Bernard Brščič: Kakofonično trobentanje v tri krasne ni umetnost

Skozi zgodovino so naši umetniki odigrali narodotvorno in državotvorno vlogo. Kdo si lahko slovensko identiteto zamišlja brez Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kobilce, Groharja, Jakopiča, Kogoja, Ipavcev …? Ti niso samo poskrbeli, da smo kot narod stali in obstali, ampak so kulturo in umetnost postavili v samo vrednotno središče slovenstva. Poveden je sprehod po glavnem mestu naše države, ki ga, če odštejemo onesnaženost s spomeniki komunistični revoluciji, krasi zelo malo spomenikov, posvečenih vladarjem, politikom in vojskovodjem. Slovenski ponos so naši umetniki. No, bili so.

V preteklosti so slovenski umetniki težili k dobremu, k lepemu, k varovanju nacionalne samobitnosti in jezika. Niso se ustrašili pred seganjem po transcendenci. Danes so padli v blato. Njihova umetniška izraznost se je zožila na dojenje psov, trganje slovenskih zastav, identitetno ugrabitev in smešenje Janeza Janše, plagiatstvo tujih dramskih besedil in pozivanje k sodomizaciji naših mater. Umetniško ustvarjalnost je zamenjal primitivizem in oznanjanje neomarksistične agende multikulti LGBT+P. To udejstvovanje pa spremljajo zahteve po vedno večji količini davkoplačevalskega denarja. Kultura naj bi bila finančno prikrajšana in v celoti nezadostno financirana. Sramotenje državnih simbolov stane, izvajanje zoofilije pod krinko umetnosti stane, persiflaža JJ stane in kobalščina stane. Veliko.

Kulturi namenjamo 1,96 odstotka BDP

Pogled v državni proračun za leto 2018 pokaže, da je kultura daleč od finančne prikrajšanosti. Namenjeno ji je bilo 157,2 milijona evrov iz državnega proračuna in še enkrat toliko iz lokalnih skupnosti. Skupaj je država kulturi namenila dobrih 300 milijonov evrov ali 0,7 odstotka BDP. Slovenija se po deležu v BDP, namenjenemu kulturi, uvršča na visoko 4. mesto med državami članicami EU, povprečje 28 držav je samo 0,4 odstotka BDP. A to ni vse, gospodinjstva pri nas za kulturo v povprečju namenijo dobre 3 odstotke svojih letnih izdatkov, kar na ravni države znaša približno 500 milijonov evrov na leto. Vsota javnih izdatkov za kulturne storitve in izdatkov gospodinjstev za kulturo je v 2018 znašala 1,96 odstotka BDP. Podatek, s katerim se lahko v mednarodnih primerjavah pohvalimo.

Danes približno 60 odstotkov proračuna ministrstva za kulturo prejmejo javni zavodi, približno 12 odstotkov je namenjenih za investicije, približno 10 odstotkov sredstev je namenjenih za delovanje ministrstva in organov v sestavi, približno 18 odstotkov pa programom in projektom nevladnih organizacij ter socialnim prispevkom samozaposlenih v kulturi. V oči bode podatek, da se je število slednjih v zadnjih petnajstih letih povečalo za 23 odstotkov, število prejemnikov republiških priznavalnin pa se je v istem obdobju kar potrojilo. Ob upoštevanju, da je opazen znaten trend upadanja sredstev, namenjenih financiranju javnih zavodov, se pravi gledališč, oper, galerij, muzejev, je očitno, da se proračun ministrstva za kulturo iz institucije, zadolžene za vodenje kulturne politike, vedno bolj spreminja v krmišče za zadovoljevanje apetitov interesnih skupin. Za njihovo vedno večje število pa nikoli ne more biti dovolj denarja.

Odločitve Modrijani proti Globokarju potrjujemo s svojim denarjem

Ne pristajam na problematiziranje višine državnih sredstev za kulturo, pod vprašaj postavljam njihovo razdelitev in zlasti, kaj davkoplačevalci za svoj denar dobimo. Kako se naše estetske preference zrcalijo v kulturni produkciji? Imamo davkoplačevalci pravico odločati, kakšno “umetnost” bomo financirali? Kot kulturni potrošniki na trgu svoje preference udejanjamo s svojim denarjem. Odločitve Modrijani proti Globokarju, Španzel proti Smrekarjevi, Kuntner proti Štegru potrjujemo s svojim denarjem. Plačamo tisto, kar zadovoljuje naše potrebe in videnje lepega, dobrega ali samo kratkočasnega. V idealnih razmerah bi trg določal, katere umetniške prakse so vredne preživetja. Državno posredovanje je opravičljivo iz dveh razlogov, zaradi obstoja eksternalij ali prepričanja, da trg zaradi neizobraženosti potrošnikov ni sposoben pravilno oceniti vrednosti posameznih umetniških stvaritev. Argument eksternalij je prepričljiv, muzeji, galerije, kulturna dediščina ustvarjajo zunanje učinke in upravičujejo državno sofinanciranje. Podobno velja za skrb za slovenski jezik, ki ga pesti problem podoptimalnosti jezikovnega območja.

Imeti svojo državo, svojo zgodovino, svoj jezik stane. To pa ne pomeni državnega financiranja umetnosti zaradi “umetnosti”, ker je bojda sleherniki ne razumemo. Priznajmo si, da ni problem naša neizobraženost ali hermetičnost sodobne umetnosti. Problem je cesarjeva nagota. Po mojem dojenje psa ni umetnost, trganje zastav ni umetnost in kakofonično trobentanje v tri krasne ni umetnost. Tisti, ki temu oporeka, naj to potrdi s svojim denarjem. Trg je za muze pravo zdravilo.