Bernard Brščič: Kakofonično trobentanje v tri krasne ni umetnost

13
1125

Skozi zgodovino so naši umetniki odigrali narodotvorno in državotvorno vlogo. Kdo si lahko slovensko identiteto zamišlja brez Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kobilce, Groharja, Jakopiča, Kogoja, Ipavcev …? Ti niso samo poskrbeli, da smo kot narod stali in obstali, ampak so kulturo in umetnost postavili v samo vrednotno središče slovenstva. Poveden je sprehod po glavnem mestu naše države, ki ga, če odštejemo onesnaženost s spomeniki komunistični revoluciji, krasi zelo malo spomenikov, posvečenih vladarjem, politikom in vojskovodjem. Slovenski ponos so naši umetniki. No, bili so.

V preteklosti so slovenski umetniki težili k dobremu, k lepemu, k varovanju nacionalne samobitnosti in jezika. Niso se ustrašili pred seganjem po transcendenci. Danes so padli v blato. Njihova umetniška izraznost se je zožila na dojenje psov, trganje slovenskih zastav, identitetno ugrabitev in smešenje Janeza Janše, plagiatstvo tujih dramskih besedil in pozivanje k sodomizaciji naših mater. Umetniško ustvarjalnost je zamenjal primitivizem in oznanjanje neomarksistične agende multikulti LGBT+P. To udejstvovanje pa spremljajo zahteve po vedno večji količini davkoplačevalskega denarja. Kultura naj bi bila finančno prikrajšana in v celoti nezadostno financirana. Sramotenje državnih simbolov stane, izvajanje zoofilije pod krinko umetnosti stane, persiflaža JJ stane in kobalščina stane. Veliko.

Kulturi namenjamo 1,96 odstotka BDP

Pogled v državni proračun za leto 2018 pokaže, da je kultura daleč od finančne prikrajšanosti. Namenjeno ji je bilo 157,2 milijona evrov iz državnega proračuna in še enkrat toliko iz lokalnih skupnosti. Skupaj je država kulturi namenila dobrih 300 milijonov evrov ali 0,7 odstotka BDP. Slovenija se po deležu v BDP, namenjenemu kulturi, uvršča na visoko 4. mesto med državami članicami EU, povprečje 28 držav je samo 0,4 odstotka BDP. A to ni vse, gospodinjstva pri nas za kulturo v povprečju namenijo dobre 3 odstotke svojih letnih izdatkov, kar na ravni države znaša približno 500 milijonov evrov na leto. Vsota javnih izdatkov za kulturne storitve in izdatkov gospodinjstev za kulturo je v 2018 znašala 1,96 odstotka BDP. Podatek, s katerim se lahko v mednarodnih primerjavah pohvalimo.

Danes približno 60 odstotkov proračuna ministrstva za kulturo prejmejo javni zavodi, približno 12 odstotkov je namenjenih za investicije, približno 10 odstotkov sredstev je namenjenih za delovanje ministrstva in organov v sestavi, približno 18 odstotkov pa programom in projektom nevladnih organizacij ter socialnim prispevkom samozaposlenih v kulturi. V oči bode podatek, da se je število slednjih v zadnjih petnajstih letih povečalo za 23 odstotkov, število prejemnikov republiških priznavalnin pa se je v istem obdobju kar potrojilo. Ob upoštevanju, da je opazen znaten trend upadanja sredstev, namenjenih financiranju javnih zavodov, se pravi gledališč, oper, galerij, muzejev, je očitno, da se proračun ministrstva za kulturo iz institucije, zadolžene za vodenje kulturne politike, vedno bolj spreminja v krmišče za zadovoljevanje apetitov interesnih skupin. Za njihovo vedno večje število pa nikoli ne more biti dovolj denarja.

Odločitve Modrijani proti Globokarju potrjujemo s svojim denarjem

Ne pristajam na problematiziranje višine državnih sredstev za kulturo, pod vprašaj postavljam njihovo razdelitev in zlasti, kaj davkoplačevalci za svoj denar dobimo. Kako se naše estetske preference zrcalijo v kulturni produkciji? Imamo davkoplačevalci pravico odločati, kakšno “umetnost” bomo financirali? Kot kulturni potrošniki na trgu svoje preference udejanjamo s svojim denarjem. Odločitve Modrijani proti Globokarju, Španzel proti Smrekarjevi, Kuntner proti Štegru potrjujemo s svojim denarjem. Plačamo tisto, kar zadovoljuje naše potrebe in videnje lepega, dobrega ali samo kratkočasnega. V idealnih razmerah bi trg določal, katere umetniške prakse so vredne preživetja. Državno posredovanje je opravičljivo iz dveh razlogov, zaradi obstoja eksternalij ali prepričanja, da trg zaradi neizobraženosti potrošnikov ni sposoben pravilno oceniti vrednosti posameznih umetniških stvaritev. Argument eksternalij je prepričljiv, muzeji, galerije, kulturna dediščina ustvarjajo zunanje učinke in upravičujejo državno sofinanciranje. Podobno velja za skrb za slovenski jezik, ki ga pesti problem podoptimalnosti jezikovnega območja.

