Ne vem, ali so otroci iz vrtca predvčerajšnjim tako kot mi nekoč, pred davnimi leti, drli pred (črno-bele) televizorje, da bi videli nastop Tine Maze v Schladmingu, ki je bil že pred tridesetimi leti srečen kraj slovenske smučarije. Najbrž ne. Tudi ni, čeprav je Slovenka trenutno najbolj vroča in najboljša smučarka na svetu, več tistega vzdušja, ki ga je nepozabno zajel Lačni Franz v svoji Beli simfoniji. Lahko si obrišeš nos v mojo belo srajco, draga, ne morem več gledati tvojih solznih oči. In komu še vztrepeta srce, kakor je meni in marsikomu, ko se je na neki novembrski tekmi svetovnega pokala v letu Gospodovem 1991 ob imenu Nataše Bokal prvič pojavila slovenska zastava?
Ni (več) dežela za orle, a …
Svet je postal v teh desetletjih očitno preveč zapleten, da bi ga lahko odpletlo nekaj gorenjskih orlov in junakov, ki bi uspešno zvozili vratca številka trinajst. Morda niti ni več tako karizmatičnih figur, kot so bili nekoč Ingemar Stenmark, Marc Girardelli, Vreni Schneider ali Mateja Svet, zaradi katerih sta bili deseta ura dopoldne in ena popoldne pač zasedeni. Celo pri najbolj zakrnjenih pasivnih športnikih. In navsezadnje, kdo se še hoče kititi s slovesom pripadnika zahojenega alpskega naroda?
Vse to je res. Pa vendar je v teh dneh pogled na slovenske Facebookove strani prijetnejši kot običajno. Slovenke in Slovenci v popolni slogi in po dolgem času delimo iste fotografije, iste strani, iste časopisne članke. Kako dobrodošel premor, ki nam ga je naklonila naša smučarska kraljica. Prava bela simfonija, drugačna kot leta 1986 ali leta 1995, a nič manj lepa. Jutri, najkasneje v petek bo kljub prazniku spet delavnik, ko se bodo naše Facebookove poti znova razšle. Toda tu in tam se je preprosto potrebno preseliti v otroški vrtec in se greti ob misli na iste junake, da se ustavimo in razmislimo, ali ni morda ta otroška zaverovanost v preproste stvari, ki nas družijo, na svoj način resničnejša od resnobnega in odraslega zavedanja neizogibnih razlik.
Foto: Patricija Belak
