Tokratni intervju na Televiziji Slovenija je prava poslastica posebej za gledalce, ki jih zanima zgodovina v povezavi s sedanjostjo, saj je bil gost voditelja Jožeta Možine latinist in zgodovinar starega veka Aleš Maver z Univerze v Mariboru, ki velja za enega najbolj razgledanih intelektualcev v svoji generaciji.
Oddaja je na sporedu TV Slovenija 1 v nedeljo, 13. septembra, ob 21.30.
V pogovoru bo izpostavljena Mavrova zadnja knjiga Od klinopisa do Teodore, kjer na izviren, poljuden in hkrati strokovno utemeljen način podaja pregled najpomembnejših mejnikov v zgodovini starih civilizacij. Prav široko poznavanje antične zgodovine in osupljive eruditske sposobnosti dr. Aleša Mavra uvrščajo tudi med najbolj avtentične politične analitike.
Maver je zanimanje za politiko pokazal konec osemdesetih let z demokratičnim gibanjem v Vzhodni Evropi in tudi v Sloveniji, ki ga je živo spremljal in to še vedno počne. Včasih se pošali, da je vernik v letu 1989: »
Spominjam se, kako je padel berlinski zid, kar sem doživljal kot veliki triumf demokracije in človečnosti.«
Maver meni, da si Belorusi pravzaprav niso želeli samostojne države
Maver se dolgo načrtno ukvarja s spremljanjem dogajanja v Vzhodni Evropi, zato sta se z voditeljem posebej pomudila pri dogajanju v Belorusiji. V pogovoru imamo prvič priložnost slišati širši zgodovinski kontekst beloruske specifike in njene navezanosti na Rusijo, hkrati pa skoraj neverjetne diktatorske prijeme diktatorja Aleksandra Lukašenka. Temu namreč samostojna Belorusija ni bila intimna opcija, saj je v času glasovanja v beloruskem vrhovnem sovjetu glasoval proti, pozneje pa se je zavihtel na čelo države in se oblasti še vedno oklepa za vsako ceno.
Maver posebej izpostavi pot Belorusije v samostojnost ter zelo hitro začeto represijo nad opozicijo, ki jo je Lukašenko sistematično uničeval tudi na najbolj brutalne načine:
»Ta režim se je strahotno utrdil, kar je deloma posledica dejstva, da so si Belorusi od vseh evropskih sovjetskih republik državo najmanj želeli. V raziskavi konec devetdesetih let je 68 odstotkov Belorusov izjavilo, da je bil razpad Sovjetske zveze napaka, samo šest odstotkov jih je bilo mnenja, da je bila to pravilna poteza.«
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Tako Stalin kot Hitler sta povzročila v Belorusiji veliko gorja
Maver poudarja, da je v Belorusiji zgodovinski konsenz zelo pomaknjen v dobo med drugo svetovno vojno in po njej, v čemer vidi podobnost s Slovenijo. Za Beloruse je osrednji zgodovinski mejnik druga svetovna vojna; dejansko je »krvava dežela« v smislu trpljenja prebivalstva, izpostavlja dr. Maver, saj se je znašla v primežu med Stalinom in Hitlerjem, pri čemer je od obeh dobila najslabše: »Najprej uničenje beloruske kulturne elite v Stalinovih čistkah in potem nepredstavljivo okruten nacistični teror, ki je tudi izbrisal politično zelo pomembno belorusko judovsko skupnost.«
Sovjetsko obdobje je sicer v zavesti večine Belorusov zapisano pozitivno, medtem ko nacionalno bolj ozaveščena manjšina išče korenine v Veliki kneževini Litvi, kamor je spadala Belorusija v 14. stoletju.
Demokratično vrenje in pot v samostojnost sta spodbudili odkritje velikih množičnih grobišč iz sovjetskega obdobja v bližini Minska, nakar se je za krajše obdobje vzpostavila prevlada demokratičnih sil, kot je bilo v Sloveniji z Demosom. Kot odmev tega časa se je uveljavila beloruščina kot uradni jezik in zgodovinska bela-rdeča-bela zastava, a Lukašenko je po prihodu na oblast znova uvedel staro belorusko zastavo iz sovjetskih časov in degradiral beloruščino.
Beloruska vstaja je spontana, a uspeh ni zanesljiv
Na sedanje dogajanje v Belorusiji Maver gleda z veliko simpatijo predvsem zato, ker je sedanja beloruska vstaja popolnoma spontana: »To je eno najlepših in najčistejših demokratičnih gibanj zadnjih 30 let, ker je vzklilo popolnoma iz nič.« To gibanje v nasprotju z oranžno revolucijo v Ukrajini ne zasleduje velikih političnih ciljev: »Sporočilo je preprosto: 26 let enega politika, enega tirana je preprosto dovolj, dovolj, zaslužimo si svobodo in demokratične volitve.«
Maver meni, da kljub tako demokratičnemu gibanju beloruski poti na kaže ravno najbolje. Predvsem zato, ker si Putin po izgubi nadzora nad večino Ukrajine ne more privoščiti, da bi se mu kaj podobnega zgodilo z Belorusijo, ki jo Rusi tradicionalno jemljejo kot svoj protektorat.
V Belorusiji tudi ni močne podpore pridružitvi Evropski uniji in še manj Natu. Paradoks je v tem, da je Lukašenkov tiranski režim omogočal minimalno raven beloruske samobitnosti – predvsem zato, ker je bil pokoren Rusiji. Če bi se to spremenilo, Maver ne izključuje, da bi Rusija izvedla še močnejši nadzor nad svojo zahodno sosedo in jo kot samostojno državo celo eliminira. Vprašanje je namreč, ali si večina beloruskega prebivalstva sploh želi samostojno državo.
Kje je Evropa in z njo Slovenija?
V nadaljevanju sta sogovornika odprla vprašanje, kako Zahodna Evropa razume oz. ne razume dogajanja v Vzhodni Evropi. Maver izpostavlja, da se na Zahodu bojijo vzpona nacionalizma v vzhodnem delu Evrope, poleg tega pa se je veliko bivšim komunističnim politikom iz vzhodne Evrope uspelo na Zahodu »prodati«, kot da so nosilci naprednih idej. Poleg tega po Mavru na Zahodu še vedno ni prodrla zavest, da sta bili svoboda in blaginja na Zahodu kupljeni z nesvobodo Vzhodne Evrope.«
Na zaključno vprašanje, na kateri točki zgodovinskega razvoja je sedaj Evropa in znotraj nje Slovenija, je dr. Maver odgovoril, da je optimist, ki meni, da bomo šli navzgor. Je pa pot navzgor težavna prav zaradi delitev znotraj same Evrope. Morala bi se znova najti oba toka evropske misli: tisti, ki temelji na krščanstvu, in tisti, ki krščanstvo zavrača; v času ravnovesja obeh smeri je Evropa najbolj napredovala. Po Mavru pa je sedanji konservativni tok v Zahodni Evropi v izraziti defenzivi na račun socialno liberalnega, ki je v prednosti, zato ne more priti do plodnega sodelovanja.
Vir: RTV Slovenija