Imeti svojo državo, svojo zgodovino, svoj jezik stane. To pa ne pomeni državnega financiranja umetnosti zaradi “umetnosti”, ker je bojda sleherniki ne razumemo. Priznajmo si, da ni problem naša neizobraženost ali hermetičnost sodobne umetnosti. Problem je cesarjeva nagota. Po mojem dojenje psa ni umetnost, trganje zastav ni umetnost in kakofonično trobentanje v tri krasne ni umetnost. Tisti, ki temu oporeka, naj to potrdi s svojim denarjem. Trg je za muze pravo zdravilo.

13 KOMENTARJI

  1. Še več: Tudi predmet v vagini igralke Slovenskega mladinskega gledališča, ki ga brez sramu potegne in pokaže gledalcem, spada v “kulturo”, ki jo podpira proračun.
    Ker gre za zastavo držav, kjer se slovenska “kultura” predvaja, je to boleča žalitev in kazniva skrunitev državnih simbolov. Predvsem pa napad na ugled države in državljanov RS, ki se ga ne da več popraviti.

  2. Velik del kulturnikov je postal vpliven lobi, ki politicno izsiljuje in sesa davkoplacevalce, ustvarjalno so pa sibki, ali pa sploh ne vejo, kaj bi in kar nekaj eksperimentirajo in provocirajo. Resnicnih umetnikov nikoli ni vec kot nekaj promilov populacije, ostali naj si najdejo poklic in naj jim bo umetnost hobi

  3. Kaj je s tem kakofoničnim trobentanjem mislil, mi ni uspelo razvozlati. Drugače pa trg ostaja problematičen, ker je preprosto vsaj premajhen. Pri ljudeh pa ne gre za izobrazbo, če ne znajo ločiti kiča od umetnosti. Ta komunistični nauk bi pa že morali opustiti.
    Očitno s kičem imajo težave celo kulturniki sami, če se pasje dojenje prodaja za umetnost. Izobraženi!

  4. G. Brščič najbrž pozna več primerov kakofoničnega trobentanja. Kulturo so prvič kakofonično posilili s podgano v materinem naročju, vsiljeno:
    v lepoto slike Božje Matere,
    v dostojno zgradbo bazilike,
    v harmonijo bogoslužnega petja
    v usklajenost molitev
    in v veličastno naravo okoli Brezij.
    Takrat bi morali zaradi skrunitve lepega zavpiti na en glas vsi – ne glede versko ali strankarsko pripadnost oziroma kraj rojstva.

    • Nisem kulturnik, toda takšno kakofonično trobentanje znam “spraviti skupaj” tudi sam. Kot tudi popevke za Evrovizijo. Ka je res treba kulturo razumeti, ne pa je občutiti?

  5. “Tisti, ki temu oporeka, naj to potrdi s svojim denarjem. Trg je za muze pravo zdravilo.”
    Za vse socialistične finančne transakcije je trg in tržne zakonitosti edino zdravilo. Zaradi neupoštevanja tega zdravstvo, šolstvo, kultura in umetnost ne moreta normalno zaživeti v tej socialistično kapitalistični zmešnjavi in ideoloških zablodah.
    Transparentni tržni odnosi edini lahko razrešijo in spodbudijo vrednotne razmere in medsebojne odnose.
    Opustiti moramo ideološki socializem in zgraditi vrednotni in spoštljivi kapitalizem!

  6. Brez slovenske kulture ni slovenskega naroda in slovenske kulturne razpoznavnosti in slovenske države.

    Temelj slovenske kulture je slovenska kulturna dediščina, ki je odsev značilnosti in lepot slovenske narave.. Ta določa slovensko kulturno izvirnost in razpoznavnost doma in v svetu.

    Temeljni razpoznavni elementi slovenske kulture so:
    – slovenski jezik
    – slovenska večglasna pesem
    – slovenska glasba
    – slovenska noša in slovenska foklora
    – slovenska arhitektura…

  7. Spoštljiv poklon avtorju, da je namenil članek slovenski kulturi.

    Zaskrbljujoče pa je, kako je prisotno neznanje o bistvu in pomenu slovenske kulturne dediščine in kulture nasploh.
    Ne le pri tistih, ki se kulturno ne udejstvujejo, ampak tudi pri tistih, ki se kulturno udejstvujejo.

    Slovenska država bi morala sprejeti program, ki bi to klavrno stanje na področju kulture izboljšal.

  8. Povsem pristranske so oddaje o kulturi na RTV Slovenija, ki povsem ignorirajo slovensko kulturno dediščino in prikazujejo le določene kulturne zvrsti, ki so zanimive le za ozek krog ljudi in ki ne vsebujejo kulturno dediščinskih elementov.

    Splošno znano in spoštovano dejstvo pa bi moralo biti, da lahko v vsaki slovenski kulturni zvrsti, najdemo sledove elementov slovenske kulturne dediščine.
    Le na ta način smo lahko izvirno ustvarjalni in razpoznavni.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite