Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje.

16
Z jezo pri mladih ne diskutiramo. Jeza naj začne spreminjati svet na bolje.

Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč.

Poskusimo ta teden premisliti trenutno stanje v politični in družbeni sferi pri nas ob izteku izjemnih razmer. Pandemija? Doslej smo imeli nekaj sreče in nekaj pameti. Politično stanje? Mediji in protesti. Še preden se prepustimo zgražanju zaradi očitne medijske pristranosti (in priznam, da se je temu težko upreti), predlagam, da postavimo trenutno izražanje nezadovoljstva na ulicah, ki ga spremljamo vsak petek, v širši okvir globalnega nezadovoljstva in nadaljnjih prihajajočih težav.

Protestirajo povsod po svetu, ponekod celo neprevidno

Protesti zoper ukrepanje vlad se pojavljajo marsikje po svetu, nazadnje v Nemčiji, Srbiji in ZDA. Tam se še posebej zdijo ne le brez upravičene podlage, ampak so naravnost škodljivi: ljudje kljub prepovedi odprejo salon, gredo v trgovino brez maske in širijo neverjetne in fantastične zgodbice o čistilih, zdravilih in zarotah. Toda nekateri od teh pojavov so se nakazovali že nekaj časa. Pospešeni ritem globalne ekonomije je povsod po svetu za seboj potegnil vrsto posledic, ki jih je pandemija samo zaostrila in se zdaj kažejo med drugim v obliki nezadovoljstva, zlasti med mladimi. Prav tako tudi lažne novice in manipuliranje s stisko ljudi niso nastali s pandemijo.

Od nezadovoljstva do besnosti

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Nezadovoljni mladi. Ti so, na to je večkrat opozoril sedanji papež, brez prihodnosti, živijo v čedalje bolj iztrošenem in utrujenem svetu, ki ne gre nikamor, v nobeno »lepšo« prihodnost. Vsi se tega zavedamo, hkrati pa se odvračamo od te neprijetne realnosti z mislijo, da se nam morda vendar uspe spraviti na varno, še preden gredo stvari zares navzdol. Toda mladi ne gledajo na to iztekanje časa enako kot starejši. Zanje je govorjenje o svetu brez plana B nevzdržno, ker nosi v sebi grožnjo in frustracijo, v smislu: »Vsi gremo pač po slapu navzdol, kaj hočemo.«

Malo starejši so besni in nemočni, čeprav se tega niti ne zavedajo. Mlajši pa bi kljub pandemiji »vendarle imeli svoj zaključni izlet in svoj šolski ples in svojo zaljubljenost, ker so samo enkrat stari šestnajst in samo enkrat končajo tretji ali peti razred«, kot je čudovito nagovoril otroke in se jim zahvalil norveški minister za šolstvo.

Jeza naj začne spreminjati svet na bolje

Otrokom pripadajo normalno in varno odraščanje, svetla prihodnost brez apokaliptičnih scenarijev in brez hujskanja in zavajanja s hitrimi in samodestruktivnimi protesti – rešitvami. Z jezo pri mladih ne diskutiramo. Če se je ne bojimo in če le za hip pustimo ob strani premlevanje svojih odraslih strahov, jo lahko celo razumemo in ji pomagamo, da najde pravi izraz in začne spreminjati svet na bolje. To bi recimo moral biti temeljni kriterij za presojo naših šolskih ministrov. Razgledovanje po svetu in razumevanje ter upoštevanje globalnega stanja družbe in mladih generacij ima bistveno večji pomen za trenutno situacijo pri nas, kot se zavedamo.

Jasno, da nas moti in skrbi politična polarizacija, ki jo imamo vsak dan pred očmi. Jasno, da nas jezijo nekateri njeni akterji in se zgražamo zaradi medijske enostranskosti. Ampak sprašujem se, ali nam prav ujetost v domačo jezo in konflikte ne daje popačene slike o vzrokih teh konfliktov in rešitvah zanje. Jeza je posledica, ne vzrok.

Jeza zoži pogled in poškoduje nedolžnega

Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč.

Ločiti drugo od druge, ne reagirati jezno na kronično jezo, ampak videti širšo sliko, pa bi moral biti kriterij za presojo naših politikov in vlad. Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje.

Vir: Tednik Družina, 24. 5. 2020

16 KOMENTARJI

  1. Ja, jeza je vsekakor negativno čustveno stanje. V krščanstvu velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Saj služi izključno egu ali Kristusovem nasprotniku in zamegli razsodnost. Posledice so običajno negativne, to je, še večji padec in še večja izgubljenost v labirintu tega sveta.

    Za resničnega kristjana je to čustvo tuje. Resnični kristjan verjame to, kar je Kristus učil, dela to, kar je zapovedal in upa to, kar je obljubil. Če vse to res počne, v njemu ni prostora za jezo.

    • Še katoliški pogled na jezo:

      Jeza ̶ ampak jeza je običajno čustvo!
      Tudi Jezus se je jezil. Jeza se začne s čustvi odpora zoper to, kar se kaže kot ovira na naši poti. Če se razjezimo na greh, na hudobne misli, je to upravičena jeza. Taka jeza vodi k dobremu, k porazu zla in v prid bližnjega. Seveda mora biti jeza nadzorovana. Jeza postane škodljiva, ko se iz nje rodi sovraštvo in želja po maščevanju.

          • Vse, kar je Kristus učil in počel, je povzel z besedami: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz storil vam (Jn.13:15).

          • Ja, gospod Tine! Hvala za vaše mnenje, a jaz bom vseeno ostal pri katoliškem pojmovanju vašega citata iz Svetega pisma. Citirane besede razlagamo v smislu umivanja nog, oziroma kdo je komu služabnik. Berimo samo malo širše:
            Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. (Jn 13, 14-15)

            In kaj ima ta citat opraviti s klasifikacijo grehov? 😮

          • AlFe, Kristus ni samo umival nog. Učil in počel je še veliko drugega. V Govoru na gori govori tudi o jezi in v zvezi s tem pravi: Resnično ti povem, ne prideš od tem, dokler ne plačaš vse do zadnjega. In sam se ni jezil na svoje brate.

            Sicer pa, da jeza spada med smrtne grehe, je med drugim razglasil katoliški papež Gregor Veliki. V 6. stoletju. Tedaj je bila očitno KC še blizu Kristusovim naukom. Če je sedaj drugače, je to problem KC.

          • Gospod Tine,
            pa ste res srečni z vašim mišljenjem? Bom pa opozoril na posebnost Katoliške Cerkve, ki jo nekatoliki ne vidijo (pravzaprav je ne morejo videti): glavni v Cerkvi je Jezus in ne papež. Zato sem jaz pod mnenji svetnikov in papežev navedel Božjo besedo.

            Pa pir in vse dobro vam želim, gospod Tine! 😊

    • Pravilno je sedem GLAVNIH grehov. Smrtnih grehov je veliko več. Glavni grehi v bistvu niso grehi, ampak slaba nagnjenja. In ni čisto res, da so kristjanom tuji. Podvrženi smo jim vsi, razlika je le v tem, kako uspešno se jim upiramo.

      • Glavni grehi so smrtni. In jih je še vedno nekako 7. Ne vem odkod vam ideja, da je smrtnih toliko več.Ali da smrtni niso glavni.
        Seveda, so pa bolj splošni. To so grehi, ki se jih je težko spovedat, če se sploh da in ja, res peljejo v smrt.

        • Grški menih in teolog Evagrij Pontski je v četrtem stoletju napisal seznam osmih slabosti oziroma skušnjav, ki vodijo v zlo. Seznam je služil lažjemu prepoznavanju slabosti, kar je olajšalo boj z njimi. V šestem stoletju je papež Gregor Veliki na podlagi tega oblikoval seznam sedmih glavnih grehov, ki ga še danes uči katekizem: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba.

        • Pa da ne boste mislili, da sem jaz pameten. Vse, kar sem navedel, je v delu Umetnost očiščevanja srca – Špidlík Tomáš, 2006.

        • Vi si samo domišljate, da ste tako pametni.
          In odgovarjate nazaj z istim, kar sem sam napisal. Hvala za informacijo o paepžu Gregorju Velikem in da je on sestavil seznam naglavnih grehov.

        • Tukaj sta dve težavi. Prva je s številom smrtnih grehov. Katoliška in nasploh krščanska literatura z moralno tematiko je polna naštevanj. Če bi vam prišla v roke kaka izdaja priročnika Compendium theologiae moralis, bi se zgrozili, kolikokrat je v njem omenjen peccatum grave ali peccatum mortale. Velik del je s področja spolnosti. K sreči danes to nima več resnične veljave.

          Druga težava je v tem, da pri sedmerih glavnih grehih sploh ne gre za grehe, ampak za NAGNJENJE oziroma nevarnost za padec v greh. Če obvladuješ svoja slaba nagnjenja, boš manj grešil. V tem je smisel.

  2. UČENJE KATOOLIŠKE CERKVE

    Grešljivost (pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo k zlu. Pregrehe moremo porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov, ki so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.

    Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih grehov redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

    ==================================================================
    IZ SVETEGA PISMA

    Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« (Mr 3, 28-29)

Comments are closed.