Berta Golob je pri devetdesetih letih še bistra in židane volje

0
Berta Golob pravi, da je rada židane volje. (Foto: Tatjana Splichal)

Danes praznuje devetdeseti rojstni dan profesorica, pisateljica, pesnica, knjižničarka, lektorica Berta Golob. Ima bogato življenje: še vedno je bistra in v dobri kondiciji.

Zgodaj ji je umrla mama, stisko pa je reševala z branjem

Rojena je bila 9. avgusta 1932 v Ljubljani, že vse življenje pa živi v Struževem pri Kranju. Kot petletna deklica je izgubila mater. Zanjo in za brata je poleg očeta, ki je bil zidar, skrbela starejša sestra, ki je že maturirala na gimnaziji, vendar se je zaradi njiju odpovedala študiju. Berta je osnovno šolo obiskovala v Kranju, kjer se med moderno oblečenimi meščanskimi deklicami s pentljami ni počutila dobro: njihova družina je bila kmečko-delavska. Lačni sicer niso bili, tako oblečena kot njene mestne sošolke pa tudi ni mogla biti. Kot osnovnošolka je tudi rada brala, in če ji je bilo težko, je v branju našla tolažbo:

»V stiski se nisem nikoli reševala s pisanjem, ampak s knjigami. V branju sem odkrivala čustva in usode, podobne mojim, se z njimi poistila in našla v tem olajšanje in rešitev. Mnogo pesmi in odlomkov kratke proze sem znala na pamet, jih na skrivaj recitirala, se prepuščala njihovim izpovednim tokovom in lovila ravnotežje. V tem smislu mi je literatura že od nekdaj pomagala živeti.«

Učenci so jo ohranili v spominu kot dobro učiteljico

Ponosna je bila na to, da je sestra maturirala na kranjski gimnaziji. Tja se je po osnovni šoli tudi sama vpisala, po maturi pa je študirala slavistiko na ljubljanski univerzi in leta 1957 diplomirala. Poučevala je na osnovni šoli v Preddvoru, nadomeščala nekaj mesecev kolegico v Cerkljah na Gorenjskem, bila vodja kranjske pionirske knjižnice, lektorica v dnevno-informativnem programu ljubljanske televizije in hkrati kot zunanja sodelavka predavala na Pedagoški akademiji predmet kultura ustnega in pisnega izražanja na oddelku za specialno pedagogiko. Nazadnje pa je bila zaposlena kot pedagoška svetovalka na enoti Zavoda za šolstvo SRS v Kranju. To mesto je dobila, ker je imela pri poučevanju v šoli velike uspehe: »Če sem jih res imela, jih nisem, ker bi bila obsedena z didaktiko, temveč iz ljubezni do otrok in jezika.«
O njenem načinu poučevanja pa naj pove svoje oznaka ene izmed njenih učenk: »Fina, krasna tovarišica, tako pove, da zastopi vsak osel.« Neka druga učenka pa je ob spominu nanjo rekla: »Bila nam je kakor mama.«

Berta Golob piše predvsem zaradi ljubezni do jezika in upovedovanja

Piše pesmi, v katerih prevladuje duhovna tematika, nekaj je tudi uglasbenih, kratko prozo za mladino in odrasle, v katerih je veliko avtobiografskega. Sodelovala je tudi v ekipi, ki je snemala otroško serijo Radovedni Taček. Piše tudi o svojih kolegih – besednih ustvarjalcih, scenarije za druge otroške oddaje na TV, članke s pedagoško in vzgojno vsebino in redno piše v otroške revije, ki izhajajo v Sloveniji, na Tržaškem, Koroškem in v Argentini. Pisati pa ni začela zaradi potrebe po izpovedovanju, ampak iz ljubezni do jezika in upovedovanja:

»K pisanju me je pritegnila predvsem ljubezen do jezika, njegovo izrazno in sporočilno bogastvo, obilje besednih zvrsti … in neštete možnosti, ki jih daje jezik kot posrednik človekovih misli, zaznav in občutij. …
Ne bom česnala o tem, kako je življenje besed identično z življenjem prednikov, z narodovo zgodovino in kulturo; o tem vedo bolj prepričljivo in več povedati tisti, ki so kvalificirani za to. Moja ljubezen do jezika nima tako globokih korenin; pognala je iz preprostih pobud: opozoriti na vsesplošno siromašenje in krotovičenje slovenščine ter ji vrniti vsaj kanček nekdanje veljave. In začela sem tam, kjer sem lahko: pri šolski mladini.«

Na podlagi vsakodnevnih srečevanj in dela z učenci, predvsem z onimi iz vzgojnega doma, je nastala knjiga Sovražim vas, njihovi portreti, v katerih izrisuje usode zaznamovanih otrok. V šoli pa se je zgodilo tudi veliko veselega: to je popisano v njeni knjigi Šolske razglednice. Napisala je tudi več izobraževalnih jezikovnih slikanic, v katerih otrokom na primeren in privlačen način približuje materni jezik, sodelovala je pri nastajanju učbenikov za slovenski jezik in beril. Njeno delovno področje pa ni samo jezik, piše je tudi dela in delca z versko vsebino, tudi v njenih pesmih je veliko duhovnega. Napisala je spremne besede k številnim knjigam, pomembno je tudi njeno uredniško delo.

Fotografije, pri katerih avtorstvo ni posebej označeno, so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1930 do 1935.