Bertoncelj: Slovenska vlada si piše sodbo sama

5
269

bertonceljObjavljamo pogovor z dr. Julijem Bertoncljem, strokovnjakom, ki je deloval v številnih industrijsko-proizvodnih in drugih raziskovalno-poslovnih sistemih, po doktoratu pa tudi na Stanfordu v Kaliforniji in MIT v Bostonu. Je avtor knjige Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži.

Vaša življenjska zgodba je zelo zanimiva in raznolika. Nam lahko kratko opišete, kaj je bilo tisto temeljno, da ste lahko prehodili tako pot?

Vsak človek ima svojo zgodbo, svojo usodo in tudi svojo – pot. Nihče ne more nikomur odvzeti, kar mu je usoda dodelila. Nihče ne more nam odvzeti nobenega bremena, trpljenja, stiske, žalosti ali pa – radosti, veselja, vse postaja del nas, našega osebnega kapitala, sestavni del naše »duhovne opreme« na poti skozi naš čas. Ko to spoznamo, smo že precej zreli, dosegli smo že nekaj uspehov, povzročili že nekaj napak, uspehi in napake so začele postajati sestavni del našega življenja. Življenje brez zmag je prazno, življenje brez porazov ni resnično. Človek se oblikuje samo, in še enkrat, samo v problemih.

Prevladovanje uspehov nad napakami sporoča, uspeli smo obvladovati življenjske probleme, postajamo suvereni, v rokah relativno trdno držimo vajeti našega življenja, ne pustimo si vzeti pravice o naših odločitvah, vendar pozor: vsak si mora zastaviti svojo brazdo v njivo, sam! Nihče v tvojem imenu. V življenju, tudi pri odločitvah, smo velikokrat – sami! In še enkrat: »Smo sami!«

Kje so resnični temelji našega osebnega jaza? To je večna skrivnost, ki jo še danes, ko je že skoraj vse izračunljivo in dosegljivo, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Nobeni znanosti se temu vèdenju še ni uspelo približati vsaj toliko, da bi lahko rekli; res, rodovnik ne pomeni kaj prida, več velja genetika, vzgoja, izobraženost, delovno okolje…, morda tudi okoliščine, ki jih ponuja čas in življenje. Zanesljivo pa velja – največ velja prirojena radovednost!

Vaša zadnja knjiga Komu izstaviti račun?  Izzivanja in madeži;  se še v marsičem loteva nedorečenega polpreteklega obdobja. Od kje ste črpali vire za svoje obsežno delo in kakšni motivi so vas pri tem vodili?

Glede motiva, najbolj vznemirja narodova bolečina. Ta bolečina je že dolgo tu, ne pojenja, zanjo še ne najdemo zdravila, sicer pa se odgovor na vaše vprašanje že skriva v pisanju, ki sem ga spomladi 2013 usmeril v slovenski RTV. Nekaj iz njegove vsebine:

Spoštovani, pred dvema tednoma sem vam osebno izročil mojo knjigo Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži z namenom promocije, zato vas  sedaj sprašujem, kaj se dogaja s tem mojim predlogom, izzivom…, koliko je že demokracije, da se lahko pogovarjamo o vsebini te knjige, ki presega vsa dosedanja knjižna dela iz te problematike…, ki ima imenitno mesto, je na vrhu sodobnega gledanja na preteklost, brez navijaštva, sovraštva in slinjenja komurkoli, tudi zato, ker želi ta knjiga bistvene elemente naše preteklosti postaviti na realna tla – , smo tu, ostanemo tu, to je naš dom in naša pravica, da si urejamo sedanjost in prihodnost tako, da bo to, naša domovina tudi naša mati, ki skrbi za njene otroke…Seveda je ta knjiga tudi politična knjiga, kjer se pogosto ljudje prestrašijo, češ, politike pa se ne bomo šli, to pa že ne, to je za druge, one druge, ki so sicer že desetletja dolgo v – politiki… Značilno za Slovence. Sicer pa politika v bistvu predstavlja aktivnosti za javno dobro, in, ker se jaz poleg reševanja gospodarskih in inženirskih problemov ukvarjam tudi s to problematiko, sem tudi nekak – politik. Nisem profesionalen, sem prisklednik, skoraj amater. Že imam nekaj izkušenj, ki pa ne izhajajo iz profesionalnih odnosov med politiki, ampak iz njihovega strahu, da bi utegnili zgubiti položaje, stolčke, vpliv, TV – sodelovanje, popularnost, publiciteto in tako naprej. To so problemi majhnosti. Ker je Slovenija majhna, so tudi politiki, majhni. To je že zakon.

Predlagam, da odpremo nov list v slovenski zgodovini, vsi smemo biti – vse. Končno! Zaradi tega sem vam poklonil mojo svetinjo, mojo knjigo, ko je bila še skoraj vroča vzeta iz tiskarne, a verujem v ljudi, saj so tako zanimivi, življenje brez njih bi bilo skoraj obupno prazno, komaj smiselno, ne glede na to, da mora vse imeti tudi neki smisel.

In potem je sledil odgovor!?

Ne nihče ni odgovoril ne na prvo pisanje, ne v drugo, niti na neštete druge klice, se ni zahvalili ali karkoli predlagal. Vsi so hiteli stran, stran od tega izziva, hiteli so tja, kjer je varno, v zatohlost slovenskega duha… In klical sem in klical…, vse je bilo zaman, pa tako imenitni ljudje so tam gori na RTV Sloveniji, a povsod so sami »politični komisarji«… Še vedno!

Potem sem se odločil in jim pisal, tokrat zadnjič, s sporočilom:

Spoštovani, …ta knjiga je verjetno ena izmed najbolj tragičnih zgodb slovenskega naroda,nastajala je desetletje dolgo,  napisana je z ljubeznijo in prizadeto, ob njej se je zaustavil ves slovenski intelektualni svet, tudi v diaspori in celo največji velikan sodobne slovenske besede, Boris Pahor. Tudi vas sem že pred časom vabil in spet vabil ob tej knjigi k sodelovanju, a nisem prijel ničesar, res, niti skromnega odgovora. Zaradi tega moram, da zaščitim dostojanstvo te knjige in teh naporov, zaprositi, da mi vrnete to mojo knjigo. Saj je niste vredni!

Odleglo mi je.

Kako bi lahko povzeli vaše glavne ugotovitve in aktualne rešitve, ki ste jih opisali v knjigi?

Ponujam raziskovalni sindrom! V knjigi sem uvedel raziskovalno – razvojni sindrom, naj se končno ugotovi, kaj je bilo res, ali vsaj res, in kaj res ni bilo res, ali skoraj nič res…, v naši polpretekli zgodovini. Primera Dražgoš in Pohorskega bataljona, predstavljata dva tipična primera, verjetno največje manipulacije z ljudmi, zato zahtevata revizijo. Naj se analizirajo dejstva, ocenijo rezultati in potem se narodu sporoči, kaj je res bilo!

Model iskanja resnice, kot je predstavljen v tej knjigi, ni moč zaslediti v nobeni knjigi s tako problematiko, nikjer po svetu. To je prvi poskus sodobnega in v prihodnost usmerjenega razreševanja sporov, iskanje konsenza med vsemi deležniki obravnavane problematike in s tem nekakega spravnega zaključevanja preteklosti. Tako ta knjiga z jasnimi predlogi ponuja najbolj primerno obliko za razreševanje največjih nacionalnih travm. Celo več, je prva knjiga te vrste na svetu, je vsebinski unikat, tako bo tudi ostalo. Naših problemov se ne smemo več lotevati zgolj s čustvi, brez razuma, pač pa s strokovnim pristopom, z umirjenim raziskovalnim delom. To je naše upanje, saj se bo šele s spravo sprostila tudi boljša prihodnost.

Imate številne izkušnje iz industrijsko–proizvodnih in drugih poslovnih sistemov doma in v tujini. Kako vi vidite delovanje aktualne Vlade v smislu spodbud za oživitev gospodarstva?

Velja samo delo! Pred časom sem v branje prejel zanimiv prispevek, ki obravnava vzpone in padce nemškega giganta BMW, ki je v teh zahtevnih časih celo postal pojem vodenja sodobnega poslovnega sistema, kako je rastel in padal, reševal probleme, se pobiral in zmagoval, danes pa je vzgled mnogim, tudi tistim iz najbolj razvitega sveta.

Rešitve niso neposredno temeljile na denarju, lojalnosti bank, stricih…, pot k uspehu so iskali v profesionalnem odnosu do celotnega poslovnega sistema, v vse večjem uveljavljanju aktualnega znanja na vseh področjih, še posebej v znanosti, v še večji predanosti zaposlenih k delu, inovativnosti, v nenehnem iskanju še boljših rešitev, predvsem pa v – zaposlovanju mladih…

Vsi so delovali za iste cilje, v dobrem in slabem, kot v normalni zakonski zvezi. Brez egoizma, človeka nevrednih špekulacij in basanjem lastnih žepov z denarjem iz skupne vreče le tistih, ki so pri koritu…, kot je to v Sloveniji. V Nemčiji vlada drugačna logika in drugačne civilizacijske vrednote kot so v Sloveniji, na zahodnem Balkanu, se sliši vse pogosteje…

Kaj takega v Sloveniji ni in ni mogoče pričakovati. Taki tuji praksi ne prisluhnemo. Verjetno je to preveč dolgočasno, ni atraktivno, vznemirljivo… Morda je to v našem miselnem slovenskem prostoru komaj še uporabno, saj smo se že pred časom domišljavo dvignili nad vse nam znane vrednote. Morda pa tudi zaradi tega, ker smo se že navadili na to, da se pri nas ne more karkoli zgoditi na strokovni ravni, pač pa le še pod mizo in na nivoju politike, prijateljev in znancev ter raznoraznih uslug. Le kaj se grejo ti naši severni, skoraj sosedje, ki nas samo provocirajo? Pa še rezultati in številke! Se zgolj šopirijo…, saj to ni res, naj grejo malo na morje, bi rekli pri nas, v Sloveniji.

Smo sicer malo drugačni, sem in tja celo najboljši, smo še prepričani, sicer pa je treba priznati, se še kar dobro zavedamo, v poslih in čustvih, kraljuje znanje in kakovost ter primerna, konkurenčna cena.

Zato predlagam in apeliram na vse, ki bodo to brali in imajo še nekaj moči in opravilne sposobnosti, da se uprejo temu »umiranju na obroke« in končno sprožimo apel, ali našo »sveto jezo«, da zaključimo z našim samouničevanjem in uporabimo način, kot so ga uporabili ljudje iz daljne naravne, vetrovne in od Boga odmaknjene Islandije ter med drugim zahtevajmo, vsaj:
– lustracijo in s tem temeljito kadrovsko prenovo
– privatizacijo bank in njenih seskov
– referendum za vsa za narodni obstoj usodne odločitve kot inštrument soodločanja
– sodni pregon vseh odgovornih oseb v vladi, na bankah in poslovnih sistemih, kjer so se v upravnih odborih in nadzornih svetih skupaj s tožilci in celotnim sodnim sistemom vred, nesramno norčevali in se norčujejo iz nemočnih delovnih ljudi, in zapleniti vse kar je bilo ukradeno ter poplačati pravične zahteve slovenskih hlapcev Jernejev…
– preoblikovanje ustave s pomočjo ljudstva, zagotoviti demokracijo in moč demosa, kot v antični Grčiji.

Poskušajmo imeti še nekaj ponosa, saj to kar se dogaja, je ponižujoče in proži vprašanje lastnega dostojanstva. Slovenija in njeni prebivalci zaslužimo več upanja za našo prihodnost, zlasti pa za naše otroke na tem čudovitem koščku tudi našega planeta.

Z brezposelnostjo in splošno klimo v državi je povezano tudi množično izseljevanje, posebej mladih, v iskanju dela in boljšega življenja. Kaj po vašem mnenju lahko politika in družba naredita, da bi mladi vendarle ostajali v domovini?

Slovenska vlada si piše sodbo sama. Razmere s Slovenci, tudi po svetu, se odvijajo v smeri izginjanja slovenstva. Društva in druge organizacije postajajo anemične, interesi za druženje so vse manjši, motivacija ljudi kopni. Tudi zaradi takega stanja sem mojo knjigo Komu izstaviti račun? usmeril v srca tistih, ki imajo Slovenijo radi, sprejemajo njene slabosti in iščejo rešitve, ker to je tudi njihova domovina. Kot morajo starši sprejeti usodo otrok, moramo tudi mi sprejeti domovino v dobrem in slabem, ker to je naša, samo naša domovina! Nihče nam ne more vzeti skrbi niti rešiti naših problemov doma, kot le mi sami, vsak trenutek in v vseh časih pred nami, ker to je tudi naša usoda.

“Mi pa imamo vse, ker vemo kaj hočemo, le počakati moramo da dozori naše seme, ko bo narava to dopustila…,” sem zaključil v njenem predgovoru.

Vsak, ki zapusti našo Slovenijo, s seboj odnese del njenega smisla, a takrat ko ga zapusti mlad Človek, s seboj odnese tudi srce, ne glede na to, zakaj je moral zapustiti svojo lastno domovino.

Pogovor je pripravil Jani Drnovšek.

Foto: Jože Bartolj

Pripis uredništva: Knjigo Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži lahko brez zaračunane poštnine naročite preko Časnika.

5 KOMENTARJI

  1. Meni je pa dolgočasno. Toliko besed, na koncu pa šele tistih 6 nujnih ukrepov s katerimi s strinjam.

    Pred leti sem šel na predavanje tega gospoda na neko srednjo šolo, ker je oglas vabil, da bo prišel človek, ki je doktoriral in delal na slovitih ameriških fakultetah. Menda strojništvo. Predavanje je bilo tako brez zvezno in gostobesedno, da sem bil zelo razočaran. Se mi je zdelo kot da je en tipičen predavatelj na fakulteti za organizacijo. Tipičen socialist.

    Poznam tudi njegova otroka ( hčerka je šla v Avstralijo), delček nezavidljive družinske in zakonske zgodbe, in me čudi, da je počasi priplezal malce ven iz komunizma ( zadnji odstavek tega dolgega intervjuja) in sedaj že upa odkrito povedati nujne ukrepe, po morju praznih besed JAZ JAZ JAZ MOJA KNJIGA MOJA KNJIGA užaljen užaljen.

    Saj ni 5 let star. To se v komunizimu ves čas dogaja: v vseh porah družbe ostra negativna selekcija, ignoranca sposobnih, nagajanje sposobnih, ekonomija laufa podmizno -mafijsko in nikakor transparentno, povsod fevdi, socialistična provincialnost, politike ( dogovarjanja, iskanja kompromisov in najboljše poti za družbo) ni – so zgolj mafijski ukazi medijem in politikantom kakšne skeče morajo igrati…

  2. Življenje brez zmag je prazno, življenje brez porazov ni resnično.
    ============
    Meni je pa tole všeč. Razlog za tolikšno apatijo slovencev.

    • Ta stavek je tudi meni zelo všeč.

      Mogoče pa sem ga zaradi različnih informacij in slabih osebnih izkušenj preveč negativno ocenil.

  3. Spošt.g.Bertoncelj!

    NOVO.Lepo brati,izzveneva nekaj dovršenega.

    Ne upam vas žalostiti in reči, kako naivni ste bili v pričakovanju, da bo Nekdo na RTV ponudbo predelal z odprtim
    prosvetljenskim srcem, željnim izboljšanja in napredovanja.
    Ma, kaki!
    Par “posvečenih”,morda, če sploh, je knjigo v zasmehu sunilo
    na najvišjo polico ali v taspodnji lajdlc-seve-če ni takoj letela v kanto.Žal.
    Bojim se, da ste prežeti z dejanskostjo delujočega razvojnega demokratizma, kjer slednji človeček nekaj pomeni, visoko naelektreni z upanjem ljubezni do visokomotivirane naloge in cilja, upali daleč preveč.

    Ampak, razumem, storili ste, kar je bilo treba storiti.

    Usodnost knjige, ki jo zagotovo čimpreje preberem, je potrebno spraviti na pravi način, projektno, v življenje.
    Samo navdušenje ne bo dovolj, to je jasno.
    Ne vem kolikočasa te živel tukaj, doma.
    Bojim pa se, da niti ne slutite,kako visoko oblastiželjnim
    in nadutim vsemogočnežem ste poslali knjigo v roke.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite