Ivo Kerže: Benedikt XVI. o vzrokih duhovniških spolnih zlorab

Foto: KNA

Glede na to, da so ob mojem zadnjem besedilu o vzrokih duhovniških (škofovskih, kardinalskih …) spolnih škandalov nastala resna vprašanja o tem, koliko Benedikt XVI. v svojih besedilih potrjuje vzročno povezanost med 2. vatikanskim koncilom in drastičnim porastom teh zlorab od 60-ih do 80-ih let prejšnjega stoletja, se mi zdi potrebno spregovoriti natančneje in obsežneje o tem pomembnem vidiku.

Pastirsko pismo irskim katoličanom – kako ga brati?

V omenjenem članku sem se opiral na 4. točko Benediktovega Pastirskega pisma irskim katoličanom, kjer papež med vzroki, ki so prispevali k razmahu spolnih zlorab na Irskem (a tudi širše) navaja ozračje, ki ga je vzpostavil koncil. V točki so omenjeni tudi drugi dejavniki, kot so splošni vpad verskega življenja in nekaznovanje krivcev iz strani cerkvenih oblasti. Sam sem bral točko kot, da omenjeni dejavniki (in zlasti nekaznovanje) ne izvirajo le iz splošne sekularizacije družbe v 60-ih (ki ga sicer papež tudi tu navaja), pač pa na posebej odločilen način iz ozračja, ki ga je vzpostavil koncil, in sicer, če uporabim papež terminologijo, iz njegovih »napačnih interpretacij«. Eden izmed bralcev mi je omenil, da polagam pri svojem branju preveč teže stavku o napačnih interpretacijah koncila (petemu po zaporedju v točki), medtem ko bi bilo treba po njegovem brati celotno točko v luči prvega stavka, ki pa izpostavlja splošne družbene spremembe iz 60-ih in z njimi povezano sekularizacijo. Po tem predlaganem branju 4. točke je napačna interpretacija koncila omenjena samo kot postranski primer tega, kako je v Cerkev vdirala miselnost sveta in jo popačila, ni pa iz strani papeža postavljene vzročne relacije med napačno interpretacijo koncila in spolnimi zlorabami, oz. je napačna interpretacija koncila omenjena le kot eden izmed možnih delnih vzrokov zlorab.

Kaj reči o tem? Da bi papež ne videl nobene, niti zgolj možne, vzročne povezave med spolnimi zlorabami in napačno recepcijo koncila, se mi ne zdi mogoče. Zakaj bi potem razlago koncila sploh vpletal med dejavnike spolnih zlorab? Kar pa zadeva drugo predlagano branje: da bi razlaga koncila bila v tem odlomku dojeta le kot možen delni in ne kdo ve kako pomemben vzrok zlorab, je glede na besedilo te točke pastirskega pisma sicer dopustno branje, ni pa dopustno, če se ozremo na širše sobesedilo Ratzingerjevega ocenjevanja koncila in njegovega odnosa do duhovniških spolnih zlorab, o katerem bi na tem mestu rad spregovoril podrobneje.

Duhovniške spolne zlorabe in konsekvencializem

V knjigi Luč sveta (Družina, 2011), v kateri je objavljen intervju, ki ga je imel papež Benedikt z novinarjem Petrom Seewaldom leta 2010, odgovarja papež na vprašanje o vzrokih porasta duhovniških spolnih zlorab rekoč, da je »seveda k temu prispevalo duhovno stanje sedemdesetih let, ki si je utiralo pot že v petdesetih letih«. K temu pa takoj pristavi: »Predvsem pa so [intelektualci tistega časa, op. I.K.] zastopali tezo, da ne obstaja nekaj kar je slabo samo v sebi. Ta teza je prodrla v katoliško teologijo«. Gre seveda za t.i. konsekvencializem in proporcionalizem, ki je omiljena oblika prejšnjega, tj. obliko situacijske etike, značilne za celo vrsto pokoncilskih moralnih teologov in ki je bila obsojena v okrožnici Veritatis splendor (t. 75). Potem pristavi:

»Seveda je pedofilija najprej bolj bolezen posameznikov, a da se je nato mogla tako uveljaviti in se tako razbohotiti, je bilo povezano tudi z duhovnim stanjem, po katerem so v Cerkvi postale vprašljive osnove moralne teologije, dobrega in zla« (str. 49).

Vidimo torej, da papež ne vidi vzroka porasta duhovniških spolnih zlorab le v tedanji splošni spremembi družbene klime, temveč »predvsem« (sic!) v pokoncilski dekadenci moralne teologije, ki se ji reče konsekvencializem ali proporcionalizem, tj. nauk, po katerem ni nobeno dejanje dobro ali zlo v sebi, ampak le glede na to, koliko so dobre ali zle njegove predvidljive posledice.

Konsekvencializem in »duh 2. vatikanskega koncila«

Katero pa je bilo duhovno stanje, o katerem govori v zgornjem besedilu papež, »po katerem so v Cerkvi postale vprašljive osnove moralne teologije«? V knjigi-intervjuju Poročilo o verskem stanju (Edizioni paoline, 1985), ki jo je napisal tedaj kardinal Ratzinger z Messorijem, beremo, da sta konsekvencializem in proporcionalizem obliki moralne teologije, ki sta se, skupaj s skrajnim personalizmom, začeli razvijati »takoj po koncilu« (str. 89-91). Ta časovna okoliščina sicer po sebi ne kaže na vzročno relacijo med konsekvencializmom in koncilom je pa močan indic v tej smeri, zlasti še če pomislimo na to, kako papež v svoji avtobiografiji Iz mojega življenja (Novi svet, 2005) označi ozračje, ki ga je vzpostavil koncil in kakor ga je sam, kot pomemben akter koncila, izkusil leta 1964:

»Trenutno se je koncil nadaljeval. Živel in delal sem razpet med Münstrom in Rimom. (…) Vsakokrat ko sem se vračal iz Rima, sem našel bolj razburkano vzdušje v Cerkvi in med teologi. Očitno se je vedno bolj izoblikoval vtis, da v Cerkvi pravzaprav ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam. Koncil se je zdel vedno bolj kot velik cerkveni parlament, ki bi mogel vse spremeniti in na svoj način vse postaviti na novo. Povsem razločno  je bilo naraščanje zagrenjenosti proti Rimu in proti kuriji, ki sta se zdela dejanski sovražnik vsega novega in tistega, kar je kazalo naprej« (str. 91)

K temu doda še tole daljnosežnejšo oceno:

»Toda tu je šlo za nekaj bolj globokosežnega. Če morejo škofje v Rimu spremeniti Cerkev, še več, vero (tako se je namreč zdelo), zakaj pravzaprav samo škofje? Na vse načine jo je mogoče spreminjati. Tako se je vsaj zdelo o vsem, kar smo doslej mislili; zdelo se je, da vera ni več odtegnjena človeški moči odločanja, ampak da jo le-to po vsem videzu celo določa« (str. 92).

Tukaj torej vidimo, da po papeževem mnenju ima pretres moralne teologije, ki mu pravimo konsekvencializem in proporcionalizem, svoje dovolj jasne izvore v tem temeljnem efektu koncila, po katerem se je zdelo, kot pravi zgoraj papež, da »v Cerkvi ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam« – vključno z nauki same vere, vključno z osnovami moralne teologije.

Še več, samo dejstvo, da se je po (in kot vidimo že ob) koncilu zdelo, da je vse, kar verujemo, podvrženo človeški moči in od nje odvisno, se prav tako jasno zrcali v proporcionalističnem in konsekvencialističnem pojmovanju dobrega in zlega, za katerega papež v Poročilu o verskem stanju pravi, da je rezultat posameznikovega izračuna dobrih in zlih konsekvenc in torej zopet odvisen od človeka.

Vzročna povezava?

Seveda je možno k temu mojemu ugotavljanju poreči, da iz tega, da papež ugotavlja časovno korelacijo med koncem koncila in vzponom omenjenih dekadentnih moralnih teologij ter iz same podobne zasnovanosti učinkov koncila na javnost in temi teologijami, ni mogoče zaključiti, da papež ugotavlja pomembno vzročno povezavo med obojim, kot mi bodo verjetno kakšni bralci očitali. Tu se seveda zastavlja vprašanje, ali so take tako visoke zahteve za dokaz vzročnih povezav smiselne. Po isti logiki bi namreč lahko sklepali npr. da ne vemo, ali je Hitler povzročil masovno pobijanje Judov v plinskih celicah, ker nimamo nobenega pisnega ali ustnega poročila, ki nesporno priča, da bi ga on zaukazal ali da bi zanj sploh vedel …

Vendar med Benediktovimi besedili je najti tudi taka, ki bi morala po moji oceni zadovoljiti take zahtevnejše bralce.

Od razpada liturgije do spolnih zlorab

V mislih imam zlasti besedilo, ki ga najdemo v že omenjeni Ratzingerjevi avtobiografiji, kjer avtor na str. 106 pravi čisto jasno in izrecno: »Prepričan sem, da kriza Cerkve, ki jo danes doživljamo, v glavnem počiva na razpadu liturgije, ki je včasih pojmovana celo kot ‘etsi Deus non daretur’: da torej v njej sploh nič več ni odvisno od tega, ali Bog je in ali nas nagovarja in uslišuje.«

Tukaj imamo torej povsem jasno vzročno povezavo med sodobno krizo Cerkve (besedilo je iz leta 1997, a je bilo znova od papeža dopolnjeno in s tem potrjeno leta 2005) in razpadom liturgije. Da je bila leta 1997 mišljena s sodobno krizo Cerkve tudi omenjena kriza moralne teologije najbrž ne bo nihče osporaval, saj to krizo kot pomembno omenja Ratzinger že v omenjenem intervjuju z Messorijem iz leta 1984. Leta 2005 je pa bila gotovo s tem že mišljena tudi neposredno kriza v zvezi s spolnimi zlorabami (bostonska afera je namreč iz leta 2002), čeprav že v zgodnjih 90-ih je bilo veliko govora v ameriški javnosti o duhovniških spolnih zlorabah.

Kaj je torej mišljeno v tem ključnem odlomku z »razpadom liturgije«? To pojasni Ratzinger nekoliko vrstic višje:

»Revizija misala, kakršne so bile pogoste in ki bi tokrat smela biti odločnejša kakor doslej, predvsem zaradi uvedbe materinega jezika, je bila smiselna in jo je koncil po pravici naročil. Toda zgodilo se je več: staro zgradbo so porušili in zgradili novo, seveda v glavnem iz materiala dotedanje in tudi tako, da so uporabili stare gradbene načrte. Sploh ni nobenega dvoma, da je novi misal prinesel resnično izboljšavo in obogatitev, toda da so ga kot novogradnjo postavili proti odrasli zgodovini, jo prepovedali in s tem prikazali liturgijo ne več kot živo rast, ampak kot proizvod učenega dela in pravne pristojnosti, to nam je izredno škodovalo. Kajti zdaj je moral nastati vtis, da je liturgija ‘narejena’, da liturgija ni nič vnaprej danega, ampak nekaj, kar je odvisno od našega odločanja. (…) Toda kjer je liturgija zgolj doma narejena , tam ravno nič več ne daje tistega, kar naj bi bil pravzaprav njen dar: srečanje s skrivnostjo, ki ni naš proizvod, ampak naš izvor in studenec našega življenja«.

Z »razpadom liturgije«, na katerem po Ratzingerju v glavnem temelji kriza sodobne Cerkve, je torej mišljena de facto prepoved tradicionalne latinske maše in zapoved nove oblike maše pod Pavlom VI. leta 1970. Razpad liturgije je torej v tem, da je nastal s tem vtis preloma tradicije, v smislu, da to kar je bilo resnično in sveto prej, ni več resnično in sveto sedaj, in to le zato ker smo MI tako rekli: liturgija zato izpade kot zgolj človeški proizvod. V opombi k temu poglavju dostavi  papež: »Instituciji, ki tako ravna s svojo zgodovino in z njej pripadajočimi ljudmi, se ni treba čuditi nad negativnimi učinki« (str. 174).

Kaj pa koncil?

Kaj pa ima z razpadom liturgije opraviti koncil? Razpad liturgije na »predkoncilsko« in »pokoncilsko«, o kateri govori Ratzinger kot o glavnem vzroku sodobne krize v Cerkvi ima v resnici, kot sam papež prizna v ravnokar omenjeni opombi, svoj globlji vzrok v generalni heremenevtiki koncila kot preloma, o kateri je govoril tudi v znanem božičnem nagovoru kuriji leta 2005. V omenjeni opombi to pove takole:

»Kar je Cerkvi globoko škodovalo in ji še vedno škoduje, je jarek, ki je bil izkopan med ‘predkoncilskim’ in ‘pokoncilskim’, kakor da bi šlo za dve Cerkvi in dve liturgiji, kakor da bi bilo takrat najsvetejše sedaj najbolj prepovedano in najslabše« (str. 174).

Gre torej ravno za tisti učinek koncila, ki ga je Ratzinger izkušal pri svojem vračanju iz Rima v Münster leta 1964: ta učinek je v vtisu, da koncil postavlja Cerkev in njen nauk na novo, s tem pa nastaja dalje vtis, da je oboje relativno in odvisno od človeka ter nima opravka z Absolutnim, z Bogom. To je tista diktatura relativizma, ki se je vsilila v Cerkev in pred katero je Ratzinger posvaril v znameniti pridigi pred konklavom, ki ga je izvolil za papeža. Ta diktatura je bila učinek koncila. Zato pa Ratzinger že v omenjenem intervjuju z Messorijem izrecno pravi, da so vidni sadovi koncila izrazito negativni:

»Rezultati, ki so sledili koncilu se zdijo kruto nasprotni pričakovanjem vseh, začenši s pričakovanji papeža Janeza XXIII. in potem Pavla VI. Kristjani so znova postali manjšina, bolj kot so to kdajkoli bili vse od antičnih časov. (…) Koncilska papeža in koncilski očetje so pričakovali novo katoliško edinost, pa je nastopilo nestrinjanje, ki – po besedah Pavla VI. – se zdi, da je prehajalo od samokritike do samouničenja. Pričakovali so novo navdušenje, pa smo pristali vse prepogosto v razpoloženje naveličanosti in izgube poguma. Pričakovali so skok v naprej, pa smo se znašli v postopnem procesu dekadence, ki se je razvijal v glavnem pod predznakom sklicevanja na nek domneven ‘duh koncila’ in je tako diskreditiral sam koncil« (str. 27).

Verjetno bi danes, 34 let po tem intervjuju, po vseh spolnih škandalih, ki so sledili in po nadaljnjem generalnem padanju številk vse od krsta do mašniškega posvečenja, papež Benedikt moral to ostro negativno oceno le potrditi in jo pravzaprav še krepko zaostriti.

Moj »ceterum censeo«

Ali so ti negativni rezultati koncila rezultati napačnega razumevanja koncila, ali pa rezultat koncilskih besedil samih? Ratzinger seveda vseskozi trdi prvo. Sam sem pred časom podal argumente, zlasti v navezavi na koncilsko izjavo o verski svobodi, ki vodijo do drugačnega zaključka. Prav gotovo pa se lahko vsi strinjamo, da koncilska besedila, ki naj bi pojasnjevala nauk, ne pa ga meglila, niso izpolnila te temeljne zahteve in da (glede na to, da nimajo dokončne dogmatične teže – prim. Koncilski odloki, Družina 2004, str. 37) jih bo treba čimprej revidirati, če nočemo, da se bodo zanamci spominjali nadaljnje zgodovine Cerkve po imenih novih McCarrickov.

To je bilo rečeno iz vidika vesoljne Cerkve, na katero imamo posamezniki seveda le manjši in zelo posreden vpliv. Na ravni življenja vsakega izmed nas pa to pomeni, da moramo postaviti našo zaverovanost v koncil in njegove sadove pod resen vprašaj, začenši vsaj s tistim, kar je celo po papežu Benediktu vir vseh težav: pokoncilski razpad liturgije. Konkretno to pomeni, da je vsak izmed nas poklican, da odpravi pri sebi odpor in strah, ki ga čuti pred »predkoncilsko« pobožnostjo in zlasti pred tradicionalno latinsko mašo in se zlasti slednje skuša kdaj pa kdaj udeležiti in prepoznati njeno duhovno bogastvo. Bogu hvala je ta možnost dopuščena (v sicer zelo skopi obliki) tudi v Sloveniji . Dopustiti si moramo takšen »eksperiment tradicije« vsaj v meri, kot nam ga predlaga papež Benedikt, če nočemo dalje toniti v duhovno temo.