Bela simfonija

5
300

Ne vem, ali so otroci iz vrtca predvčerajšnjim tako kot mi nekoč, pred davnimi leti, drli pred (črno-bele) televizorje, da bi videli nastop Tine Maze v Schladmingu, ki je bil že pred tridesetimi leti srečen kraj slovenske smučarije. Najbrž ne. Tudi ni, čeprav je Slovenka trenutno najbolj vroča in najboljša smučarka na svetu, več tistega vzdušja, ki ga je nepozabno zajel Lačni Franz v svoji Beli simfoniji. Lahko si obrišeš nos v mojo belo srajco, draga, ne morem več gledati tvojih solznih oči. In komu še vztrepeta srce, kakor je meni in marsikomu, ko se je na neki novembrski tekmi svetovnega pokala v letu Gospodovem 1991 ob imenu Nataše Bokal prvič pojavila slovenska zastava?

Ni (več) dežela za orle, a …

Svet je postal v teh desetletjih očitno preveč zapleten, da bi ga lahko odpletlo nekaj gorenjskih orlov in junakov, ki bi uspešno zvozili vratca številka trinajst. Morda niti ni več tako karizmatičnih figur, kot so bili nekoč Ingemar Stenmark, Marc Girardelli, Vreni Schneider ali Mateja Svet, zaradi katerih sta bili deseta ura dopoldne in ena popoldne pač zasedeni. Celo pri najbolj zakrnjenih pasivnih športnikih. In navsezadnje, kdo se še hoče kititi s slovesom pripadnika zahojenega alpskega naroda?

Vse to je res. Pa vendar je v teh dneh pogled na slovenske Facebookove strani prijetnejši kot običajno. Slovenke in Slovenci v popolni slogi in po dolgem času delimo iste fotografije, iste strani, iste časopisne članke. Kako dobrodošel premor, ki nam ga je naklonila naša smučarska kraljica. Prava bela simfonija, drugačna kot leta 1986 ali leta 1995, a nič manj lepa. Jutri, najkasneje v petek bo kljub prazniku spet delavnik, ko se bodo naše Facebookove poti znova razšle. Toda tu in tam se je preprosto potrebno preseliti v otroški vrtec in se greti ob misli na iste junake, da se ustavimo in razmislimo, ali ni morda ta otroška zaverovanost v preproste stvari, ki nas družijo, na svoj način resničnejša od resnobnega in odraslega zavedanja neizogibnih razlik.

Foto: Patricija Belak

5 KOMENTARJI

  1. Po dolgem času spet en prispevek, ki daje poudarek skupni stvari in ne razlikam. Da, enotnost je še kako resničnejša od vseh delitev.

  2. Temu se po vaše najbž pravi domoljubni zanos in ponos,kajne?Ne,vam pravim!Tina Maze je zgolj zasebni projekt in le njen žep bo zato polnejši,Avstrijska! Milka pa bo lahko dražja…Slovenci pa bomo tudi zato slej ko prej še ob Gorenjko.

    • Tino je štab socialističnih kolektivističnih trenerjev izločil iz slaloma, ker ” ni dovolj sposobna”, kmalu po prvih uspehih pa so jo “hoteli upokojiti”. Odvrgli so jo kot smeti. Pobral jo je en italijanski zaljubljeni trener kondicije in skupaj sta začela graditi uspeh.

      Seveda ima vsak človek čustvo zavisti. Toda z njim so prav posebej obsedeni prav socialisti in/ ali luzer. V Zahodnem svetu ljudi pripravljajo na tekmovanje, delo, uspehe in neuspehe. V zdravem okolju se ljudje veselijo uspeha bližnjih, sodelovcev, pripadnika naroda. V egalitarnem, parazitskem socialističnem okolju pa najprej zavidajo vsakemu, ki glavo malce pomoli iz blata in ga potem takoj brutalno obdavčijo ( ukradejo). Čakam, da bo Tina spremenila državljanstvo. Ker v času ponovnega vzpona je bila deležna toliko polen od nepodjetnih, neuspešnih in zbirokratiziranih ljudi – da res ne vidim smisla, zakaj bi se ti številčneži mastili z denarjem nekaj milijonov €, ki ga je Tina morala vplačati državi Slovenija ob svojih zaslužkih na podlagi uspehov, ki imajo podlago v njenem garanju. In ja: ona je daleč bolj solidarna in sočutna kot številni luzerji, ki samo jamrajo in doma čakajo, da jim poštar prinese državi denar.

  3. Zadnji čas je, da se negativizma preide v pozitivizem!

    Nekateri tudi iz največjih slovenskih uspehov naredijo jokajoči pesimizem.

    Kar seješ, to žanješ! To je pokazala tudi naša Tina Maze!

    Dokazala je, da nihče ne more prekositi na svetu Slovence, če smo zdravo samozavestni in zaupamo v svoje čudovite karantanske korenine!!!

    Naprej slovenska zastava poštene in zaslužene slave!!!

    • Ej, pazi!
      Njene zmage so predvsem njene zmage. Jaz se pri tem ne čutim čisto nič zaslužen, le vesel sem, ker je Slovenka tako kot jaz. Vesel sem njenih zmag. Njen pogum in pogum njenih Italijanov mi je zgled: “Mogoče je!”
      Ej, pazi!
      Njena zmaga je Evropski projekt. Trener Andrea je Italijan. Je Italijan čeprav govori po naše bolje od izbrisanih (ne me zmerjat). In smuča na švicarskih smučeh.

      Še enkrat. Vesel sem Tininih uspehov. Tudi zato, ker sem Slovenec kot ona. In ko bo rekla, da je dovolj in da bo svoja kolena še potrebovala, ji bom čestital in se ji zahvalil za razliko od tistih, ki so zmerjali Matejo Svet takrat, ko rekla, da je dovolj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite