediacije je v tem, da se o sporih, v katere se zapletemo, pogovarjamo. Da jih ne prepustimo slepo v reševanje komu tretjemu, ki v našem imenu deli in določa mejo pravice. Mediacija zato deluje preventivno v smislu, da prehiti nasilne oblike reševanja sporov, kajti eden od načinov reševanja konfliktov je tudi nasilje. Zato mediacija spodbuja in vzpostavlja novo kulturo medosebnih odnosov.

Torej?

Vse zapisano naj velja kot spodbuda, da se je s konflikti, ki so del naše vsakdanjosti, potrebno spoprijemati in jih ne pometati pod preprogo, kot radi rečemo. Najboljša in pravzaprav edina metoda za spoprijemanje s konflikti je iskren, dobronameren pogovor. Smiselno in pomembno je, da o konfliktu iskreno spregovorimo v trenutku, ko v sebi začutimo njegovo ost(rino). Aktiven način reševanja konfliktov je tudi mediacija, posebej v primerih, ko je odnos, znotraj katerega je prišlo do konflikta in ki ga ne moremo več sami obvladati, za nas dragocen.

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si


1 komentar

  1. Zelo dober in zelo aktualen članek.

    Na osebni ravni imam izkušnje, da človeka resnično spoznaš šele v delu, ko z njim preživiš par dni v kampu in si razdelita dolžnosti. Takrat se pokažejo vrednote osebe: so kvalitetne, so moderne, so protivrednote, so zblefirane, …

    Trenutno imamo na “desnici” velik spor, velik konflikt, ki je samo pometen pod tepih in še ni razčiščen. Še ni zakjučen. Še ni sprave. Ker je morda sprožilec konflikta želel dobiti politične točke s pomočjo razplamevanja konflikta.

    Slovenski narod je že v osnovi bolj konflikten, bolj zaprt, več je podtalnih konfliktov. Kot slišim stare ljudi je že pred 80 leti bilo tako, da so bili veliki sosednji kmeti skregani. O tem sta pisala tudi Kersnik in Tavčar. Nesposobnost reševanja konfliktov.

    Potem imamo konflikt v narodu ( ki je po svoje konflikt svetovne , zahodne družbe). Gnostično-socialistične vrednote so v bistvu antivrednote in se blefersko predstavljajo kot moderne in napredne vrednote – a ravno zaradi njih je naša družba izgubila stik s temeljnimi vrednotami, ki so veljala tisočletja in jih je že Mojzes vklesal v kamen.

    Zanimivo je 2 kulturi združiti: recimo Slovenec in Američan. Tu je šele veliko konfliktov.

    Sam imam izkušnjo, da sem se največ naučil v reševanju konfliktov. Koliko je bilo trpljenja. Iz sreče sem se malo naučil. Trpljenje samo zase pa je tako ali tako dostikrat brezvezno in škodljivo ( tipično je trpljenje 30 -letnika zaradi konca zaljubljenosti – pri 14 letniku je to normalno, pri 30-letniku je to bolno!)Od tu izvira moč, znanje, modrost, humus osebe. Kljub izkušnjam in znanju, sem velikokrat še vedno zelo nemočen, kot otrok. A važno se je pobirati in se truditi za dialog, iskrenost, za dobro.

    Všeč mi je, da je vedno več mediacij. Ko se konfliktneža sama zmenita ob pomoči mediatorja. Ne da porota ali sodnik odloča. Današnja sodišča so daleč od pravičnosti, so birokratska, ideološka, gnostična. Vedno več je psihološkega in svetovalskega znanja – še vedno pa je treba biti previden, ker je na družboslovnem področju še več šarlatanov, bleferjev, polizobražencev kot recimo v tehniki.

Comments are closed.