Redno vsaka štiri leta se svetovno nogometno prvenstvo pokaže kot dogodek, ki začara stotine milijonov ljudi. Komaj kakšno drugo dogajanje na zemlji more doseči podoben učinek. To kaže, da mora biti tu nagovorjeno nekaj pračloveškega. Zato se zastavlja vprašanje, na čem je utemeljena ta moč igre.
Pesimist bo dejal, da je isto kakor v starem Rimu. Parola množic se glasi: panem et circenses, kruh in cirkus. Kruh in igre naj bi bili torej življenjska vsebina dekadentne družbe, ki nima več nobenih višjih ciljev. A tudi če bi sprejeli to pojasnilo, vendarle to ne bi zadostovalo.
Krik po raju
Še enkrat bi se bilo treba vprašati: v čem je očarljivost igre, da je enako pomembna kot kruh? Na to bi mogli spet s pogledom na stari Rim odgovoriti, da je bil krik po kruhu in igrah v resnici izraz za hlepenje po rajskem življenju, po življenju potešitve brez muke in izpolnjene svobode. Kajti to je navsezadnje mišljeno z igro: delovanje, ki je popolnoma svobodno, brez cilja in brez prisile; delovanje, ki pri tem vendar napne in izpolni vse človekove sile.
V tem smislu bi bila igra neke vrste poskus vrnitve v raj: izhod iz zasužnjene resnosti vsakdanjosti in njegovega življenjskega reda v prosto resnobo tistega, kar ni nujno in je prav zato lepo. Potemtakem igra v nekem smislu prekorači vsakdanje življenje; a zaenkrat ima, predvsem pri otroku, še drugo značilnost: igra uvaja v življenje. Simbolizira življenje samo in ga tako rekoč vnaprej uresničuje s prostim oblikovanjem.
Očarljivost nogometa
Zdi se mi, da je nogomet očarljiv predvsem zato, ker ta dva vidika povezuje v zelo prepričljivi obliki. Nogomet sili človeka, da najprej sam sebe obvladuje tako, da s treningom doseže samodisciplino, s samodisciplino dosega premoč in s premočjo svobodo. Nogomet ga uči predvsem tudi discipliniranega sodelovanja z drugimi; kot moštvena igra ga sili tudi k vpenjanju v celoto. Moštvo povezuje skupni cilj; uspeh in neuspeh vsakega posameznika sta v uspehu in neuspehu celote. Nogomet končno uči tudi, kako obzirno igrati drug proti drugemu. Pri tem pa skupno pravilo, kateremu se vsi podrejajo, ostaja povezujoča in združujoča prvina med nasprotniki. Vrh tega pa svoboda igrivosti, če vse teče, kakor je treba, spet sprošča resnost igranega nasprotovanja v svobodo končane igre. Gledalci se poistovetijo z igro in igralci; z gledanjem so sami udeleženi pri sodelovanju in nasprotovanju igralcev, pri njihovi resnosti in prostosti. Igralci postanejo simbol lastnega življenja; to spet vpliva nanje: igralci vedo, da se ljudje vidijo v njih in so v njih potrjeni.
Od igre k življenu
Seveda se vse to lahko spridi z duhom kupčevanja, ki vse podvrže mračni resnosti denarja in igro iz igre sprevrže v industrijo, ki v grozljivem obsegu proizvaja navidezni svet. A tudi ta navidezni svet ne bi mogel obstajati, ko ne bi imel pozitivnega razloga, ki je osnova igre: vaja življenja in preseganje življenja v smeri izgubljenega raja. Obakrat pa gre za to, da iščemo disciplino svobode. V vezanosti na pravilo vadimo sožitje, medsebojno nasprotovanje in shajanje s samim seboj. Ko vse to premislimo, se moremo v resnici iz igre spet učiti življenja. Kajti v življenju spoznavamo temeljno resnico: človek ne živi samo od kruha; še več, dobrina kruha je navsezadnje samo predstopnja za resnično človeškost, za svet svobode. Svoboda pa živi od pravila, od discipline. Tu se naučimo sožitja in pravega medsebojnega nasprotovanja, neodvisnosti od zunanjega uspeha in samovolje; prav s tem postajamo resnično svobodni. Igra kot življenje – če gremo v globino, tedaj bi nam fenomen – pojav za nogomet navdušenega sveta mogel dati več kakor zgolj zabavo.
Benedikt XVI. – Joseph Ratzinger, Gottes Glanz in unserer Zeit. Meditationen zum Kirchenjahr, Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2005 – Herder, Freiburg 2005, 188–190. Prevedel A. Štrukelj, Objavljeno v Družini Št. 23, letnik 2010 (6.6.2010).
