Ni preteklo veliko časa da so prvotno vsesplošno presenečenje, navdušenost in celo vzhičenost nad nastopom papeža Frančiškom pričele spremljati tudi povzdignjene obrvi, negotovost ali celo revolt. Tukaj so že mnenja, da pomeni nastop papeža Frančiška za rimokatoliško Cerkev »intelektualno regresijo, zdrs v posvetnost, nestrpnost spremljano z radikalnim levičarstvom« (B. Brščič, TW, 3. dec. 2013).
Ne maram primerjanj med ljudmi, ampak če se omejim na samo pojavnost, ne na vsebino, me ta ločitev duhov spominja na nastop predsednika ZDA Baracka Obame, ki je imel ob izvolitvi status superjunaka, ki bo namesto nas rešil svet. Ko je vsesplošna evforija popustila in ko čudeža kar ni in ni, so bile vedno glasnejše obtožbe o predsedniku komunistu, vse do danes, ko je zaupanje vanj na zgodovinsko nizki točki. Primerjava – tako kot vsaka – šepa, vendar vidim povezavo med obema v njunih voditeljskih vlogah in se sprašujem, kako lahko posameznik zaznamuje sistem in kako sistem posameznika, kar bo v konkretnih primerih pokazal čas.
Pri Celjski mohorjevi družbi je pred kratkim izšla knjiga Papež Frančišek, Jorge Beroglio se pogovarja, v kateri so zbrani intervjuji, ki jih je kardinal Jorge Bergoglio opravil z novinarko Francesco Ambrogetti in časnikarjem Sergiom Rubinom ter je v izvirniku nosila preprost naslov Jezuit. V njih tedanji kardinal v Buenos Airesu na iskren in direkten način spregovori o svojem življenju, izkušnjah in stališčih ter tudi o kočljivih cerkvenih in političnih temah. Spoznavamo ga tudi bolj osebno, tudi skozi njegovo ljubezen do tanga, umetnosti (Chagallovo Belo križanje na naslovnici je papeževa najljubša slika), literature, filma. Kakršnokoli (in na podlagi česarkoli že) si je kdo oblikoval mnenje o papežu Frančišku, lahko tudi iz teh intervjujev spoznavamo njegovo dostopnost in sposobnost ustvarjanja pristne povezanosti s sočlovekom.
Papeža, tedaj kardinala, najprej spoznavamo skozi njegovo izkušnjo priseljenca (družina Bergoglio se je v pristanišču Buenos Aires izkrcala januarja 1929, prihajali so iz vasi Portacomaro v severni Italiji) in preko spominov na odraščanje. Od očeta je slišal besede: »Ker boš začel s srednjo šolo, bi bilo dobro, da začneš tudi delati,« in je res opravljal najrazličnejša dela, od čiščenja, varnostnika, do dela v laboratoriju. V razmišljanjih o delu Bergoglio poudari pomen dela, ki daje dostojanstvo, nas odmakne od ‘jalovega teoretiziranja’ in je za Cerkev ključ socialnega vprašanja. Vendar delo, ki ne omogoča okrepčilnega počitka, zasužnjuje in med okrepilni počitek šteje npr. igranje staršev z otroki. Zato je med spovedjo mlade starše vedno spraševal, če se igrajo z otroki, če se znajo posvečati tudi zdravemu brezdelju.
V intervjuju se Bergoglio spominja treh dni, ko se je bojeval z življenjem in smrtjo, ko je v bolnišnici preboleval hudo pljučnico. Motile so ga besede obiskovalcev, ki so mu ponujali poceni tolažbo, v spominu so mu ostale besede redovnice, ki mu je dejala le: ‘Posnemaš Jezusa’. Iz te izkušnje zaključi: »Bolečina sama po sebi ni krepost, lahko pa je krepostno, glede na to, kako jo sprejemaš.«
Odločitev za duhovni poklic je pri Bergogliu dozorela ob spovedi, ko je doživel izkušnjo začudenja, »da se srečaš z nekom, ki te pričakuje.« Odločitev ni bila nagla, zanimalo ga je še veliko drugih dejavnosti, med drugim tudi politika na teoretični ravni in čeprav je svoj čas prebiral reviji komunistične stranke, ni bil po svojih besedah nikoli komunist. Kmalu se je kot jezuit znašel tudi v voditeljskih oz. vzgojiteljskih vlogah in priznava, da v tistih letih velikokrat do podrejenih ni bil razumevajoč in pravičen, zato v molitvi dnevno prosi za držo potrpežljivosti. Poudarja, da se tako rigorozni kot popustljivi vzgojitelj ali spovednik ujameta v isto past, namreč, da ne upoštevata, koga imata pred seboj in se človeka na nek način znebita. Predvsem otrok potrebuje, da se ga prepozna v njegovih posebnostih, da sliši: »Takšen si ti«. Pri tem avtoriteto razume kot sposobnost ustvarjati mesto za rast in če jo kdo razume kot sopomenko za: ‘tu ukazujem jaz’, izgubi vso vrednost.
Glede pastoralne dejavnosti Cerkve Bergoglio poudarja, da je pomembno, da gredo tako kleriki kot laiki naproti ljudem. Spomni se na priliko o dobrem pastirju, ob kateri so današnje razmere povsem drugačne: »v staji je ena ovca, devetindevetdeset pa je jih je, ki jih ne iščemo.« Mnenja je, da je naloga Cerkve danes iskati ljudi na ulici, jih spoznavati po imenu, sicer se Cerkvi lahko zgodi enko kot samozadostni osebi: »postane paranoidna, avtistična.« O pastirju, ki se zapre pa pravi, da ni avtentičen pastir ovac, »ampak ‘česalec ovac, ki jim dela kodrčke, namesto da bi šel iskat druge.« Samokritično pripomni: »Številni duhovniki ne zaslužimo, da bi verjeli v nas.« Poudari, da duhovniki pogosto klerikalizirajo laike in da si laiki želijo klerikalizacije in tako gre za grešno sokrivdo. Pri tem se spomni na krščanske skupnosti na Japonskem, ki so več kot dvesto let živeli brez duhovnika in je vera med njimi »ostala nedotaknjena zaradi darov milosti«.
Kardinal Bergoglio je bil vprašan tudi o stališču do teologije osvoboditve, kjer sprva poudari, da je stališče Cerkve do nje široko. Izpostavi, da je prednostno delovanje v prid revnim močno pokoncilsko sporočilo, vendar se je skrb za revne v katolicizmu v 60. letih »spremenila v gojišče za vstop katere koli ideologije«. Po njegovem so bile prisotne stranpoti pa tudi »tisoči, ki so se zavzemali, tako kot to hoče Cerkev in pomenijo čast našega dela, vir našega veselja.« Pred ideologijo nas lahko po mnenju Bergoglia brani ljudska pobožnost, s katero se pastoralni delavci približujejo ljudem in njihovi problematiki. Končno glede odnosa Cerkve do politike zaključi, naj se Cerkev ne vmešava v dnevno politiko, temveč v široko politiko, kar zanj pomeni opozarjanje na zlorabo človekovih pravic, na izkoriščanje, pomanjkljivosti v vzgoji ali preskrbi s hrano. Pravi še, da »moramo s svojimi brati deliti hrano, oblačila, zdravstvo, vzgojo. Nekateri bi lahko rekli: ‘Poglejte duhovnika komunista!’ Ne, to karpravim, je čisti evangelij. Kajti, pozor, po tem bomo sojeni.«
Zanimivo je tudi kardinalovo razmišljanje o ‘poniževalnem redukcionizmu’, ko se dogaja, da določene ‘izobražene krščanske elite’ niso dovolj pozorne na kerigmo, oznanjevanje Jezusa Kristusa in se lotijo neposredno kateheze, »najraje področja morale«. Ob »reduciranju lepote kerigme na spolno moralo« Bergoglio meni, da odlagamo zaklad Jezusa Kristusa, »zaklad projekta krščanskega življenja, ki vsebuje veliko več kot pa vprašanje o spolnosti.« Pri tem se jasno postavi na stališče varovanja življenja od spočetja do dostojne in naravne smrti, kar pa ne razume kot versko zadevo, marveč kot moralno zadevo utemeljeno na znanstveni podlagi.
V intervjuju sedanji papež Frančišek med drugim spregovori tudi o težkem obdobju vojaške hunte in odgovori na obtožbe zoper njega (ki so se – zanimivo – pojavili pred konklavi po smrti Janeza Pavla II, na katerih je bil Bergoglio nekaj časa med glavnimi kandidati za papeža) in delovanje Cerkve v tistem času. Nekaj tem intervjuja je tako posebej vezano na Argentino, kar morda slovenskemu bralcu ne bo tako blizu, vendar prikaže ozadje delovanja današnjega papeža Frančiška, ki je 16. decembra praznoval 77. rojstni dan.
Knjiga Papež Frančišek, Jorge Bergoglio se pogovarja s Sergíom Rubinom in Francesco Ambrogetti je izšla pri Celjski mohorjevi družbi, ima 208 strani, trenutno je njena cena 16,65€.
