Benedikt Pogumni

11

Profesor na papeškem prestolu je pripravil novo presenečenje. Ko je javnost, ki jo zanima dogajanje v Katoliški cerkvi, opazovala vedno očarljivo ustoličevanje novih kardinalov, so začele curljati zanimive podrobnosti iz papeževe nove knjige. Pod njo se podpisuje skupaj s svojim najljubšim novinarjem Petrom Seewaldom, ki ga je prav kardinal Ratzinger pripeljal nazaj v naročje Cerkve.

Vendarle pomembna novost

Luč sveta je sicer obsežna zadeva. Vendar se oči vsaj danes usmerjajo samo v eno podrobnost iz nje. V tisti del, v katerem papež omenja dovoljenost uporabe kondoma za moške in ženske prostitutke, ki da jih najbolj ogroža okužba z virusom HIV.

Seveda bodo pontifeksovi kritiki takoj rekli, da je povedal nekaj, kar bi morala njegova Cerkev izreči že zdavnaj, in za nameček postavil še izjemno visoke ovire. In seveda bodo konservativnejši katoličani nad Benediktovim zasukom nemalo presenečeni in bodo nad njim vihali nos. Zato se je vatikanskemu piarovcu Lombardiju zazdelo potrebno pribiti, da ne gre za nikakršno revolucionarno novost. A je v isti sapi priznal, da česa vsaj od daleč podobnega ni izustil noben Benediktov predhodnik.

Papež Ratzinger je pač ugriznil v kislo jabolko ene najbolj problematičnih maskot katoliškega moralnega nauka, tiste o popolni prepovedi uporabe kontracepcijskih sredstev (z izjemo “naravnih metod”), ki vsaj od slovite okrožnice Humanae vitae Pavla VI. ne zbuja le negodovanja laičnega sveta, marveč razdvaja celo katoliško skupnost. In nemalo prispeva k temu, da ljudje vse manj resno jemljejo tudi bistveno pomembnejše točke istega nauka, kot je denimo prizadevanje za zaščito življenja še nerojenih otrok.

Razumljiva previdnost

Ob takšnih okoliščinah je razumljiva Benediktova previdnost. Spremembe ne razglaša z vsemi fanfarami, marveč jo zapisuje v knjigo, ki jo izdaja tako rekoč kot “civilist”. V nasprotnem primeru bi se zlahka sprožila karseda neprijetna vprašanja, ali se niso papeži pred njim, zlasti pa Pavel VI. in Janez Pavel II., ki se je izjemno trdno oklepal prepovedi kontracepcije, motili. Popolnoma se jim po vsej verjetnosti sploh ne bo moč izogniti.

Ker omenjeno upošteva, papež samo dobro leto dni po tem, ko je na poti v Kamerun, kondomom nekoliko nerodno odrekel vsakršno upravičenost, postavi stroge omejitve za njihovo uporabo. Toda nobenega dvoma ni, da cerkvena fronta zoper kontracepcijo nikdar več ne bo tam, kjer je bila doslej. Benediktov, ne glede na vse, pogumni korak, lahko štejemo celo za pomemben odmik od, še za časa predhodnikovega pontifikata, skrbno varovane vloge Cerkve kot svetovne moralne policije, ki je v luči škandalov iz zadnjih let tako ali tako vse bolj vprašljiva.

Podcenjeni papež presenečenj

Benediktu XVI. pripada med drugim čast, da je moral požreti nekaj najhujših zbadljivk na račun cerkvenega poglavarja po reformacijski dobi. A kljub temu je nekdanji “tankovski kardinal” Ratzinger papež presenečenj. Ne glede na svoj sloves teološkega trdorokca, je takoj po izvolitvi odložil naslov patriarh Zahoda, ki bi utegnil jeziti pravoslavce. V svoji poštenosti (in malo v bavarskem navdušenju nad starim obredom) je dovolil iz katakomb priti zagovornikom tradicionalne katoliške liturgije, ki so bili ves čas po zadnjem koncilu napol v ilegali, ker so Cerkev preveč spominjali na spremenljivost oblik njene pobožnosti. Mnogi v lefevbrovski Pijevi bratovščini papeževega dejanja niso znali ceniti v zadostni meri. Cenili ga kajpak niso niti samozvani avantgardni katoliški misleci, ki so poskušali z napadi na Benedikta prikriti svoje lastne napake v ravnanju z dediščino drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Končno je Benedikt XVI. postavil nove standarde še na področju odnosa do duhovniških spolnih zlorab, pri čemer niti ni tako pomembno, ali je omenjeno storil, ker bi drugače vrag vzel šalo, ali iz notranjega prepričanja. Ni bil namreč odločen samo do proslulih in nekdaj povzdigovanih Kristusovih legionarjev. Po popolnoma napačnem signalu, ki ga je žrtvam in svetu poslalo sramotno dejanje kardinala Sodana pred letošnjo velikonočno mašo, se kak tak spodrsljaj ni več ponovil. Papež je celo kanoniziral avstralsko redovnico, (v cerkvenih vrstah preganjano) borko zoper spolne zlorabe otrok.

Današnje razkritje iz Luči sveta vsekakor dostojno dopolnjuje Benediktovo dosedanjo bero in je neskončno pomembnejše od ugibanj, ali večje število novoimenovanih italijanskih kardinalov že nakazuje, kje je iskati naslednika nemškega pontifeksa.

11 KOMENTARJI

  1. in other news

    “Sub-Saharan Africa is the region of the world worst hit by HIV and AIDS. More than 25 million people are infected with the virus and the number is growing each year.

    In 2004 the epidemic killed around 2.5 million people and more than 12 million children, many of them infected as well, were orphaned by AIDS.”

    Southern Africa in particular remains the worst affected region with a quarter of the population infected with the virus – in 1990 it was just five per cent. In Botswana and Swaziland, nearly 40% of the population is HIV positive.

  2. Kljub temu pa je do sedaj le Uganda pokazala pozitivne rezultate – ker je začela s promocijo vzdržnosti in zvestobe.

    Drugje pa dobrodelne organizacije potalajo ogromno kondomov, pa ni rezultatov.

  3. Afričane je preprosto zelo težko “vzgojiti” v tem duhu, da bi prisegali na zakonsko zvestobo. Zato je še vedno manjše zlo, da se jim priporoči kondom, če že ne morejo brzdati svojega spolnega nagona. Vendar, da se ne bomo hvalili, naša “zahodna” civilizacija je v istem sranju. Spolnost obravnavamo kot stvar nekega užitka, kar je podobno reduciranje kot če bi jo imeli zgolj za razmnoževanje. Nihče noče direkt povedat, da je spolnost za človeka nekaj več kot za žival. Na področju spolnosti smo ljudje zelo ranljivi – navsezadnje so dokaz za to tudi spolne zlorabe. In ko smo že pri tem, prosim, da se vzdržite žaljivih pripomb a la “ata pedofil”.

  4. “Ni bil namreč odločen samo do proslulih in nekdaj povzdigovanih Kristusovih legionarjev.” No ja, do njih ravno ne, kvečjemu do njihovega ustanovitelja, zdaj že rajnkega mehiškega pedofila, očeta najmanj treh nezakonskih otrok in goljufa. So pa Kristusovi legionarji nedolgo tega našega ljubega kardinala Franca obdarili z mercedesom.

  5. “Vendar, da se ne bomo hvalili, naša “zahodna” civilizacija je v istem sranju. Spolnost obravnavamo kot stvar nekega užitka, kar je podobno reduciranje kot če bi jo imeli zgolj za razmnoževanje. Nihče noče direkt povedat, da je spolnost za človeka nekaj več kot za žival.”

    Celotna človeška zgodovina od samih začetkov več kot nadzorno kaže, da “zakonska zvestoba” ljudem gre bolj slabo od rok, trenutna “zahodna” civilizacija pač ni nobena izjema.

    Ob tem dejstvu lahko tiščimo glave v pesek in prisegamo na nek idealen svet, ali pa preprosto ugotovimo, da je spolnost kot stvar užitka pač del človeške narave in v skladu s tem ukrepamo. Zanikanje tega dela je zanikanje človeške narave, kar pa se nikoli ne more končati dobro.

    In še nekaj: spolnost kot stvar užitka ni element živalskega sveta. Tam je, razen pri nekaterih višjih vrstah, spolnost namenjena skoraj izključno reprodukciji. Sposobnost spolnosti zaradi užitka samega je z vso kulturno navlako vred edinstvena človeška dimenzija.

  6. Ob realcijah medijev in javnosti na papeževe izjave v zvezi s spolnostjo je veno moč čutiti neko frustracijo in iskanje olajšanja tegob, ki jih človeku povzorča neurejena, zgrešena, nerealiztirana spolnost.
    Pred časom sem prebral knjigo francosekga filozofa Fabrica Hadjadja “La profondeur des sexes ; pour une mystique de la chair ” (Globina seksualnosti , za mistiko mesa), Ob branju te knjige se razjasni pravi temljelj krščanskega pogelda na spolnost. To medijsko “modrovanje” o kondomih pokaže kako daleč je človeštvo od srečne in polne spolnosti.

    Žal nisem našel na spletu nobenega prevoda v angleščino te knjige (prvi prevod bo na voljo marca 2011). Sem pa našel preveden intervju z Fabricem na temo pedofilije, ki je izšla v Le Figaro-ju: http://www.mercatornet.com/justb16/view/7810/

  7. Tudi pedofili natepavajo otroke iz užitka, če smo že pri tem. Pa je takšen način spolne dejavnosti dopusten? Ne, ni!

    Sicer pa, nekakšen obup nad zmožnostjo zakonske zvestobe je dostikrat povezan z interesi tistih, ki bi radi uničili družino kot temeljno celico družbe. Sam pa sem za to, da sledimo dobrim zgledom in ne slabim.

    Razen če smo pripravljeni narediti človeka za žival. V tem primeru je povsem etično normalno, da kot moški, ki mora potešiti svoj spolni nagon, naskočim prvo žensko, ki jo srečam. Impulzivna etika pač. Upam, da nismo prišli tako daleč, ampak nekateri si takšnih razmer očitno želijo. AIDS pa je davek, ki ga plačujemo za to.

  8. Dragi Demokrat, verjetno ste že slišali za besedi “pristanek” in “konsenzualnost”, ki so ju zmožni odrasli ljudje (otroci pa že po definiciji ne)? Poleg tega naj pa Vas opozorim na zlate čase od 15. do 19. stoletja, ko je po krščanskem svetu lomastil sifilis, ki je marsikaterega družinskega očeta privedel do smrti ali norosti (in se je za razliko od AIDS-a prenašal izključno z onegavljenjem). V 16. stoletju je bilo v Rimu na deset tisoče prostitutk (glej no, glej). Kako to, da se je tako razširil v času, ko so menda vladale “vrednote”, v času, po katerem se nekaterim cedijo sline tako kot debelim Američanom na zahvalni dan?

  9. Carlos naj vas opozorim, da je vrednost “pristanka” je čisto potrošniška vrednota , ko odrasli potrošnik pristane za komercilani dogodek. Ko se tremin vpelje v seksualnost se vpelje natančno v potrošniškem kotekstu. Spolnost kot iskanje užitka, je potrošniški užitek.
    Prostitucija, kot komercialni dogodek je vedno obsatjala in nima nobene zveze z družbeno prizanimi vrednotami, kajti le tem ubeži v sakem sistemu. To je tako, kot bi v zočnem zapisu dali povdarek na šum.
    Če se spuščate v avaturo zgodvinskih prerezov seksualnosti , se osredetočite zgolj na pomen “pristanka”, pa ne med dvema osebama, temveč kako posamezne družbe tretirajo “prisatnek”.
    Pričakoval bi , da nekdo ki stalno kometira vse, enrkat toliko zadane z žebljioco na glavico. Seveda mogoče pa je v rokah zgolj macola, ki ho vihti zagrenjen cinizem.

  10. Evo, pa ga spet imamo, to skrivanje za “družbeno priznanimi vrednotami”! Ki so, kakopak, spet vrednote nosilca 😉 Vse drugo je manj vredno, brez-vrednot, “komercialno-potrošniško” in še kaj hujšega… kakopak seveda ogroža družino, narod in boh ve še kaj. Sovražnik je znan.

    “Pristanek” kot potrošniška vrednota, pristanek na komercialni dogodek? Jejhata, jejhata. Ali prostitucija/komercializacija ali seks v zakonu, monogamno in dokler naju smrt ne loči, vmes pa ni nič?

    Sicer ne vem, kaj so to “družbeno priznane vrednote”, ampak sem prepričan, da velik del prebivalstva pojava seksualnosti ne dojema tako binarno – niti v idealni, zaželeni situaciji, pri vrednotah.

Comments are closed.