Bes levičarskega paternalizma

10
1270
Levičarja Jan Škoberne in Miha Kordiš / Vir: http://www.slovenec.org
Levičarja Jan Škoberne in Miha Kordiš / Vir: http://www.slovenec.org

Letos se nam ponuja še ena priložnost. Navdušujmo drug drugega za novo slovensko pomlad, ki z volitvami premaga bes starega zmaja. Namesto mrtvila, aktivno sodelovanje. Namesto vdanosti v usodo in strahu pred besnim levičarskim leviatanom, pogum in zaupanje. Namesto laži, resnica. Namesto korupcije, poštenost. Namesto smrti, življenje.

Vse bolj in bolj je očitno, da smo v zadnjem četrtstoletju naredili vrsto napak, ki so nas pripeljale do tega, da totalitaristični vrag spet dviga glavo, se zajeda v vse pore družbe in polni prazne glave s svojimi utvarami. Bistveno za skrajno levičarstvo je prav prisotnost v vsem in v vseh, kakor da bi hotel tudi v tem posnemati Vsemogočnega, ki je vseprisoten in vse ustvarja in vsemu daje življenje. Pri tem pa ne tekmuje s svojim stvarstvom. V tem pa se razlikuje od levičarstva, ki vse ubija, vse ruši in vedno z nekom tekmuje na »vse ali nič«.

Slovenci smo se v devetdesetih s čudovito vrnitvijo k svojim koreninam otresli jarma titoizma, osvojili smo svobodo, ki so nam jo ukradli gošarji in vzpostavili smo osnovne sisteme demokratičnega, pluralnega sobivanja. Potem pa se je začelo krhati, začeli smo se vračati v totalitarizem na novi način. Novo je to, da zdaj veliko bolje živimo. Novo je, da imamo večstrankarski parlament, a mafijsko oblast v senci. Novo je, da ne zapirajo in ne preganjajo več s tajno policijo, temveč zato uporabljajo sodne mline, prefinjeno diskreditacijo, tiho segregacijo in predvsem ohranjajo monopol nad šolstvom, nad kulturo, nad »javnim« (zato govorijo o ukradeni državi).

Kljub temu pa se vedno znova razodeva, da tudi to novo levičarstvo ne prinaša nič dobrega. Ne socialnega miru ali pravičnosti, ne blagostanja ali preprosto življenja. Kakor, da bi bilo levičarstvo s svojimi temeljnimi izhodišči – borbeni ateizem, zgrešena antropologija, prisvojitev države, zanemarjanje poštenega gospodarjenja –, zapisano neuspehu. V trenutku, ko npr. zmaga nekdo »a la Levica« se njihova zmaga spremeni v poraz. Potrebujete dokaz? Poglejte Venezuelo. Tam je na oblasti levica, kakor se nam ponuja po vseh strankah »mavrične koalicije« kontinuitete. Milijoni stradajo, bežijo iz svoje domovine. In izginja, dan za dnem, sistematično in s trdo roko, vsaka oblika svobode. Prebogata država ždi v revščini in njeno prebivalstvo umira od lakote, pa tudi od bomb in umorov »rdečih srajc« chavistov.

Pri nas še nismo tako daleč. Še ne. A kakor so v Venezueli z volitvami prišli v totalitarizem, tako se tudi mi pomikamo nazaj v »levičarski raj« z volitvami, oz. s slabimi izbirami. In pri tem smo podobni oni žabi v kozarcu vode, ki so ji počasi dvigali temperaturo. Niti pred smrtjo ni vedela, da so jo skuhali. Tako se zdi, da tudi mi ne vemo, da se vračamo tja, od koder smo z velikim pogumom in naporom odšli leta 1991, in ne vemo, kdaj nam bodo vzeli svobodo govora, svobodo združevanja, svobodo misli, ki smo si jih pridobili s silovitim demokratičnim uporom proti okupatorju duha in teles ob koncu preteklega stoletja.

Zato me čudi, da so naši levičarji, sicer tako paternalistični t.j. pokroviteljski do drugače mislečih, v resnici tako besni. Zakaj pravzaprav tako besno in nestrpno preganjajo in kričavo blatijo vsakega, ki postavlja njihove izhodiščne mite pod vprašaj? Če imajo tako premoč, da lahko dosežejo vse, karkoli hočejo, kako to, da ne prenesejo skromnih glasov resnice? Če se imajo za tako močne, zakaj se ne spustijo v strokovno in javno debato, saj če je res, kar govorijo na svojih teatraličnih in vedno bolj v preteklost zazrtih proslavah, bodo iz takih srečanj izšli kot nedvoumni zmagovalci, kajne? Tako pa vemo, da se izogibajo kot hudič križa, prav takim srečanjem. Kako bi drugače lahko razumeli, bes in napadanje, ki smo ga poslušali v ubogi slovenski vasi, ki obstaja levičarski srenji navkljub, saj so jo prav zaradi njih požgali, njene očete in fante pa pomorili?

Zakaj se, kljub vsemu svojemu feminističnemu zanosu, zatekajo v tako moško značilnost, ki celo nosi ime po očetu: paternalizem. To gledanje zviška na drugače misleče, pa doživlja vso svojo ironično in ikonično komedijanstvo, ko množici učiteljev, ki demonstrirajo proti vladi, vlada daje javno podporo? Samo v Sloveniji je to možno!

A nekaj je kljub temu dobrega v vsem tem vznesenem občutku vsemogočnosti, ki ga danes ima levica v Sloveniji, prav ta napuh jo dela vse bolj vidno in prepoznavno. Ne morejo se upreti temu sladkemu občutku in postajajo bolj vidni in bolj grobi, s tem pa bo tudi preprostemu ljudstvu, ki ga od šole do smrti preko medijev preparijajo, lažje spoznati vso sleparsko moč tega nadčloveškega napora proti zdravi pameti in naravi. Tu tiči upanje, da se bo prebudil samoohranitveni nagon in nagnil ljudi, da ravnajo drugače. Kajti ta naš otok, kjer kraljuje levičarski paternalizem pod krinko feministično-LGBT-jevske ideologije, je mogoče spremeniti le z vztrajnimi demokratičnimi potezami, ki se začnejo in končajo na dan volitev. Namesto mrtvila, aktivno sodelovanje. Namesto vdanosti v usodo in strahu pred besnim levičarskim leviatanom, pogum in zaupanje. Namesto laži, resnica. Namesto korupcije, poštenost. Namesto smrti, življenje.

Letos se nam ponuja nova priložnost. Spet nas poskušajo prepričati, tokrat s starimi recepti in lepim besedičenjem, s svojo mogočno medijsko mašinerijo in bahanjem z ekonomskimi uspehi drugih. In spet poskušajo s prirejenimi anketami ustvariti prav takšno javno mnenje, kakor ga ankete opisujejo. Ankete nam kažejo nek trend, smer, vendar bolj razodevajo, kaj levičarji hočejo kot kaj ljudje v resnici mislimo.

Zato: navdušujmo drug drugega za novo slovensko pomlad, ki z volitvami premaga bes starega zmaja.

10 KOMENTARJI

  1. Hm, levičarstvu? Povsod, kjer ste vi zapisali levičarstvo, bi jaz napisal avtoritarnost.
    Recimo cepljenje. Tu “uradna stran” pokroviteljsko zahteva, da jo ubogamo. Noče se ponižati med nas, z nasprotniki cepljenja soočiti svoje argumente ter nas prepričati. Namesto tega – moraš.

  2. Jaz pa še vedno dvomim v prebujenje, razsodnost in zavedanje posledic skrajnega levičarstva v slovenskem volilnem telesu. Premalo borbenosti in preveč apatije “normalnih”. Žal!

  3. Odličen članek – poziv vsem zavednim (in zavedenim) Slovencem, da se končno zmigajo. Če levičarji tudi tokrat dobijo parlamentarno večino, pomeni, da je z demokratično Slovenijo definitivno konec.

  4. Jaz kar malo ostajam politično apatičen. Znotraj politike ni še nič pametnega. Izven politike je nekaj dobrih mnenjskih osebnosti, to je pa zaenkrat to.

    Tudi desnica je precej preparirana s komunistično ideologijo, pa se tega ne zaveda. Ljudje še niso sposobni živet samostojno in svobodno. Se strinjam Igorjem, namesto “levičarstvo” bi se lahko zapisalo nekaj podobnega kot “avtoritarnost”.

    Ampak nisem pesimist, zdi se mi, da se stvari kar hitro premikajo.

    • Če si padel toliko, da se strinjaš z Igorjem, kjub njegovi argumentaciji, potem je res slabo.

  5. Zamisliti se je treba, zakaj je skrajna levica dobila krila in kaj je treba storiti, da se ji krila skrajšajo.

  6. Eno je prepričevalen argumentacijski nastop desnice glede predlogov levice.

    Drugo pa je izničevati neustrezne sistemske pogoje in tiste na terenu, ki omogočajo obstoj ali celo razvoj skrajne levice.

  7. Desnica v Sloveniji si ne želi oblasti, vsa zgodovina od leta 1992 naprej je lep dokaz za to. Najbolje se počutijo v opozicijskih klopeh, kjer imajo svoje številne privilegije in odlične plače, ne rabijo pa prevzeti nikakršne odgovornosti. Lahko prihajajo na seje ali pa ne, lahko vlagajo in pripravljajo predloge zakonov, ali pa ne, vsi privilegiji jim kljud temu pripadajo.
    Tudi predvolilne kampanje so lep dokaz, da ne SDS ne NSi ne želita zmagati volitev in sestaviti vlade. Slovenija potrebuje desnico, ki bo dejansko želela v vlado.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite