Begunci: trije kriteriji za ravnanje

26
227
Foto: Dorothea Lange, Flickr.
Foto: Dorothea Lange, Flickr.

Jesenska Evropa se potihoma sprašuje, ali je tudi na njenih južnih robovih že prehladno za tvegano prečkanje mej in morij, z drugimi besedami, ali je do pomladi varna pred novim valom beguncev, in je torej s tem Evropa dobila nekaj mesecev več za razmislek o begunski krizi. Ta razmislek bi moral iti po naslednjih oseh: človečnost; demokratičnost; evropskost.

Človečnost

Evropske vrednote in še toliko bolj krščanstvo, od nas terjajo pomoč vsem potrebnim. Ta pomoč seveda ne pomeni, da morajo ljudje na begu biti nastanjeni prav v Nemčiji oz. v kaki drugi deželi svojih želja, niti ne, da morajo tam za vedno ostati. Prav tako to ne pomeni, da se beguncem (ali iskalcem dela) ni potrebno podrediti administrativnim ukrepom države, ki jih sprejme. Vendar pa to načelo zavezuje k nudenju prenočišča, hrane in zdravstvene oskrbe, vse dokler si begunci tega ne morejo zagotoviti sami bodisi z delom v novi deželi, bodisi v kaki drugi deželi. Na prvem mestu zavezuje k človeškemu ravnanju, k varovanju njihovega dostojanstva. Evropa si danes ne more več privoščiti, da bi, kot bi to tudi Evropa še storila pred nekaj stoletji, na nezaželene prišleke streljala; čut najširših krogov volivcev je vendarle toliko prežet z evropskim (krščanskim) duhom, da je celo postavljanje ograj pred tistimi, za katere se zdi, da so potrebni pomoči, nesprejemljivo. Nesprejemljivo vsaj takrat, ko so te ograje postavljene na evropskem dvorišču, na televizijskih očeh.

Vprašanje, ali so med begunci tudi ekonomski migranti, je sekundarnega pomena. V človekovi naravi, v njegovi svobodi in dostojanstvu je, da si išče boljše življenje. Tudi ti migranti si zaslužijo dostojanstveno obravnavo. Vendar jim evropske države niso vsem dolžne zagotoviti dela. Prav tako pa bi bilo nesprejemljivo, da bi Evropa obdržala le tiste, ki so zanimivi za trg dela.

Zakaj ta ločnica med tistimi, ki bežijo pred vojno ali nasiljem ter onimi, ki bežijo pred bedo in pomanjkanjem priložnosti le ni tako zelo pomembna, bo razumljivejše, če se ozremo kar po domačih razmerah. Slovenija že nekaj časa in celo sedaj, ko se vlada hvali s tehnično gospodarsko rastjo, ni dežela priložnosti; tudi naši mladi »bežijo« iz tega pomanjkanja perspektive, le da imajo srečno okoliščino, da so del Evropske unije, ki omogoča iskanje dela v drugih članicah. V tem je EU enkratna, saj je edina doslej presegla model teritorialno omejene suverenosti oz. jo (delno) razširila na območje skoraj celotnega kontinenta.

Izkušnja nekaj stoletij starega westfalskega modela držav je, da je na ta način na zaključenem in skrbno varovanem geografskem območju moč doseči primerno (ali celo visoko) stopnjo blaginje. Ta model deluje ob predvidljivem številu subjektov, in dokler se ti podrejajo ekonomsko-socialnemu modelu, pravnim normam in tudi nenapisanim pravilom, ki zagotavljajo socialno kohezijo. A model se zamaje, ko se nenadzorovano spremeni ena od prej omenjenih postavk: natančno to se je zgodilo pri zahodnih poskusih z »gastarbeiterji«, ki je povzročil neslutene posledice in nepremagljive težave z integracijo priseljencev v Zahodni Evropi. Zaradi te izkušnje se sedaj te države bojijo še mladih delavcev iz novih držav članic EU, in jih mečejo v skupni koš z migranti iz tretjih držav. Prav tako se ob migracijah maje model nad-državne Evropske unije, ker ta še nima vseh potrebnih elementov: finančne in socialne unije, in deloma tudi ne unije vrednot.

Demokratičnost

Tu gre za ohranitev našega političnega sistema, za ohranitev pluralnosti, pa tudi varnosti, temeljev pravnega reda.
S strani skrajno levih skupin smo slišali pozive k preprostemu sprejemu vseh in vsakogar brez kakršnihkoli vprašanj, brez pozornosti do varnostnih in socialnih razsežnosti begunskega vprašanja. Ni se mogoče znebiti vtisa, da je za takšnimi pozivi želja po kaosu, v katerem se je skrajna levica vedno dobro znašla, saj so bile odlična priložnost za izvedbo revolucij in s tem za vsiljevanje svojega političnega, ekonomskega in socialnega sistema. Razlog za ta prizadevanja je tudi prepričanost skrajne levice, da bo na oblast lažje prišla v razmerah etnično in drugače razdrobljene družbe.

Toda naša pravna država mora obveljati tudi za begunce in ekonomske migrante. Treba je razmišljati o razlogih, zaradi katerih ti ljudje bežijo, o razlogih, zaradi katerih jih Turčija, ki se sama ukvarja z izjemnim begunskim bremenom, ne trudi posebej zadržati. Morda bo ta razmislek – ob povečani razvojni pomoči in sporazumom o vračanju z nekaterimi državami izvora – pripeljal tudi do zaključka o nujnosti omejenih vojaških posegov v nekaterih izmed teh držav, kar levici spet ne bo všeč, bo pa moralno vprašljivo tudi za kristjane.

Potrebno je razmišljati o in delovati zoper tihotapce, ki naj bi bili menda celo tako sofisticirani, da premišljeno igrajo na čustva Evropejcev in v čolne v ospredje nastavljajo prestrašene velike oči malih otrok in nosečnic ter si ne pomišljajo namenoma potopiti kakšnega čolna, s tem pa zagotoviti “uspešnost” svojih nadaljnjih prevozov…

Na drugi strani se sodobna, zmerna desnica mora zavedati tveganj pretirane zadržanosti ali strahu pred begunci, pretiranih varnostnih pomislekov. Desnica mora najti pravo ravnovesje med pomočjo beguncem, ki jo narekujejo krščanski temelji desne opcije, in med skrbjo za pravni sistem, varnost, demokracijo. Iskanje tega ravnovesja je izjemno pomembno v času, ko leve in desne stranke drsijo v populizme. Populizmi vseh barv in oblik so danes največje tveganje za politično in socialno stabilnost Evrope, in četudi bi se komu zdeli politično oportuni, so v temelju nekrščanski, protikrščanski.

Evropskost

Ta razsežnost spoprijemanja z begunsko krizo je oz. bo najverjetneje najtežja. Pred nekaj leti se je Zahod, na čelu s Francijo, tako zelo otepal, da bi v ustavi EU korenine evropskega vrednostnega sistema povezal s krščanstvom. Danes je sklicevanje na krščanstvo zadnja oprijemajoča bilka celo za nekatere izmed sekularnih populistov. Kakor je o tem v dialogu z agnostičnimi evropskimi misleci pisal že nekdanji papež Benedikt XVI., vsiljevanje krščanstva kot religije ni mogoče, je pa neke vrste sekularni krščanski etos nujen oz. je nujna neka oblika njegove kodifikacije. Brez tega je soočenje izredno šibke in slabo definirane evropske identitete z močno kulturno-religiozno identiteto (muslimanskih) migrantov ne-evropskega sveta vnaprej obsojeno na propad. V Evropi – če naj to ne bo le geografska oznaka – bi moralo (tudi seveda za avtohtone zagovornike skrajnega relativizma) veljati, da ima ta sekularni krščanski etos prednost pred drugimi etičnimi pravili, kadar ti pridejo v javno medsebojno nasprotje.

Evropska kultura, ki je iz krščanske ljubezni do bližnjega v razsvetljenstvu razvila idejo avtonomnosti posameznika, se je s tem – paradoksalno – izpostavila tveganju samouničenja. Pot iz tega paradoksa pa, kadar govorimo o migrantih, ne sme iti preko populizma (kakor tudi ni mogla iti preko naivne ideologije multikulturnosti), ampak prek »staromodnih« konceptov gostoljubnosti in spoštovanja; spoštovanja vrednot, vere in navad drugih, dokler niso v opreki s temeljnimi vrednotami gostitelja, kar je drugo ime za spoštovanje, ki ga pričakujemo od gostov.

Ob tem mi – v iztekajočem se letu sedemdesete obletnice konca druge svetovne vojne – na misel prihajajo naši begunci po letu 1945, njihovo vzorčno samo-organiziranje v avstrijskih taboriščih, njihova enako vzorčna integracija (žal ponekod tudi asimilacija) po svetu. Seveda je tu šlo za migracije znotraj globalnega Zahoda, pa vendar.

Razmišljati torej moramo in moremo o samem smislu in nesmislu begunstva (bega pred vojno, preganjanjem ali »zgolj« pomanjkanjem). Priznati novo domovino za svojo, začutiti ščemenje poistovetenja ob igranju državne himne nove domovine vedno zahteva izreden intelektualni in psihološki, celo duhovni napor, povezan pogosto z neznosnimi občutki renegacije, izdaje, samouničenja. Ali pa je to poistovetenje lažje v zavesti, da te lastna domovina preganja, da te je izpljunila? O teh bolečinah in osmišljanju begunstva sta pri nas med redkimi odlično pisala dr. Marko Kremžar v svojih strokovnih oz. esejističnih zapisih, in literarno Zorko Simčič.

Ob vsem strahu pred begunci ali skrbi zanje, torej ob vsem ukvarjanju z njimi, je bilo malo ali nič slišati kaj imajo oni povedati. Televizija nam je pokazala pretresljivo sliko enega samega dečka in nam prikrila stotine drugih podobnih usod; ker je bila slika ena sama, je bila kot nalašč za medijsko manipulacijo s politiki in za zadovoljevanje omejenih potreb javnosti globalnega Zahoda po sočutju in pomilovanju. Ali naj te pretresljive usode otrok migrantov razumemo kot izraz skrajne obupanosti beguncev, ki želijo rešiti svoje otroke oziroma iz skrajnega obupa celo tvegajo smrtno nevarno pot z otroki, ali pa kot morda izraz kulture, kjer otroci – drugače kot v zahodni družbi po drugi svetovni vojni – niso postavljeni na visoki oltar individualizma, ampak so predvsem zagotovilo nadaljevanja rodbine, delovna sila (tako kot pred sto leti tudi v krščanski Evropi!) ali celo sredstvo manipulacije – vstopnica za Nemčijo?

Televizija nam je pokazala slike migrantov, ki poleg hrane in vode potrebujejo še elektriko za napajanje svojih pametnih telefonov, sliko torej, ki navaja k misli, da so se iz Sirije in iz begunskih taborišč v Turčiji na pot namenili tisti, ki imajo kaj izgubiti, najrevnejši pa so ostali tam, kjer so. Televizijska slika nam je prikazala migrante iz revnih pakistanskih in afganistanskih vasi, kjer so oblasti verjetno še vesele, da bo brezposelnih mladih manj in v državi nekaj deviz več od delavcev na tujem. Z vsemi temi migranti bo na koncu potreben pogovor o realnosti njihovih pričakovanj. Med nami samimi pa bo potreben pogovor o naših dolžnostih in pričakovanjih do teh ljudi, do sveta in do tega, kakšno življenje si želimo urediti doma, kako ga bomo urejali po svetu in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Begunci bodo morali sprejeti tudi naša kulturna pričakovanja. Tako kot je to bilo pri gradnji evropskih nacij v 19. stoletju, bo pri integraciji beguncev ključno šolstvo.

Iz slovenske perspektive

Ob naši zgodovinski izkušnji in ob sedanjih ekonomskih težavah pa se mi zastavlja še nekaj “slovenskih” vprašanj. Kaj bomo v Sloveniji naredili, da nam nekoč (spet) ne bo potrebno bežati? V zadnjih sto letih smo dokazali obžalovanja vredno sposobnost, da domovino naredimo neprijazno za tiste, ki mislijo drugače. In še kar naprej (ali pa spet po kratkem desetletju slovenskega vzpona) ne znamo ustvariti pravih ekonomskih priložnosti in pogojev za nas in naše otroke. Domovina se zlahka in hitreje kot si mislimo – vsekakor je za to dovolj dolžina enega človeškega življenja – spremeni v pust, neprijazen, celo odkrito sovražen svet, ljudje pa v begunce, preganjance, migrante, iskalce dela. Nevarnost, da se takšna izbira zares in na tako radikalen način postavi pred nas, se nam verjetno zdi oddaljena. A dejstvo je, da nekako zadnjih deset let naši nacionalni voditelji tako izredno malo storijo za to, da bi preprečil takšno opcijo. To je še toliko bolj nevarno v sedanjih globalnih razmerah, ki se slabšajo. Pritisk na Evropo zaradi migracij, vojne v evropskem južnem in vzhodnem sosedstvu, različni pogledi na prihodnost Evrope in na odgovornost za nakopičene dolgove so dejavniki, ki bi – vsaj pred sedemdesetimi leti – lahko bili razlog za vojno.

Eno je gotovo: v svetu, kjer tudi najrevnejše dosežejo elektronske slike našega udobnega življenja in v katerem se tudi najrevnejši zmorejo odpraviti na pot, nam, ki živimo v srečnejšem delu sveta, ne bo mogoče rešiti begunskega vprašanja drugače, kakor da se, vsaj srednjeročno, odrečemo delu našega udobja in naše blaginje. To je sporočilo, ki si ga mora vzeti k srcu Evropska unija, ko razmišlja o dolgoročnih rešitvah begunskega vprašanja. Sporočilo pa je namenjeno tudi Sloveniji: Slovenija mora v kratkem času doseči veliko višjo stopnjo notranje ekonomske in socialne trdnosti, če naj si zagotovi kolikor toliko suvereni obstoj v znova nevarnem svetu.

26 KOMENTARJI

  1. Aktualen, realističen, človekoljuben, celovit zapis avtorja.

    Glede naše levice sem začuden, da kažejo na zunaj naklonjenost brez omejitev do izrazito drugače mislečih beguncev.

    Po drugi strani pa kažejo do domačih manj drugače mislečih izrazito nenaklonjenost in nečlovekoljubnost, celo sovražnost. Zakaj tudi tu dvojna merila?!
    Medtem, ko do domačih drugače mislečih

    • Mogoče kot komentar.

      Gornja slika izhaja iz 30-tih let prejšnjega stoletja iz časov Velike depresije. Mama na sliki je prodala šotor v katerem so živeli, da je lahko kupila otrokom hrano.

      Slika je sicer digitalno pobarvana, a kaže vso stisko malega človeka.

  2. Avtor sicer lepo piše, bolj berljivo od članka na Kritika konservativna, ki sem ga zelo pohvalil, so mi pa njegove pozicije sem in tja premalo pretehtane, stvarne in konsistentne.

    Razlika je, ali ima v Evropi pred svojimi vrati tisoče nesrečnikov, ki trkajo, ali so to milijoni, potencialno desetine miljonov in več. V prvem primeru je lahko bolj odprta in širokogrudna kot v drugem. Dobro je, da vemo, kaj so dejstva. Da je recimo pred vojno v Siriji zaenkrat bežalo okoli 5 milijonov ljudi. Morda jih bo še več, nič ne kaže dobro, kako antagonistično se svet te vojne loteva. In to je samo rezultat ene, sirske krize.

    Avtor se skoraj čudi, da Turčija malo naredi, da bi nad 2 milijona Sirijcev, ki so begunci pri njih, v Turčiji tudi zadržala. A je to res kaj čudnega? Bi mi naredili vse, da bi begunce zadržali, če bi se pri nas pojavili v številki recimo 150.000? Bodimo realni, zaenkrat jih prišlo manj kot 3.000 in vse smo na hitro odpravili k Avstrijcem. Krepko resnejši migrantsko-begunski izzivi nas lahko še čakajo.

    Osebno pričakujem velik migrantski pritik na Evropo v prihodnjih desetletjih. Prevelik. Racionalna naloga politike pri tem je tudi ali celo predvsem v tem, kako ta pritisk zmanjševati in kako priliv ljudi kontrolirati oz. preprečiti kaotično stanje.

    Šel bi tudi dlje od avtorja v tem, kaj krščanskega je Evropa upravičena braniti. Ne le laični krščanski etos kot predlaga avtor. Ampak po mojem tudi krščansko kulturno tradicijo in krščansko krajinsko podobo.

  3. To, kako levica “vabi” begunce, je samo blef. Rabijo material za kasnejše provokacije, nič drugega.
    O tem, kako krščansko je pomagati beguincem, o tem je meni dovolj, če slišim pri maši. Tu poudarjati vrednote je povsem mimo. Tudi to o odrekanju dela našega udobja in blaginje je povsem mimo. Nihče se ne bo odrekel ničesar.
    Prvenstveno gre za politično in državniško vprašanje. in samo tako je potrebno na to gledati. Ne pa se delati še bolj uboge kot so sami Sirci.
    Ko je bilo vprašanje 1 milijon Albancev s Kosova, je Clinton dal bombardirati Beograd! Evropa je cuzala prst. Edino Merklova se v Evropi obnaša kot pravi državnik. Vsi drugi bi preštevali begunce in hujskali narod. Vsi drugi mislijo da je Evropa njihovo privat ozemlje, na katerem plačujejo davke za zagotavljanje varnosti. Tako se varnost plačuje mafiji! Ali je Evropa mafijski teritorij?
    Nismo sami na svetu. Vsi so pljuvali po Grkih za nekaj fičnikov obresti, zdaj pa od sramu nihče ne gre v Grčijo niti na obisk. In vendar je problem tam.
    Veliko si obetam od teh dogovorov Merklove in Erdogana. To je prava pot. Vse drugo je samo svetohlinstvo.

    • Zdravko, na svetu je več kot 7 milijard ljudi. Približno polovica jih živi z našega stališča v precej bornih razmerah ali sredi spopadov ali tam, kjer ni dela. In si lahko vsi ti zaželijo, da bi se selili. Kaj, če večina teh pri tem gleda na Evropo kot na svojo Meko? Mnogo bolj dostopna je za večino tretjega sveta kot S. Amerika ali Avstralija, kjer so vmes oceani…

      Ne, ne morejo vse te milijarde priti v Evropo. Povsem nerazumno. Tu nimaš prav. Nimamo si kaj očitati, če se obnašamo ( bi se obnašali) kot gospodarji svoje Evrope in če hočemo sami odločati, koliko ljudi in kdaj lahko pride k nam živeti.

      • Če se bomo obnašali kot gospodarji “svoje” Evrope, potem bomo samo še šteli koliko in kdaj lahko kdo pride. Ljudje niso psi. Niti tiste milijarde o katerih govoriš. Preštevanje ne bo pomagalo. Ja, gospodarji, toda ne “svoje” Evrope. Sicer pa ja, gospodarji, celo sveta če hočeš. To ne “mojega privat sveta”. Da si bomo naredili svoje mafijsko ozemlje. In ga plemensko branili.
        Ne bomo preštevali beguncev. Ne bomo nič odločali koliko in kdaj jih lahko pride k nam. Človek ni pes.

        • Se mi zdi, da si pri tem vprašanju z glavo v oblakih. A se ti spomneš jugoslovanskih časov, kako je šlo z vsemi veljavnimi dokumenti čez mejo na recimo Ljubelju? Počasi, z mukotrpnimi pregledi. Ali kako je bilo težko v ZDA, celo zaprositi je bilo treba za vizo in zatrdit, da nikoli nisi bil član KP ( pa pravijo da so bili nepartijci v prejšnjem režimu depriviligirani :)).

          In ob vsem tem, kar se pričakuje od povprečnega državljana pri prehajanju meja, ti vztrajaš, da naj bi se zdaj nekontrolirano število ljudi brez vsakih dokumentov, torej možnosti identifikacije povsem svobodno, torej nekontrolirano gibalo po celem našem kontinentu?

          Veš, tako lahko zapremo zgodbo o državi. Pa če je v mislih Slovenija ali EU. Država in vladavina prava funkcionira ali je pa ni. Mejna kontrola in identifikacija tistih, ki prečijo mejo je minimum za to, da je sploh lahko govora o državi.

          • Ne, tega sploh ne zagovarjam. Varovanje meja in vse to je potrebno. Ampak, če bomo to po mafijsko razumeli, bomo izgubili.
            Rešitev begunskega vprašanja je v Grčiji in Turčiji. Potem pa seveda v sami Siriji.

        • Zdravko: “Ne bomo preštevali beguncev.”
          =====================

          Če mi ne bomo preštevali imigrante (ne begunce) bodo oni čez nekaj časa preštevali nas.

          • Zdravko: “… Bo treba širše pogledat kot je štetje.#
            ==================

            Pa poglejmo širše. Slovenija je relativno slabo poseljena, prostora je še za najmanj 2 milijona imigrantov.

          • Vidiš, tudi tu si bližje. To se nam lahko zgodi. Smo na vratih Evrope, dežela nizkega ugleda, namenjena tranzitu. Pri nas se nihče ne ustavi. Odlična tampon cona za naslednjih 10 let migracij.

  4. Tole je fotografija:

    http://i2.wp.com/whitegenocideproject.com/wp-content/uploads/2015/10/0USFBRs.png?zoom=1.5&resize=590%2C459

    … s konference “Sweden together“ z 800 politiki, poslovneži, sindikalisti.
    Na platnu piše:

    1. Priseljevanje ni nič novega.

    “2. Vsi smo posledica priseljevanja. ”

    “3. Ne obstaja avtohtona švedska kultura ”

    Imam občutek, da se želi s pomočjo poplave imigrantov izničiti vsako narodnost in ustvariti Združene države Evrope.
    Davna želja komunistov, ki so imeli cilj uničiti narodne identitete in po celem svetu in ustvariti samo en razred proletarcev. Gens una sumus.

  5. Kdor se iz zgodovine ni nič naučil, ta jo mora ponavljati. (Tragedija te modrosti je, da jo ponavljajo nič krivi in nič dolžni zaradi bedakov, ki modrosti zgodovine ne dojamejo ali jo ignorirajo).

    Tako ceno nespamentne imigrantske politike plačujejo tudi deklice, ki so žrtve številnih posilstev širom Evrope s strani migrantske populacije. Materiala kolikor hočete in zgodbe grozljive.

    Na temo beguncev in imigrantov je napisanih mnogo pravljic. Življenje pa ni pravljica, ampak je strašno težka ustanova.

    Zato je dobro prebrati tudi kakšen tekst vojaških analitikov, ki so v sodobni invaziji na Evropo prepoznali vse lastnosti „modularnega“ vojskovanja. To pomeni, najprej gre na pot „usmiljenja vredna“ predhodnica (otroci, nekaj oseb na invalidskih vozičkih (!), ženske, nekatere v visoki nosečnosti in to tisoče (!) kilometrov v neznano. Ali gredo res v neznano ?
    Ne, kajti čaka jih stanovanje, mesečna plača (beri: socialna podpora) za prehojeno pot, električna energija, voda, ogrevanje, zdravstvo – vse brezplačno (na račun staroselcev, ki imajo te dobrine – samo ob pogoju plačila in še prej težjega ali lažjega osemurnega delovnika).

    Za t.i. „usmiljenja vredno“ predhodnico gre „prava vojska“ natrenirah, mišičastih, napadalnih, dobro hranjenih mladih moških.

    Odsotnost vsake legitimacije na mejah v 21. stoletju je seveda vračanje v dobo brezpravja. Evropski človek mora imeti veljavne dokumente, da potuje, milijoni imigrantov pa so tukaj brez enega verodostojnega dokumenta. (Ali pač – našli so „begunca“ v Budimpešti, ki je imel osem potnih listov in osem različnih imen.) Vsakemu, ki ni bedak, je jasno, kaj to pomeni.

    Če gremo brati nemške novice, kaj zasledimo: da so t.i. „pravi vojščaki“ že zavzeli strateške pozicije na glavnih trgih mest, kot so Dresden, Muenchen, Berlin – ampak ne za iskanje poštenega dela, temveč za kraje, ropanje, prodajo mamil, posilstva.

    Kdor primerja današnje migracije s tistimi pred prvo in drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni, pljuva v obraz tistim migrantom izpred sto let.

    Njih ni čakalo brezplačno stanovanje, niti socialna pomoč, niti brezplačno zdravstvo, ampak so morali trdo delati v tujem svetu, da so preživeli.

    Moti se, kdor misli, da gredo v Nemčijo in še dlje na sever samo zaradi denarja. Ne, to je vojaška taktika, zavzeti skrajne meje, potem bomo pa tudi na Balkanu ostali in potem bosta tudi Bolgarija in Romunija dosti zanimivi (in tudi njiju bodo „posedli“). Tako bodo severne in južne meje „pod nadzorom“.

    Največjo hinavščino pa zbuja tukaj t.i. krščanska ljubezen, krščanska usmiljenost in podobne flavze.

    Evropa je bila in je krščanska samo po posamezniku, nikoli kot čreda. In vemo, kakšna je čreda znotraj krščanske skupnosti. Odveč je tukaj ponavljati, kar je jasno skozi vso zgodovino človeka in tako tudi Evrope, ljudje so egoistična bitja, bitja vsega slabega in če bi bila Evropa res krščanska, ne bi bilo enega lačnega danes in ne enega brezdomca na ulici.

    Gremo pogledati kar „prvega“ kristjana v Evropi, rimskega škofa – ali je preskrbel streho nad glavo za rimske brezdomce ?

    Ni.

    Bil pa je toliko „krščanski“, res katoliški, da jim je preskrbel britje in striženje in talno blazino, da spijo na „mehkem“. In tako je bilo skozi vso zgodovino.

    Odpirati vrata – kakor jih odpira Evropa – to ni dejanje dobrodelnosti, ampak dejanje norcev in vse to je dobro naštudirano in vrhunsko organizirano.

    Upati je samo, da tisti, ki jih tako skrbi „krščanska usmiljenost, dobrodelnost“, ne bodo doživeli „kaj slabega“ z druge strani še v svojem življenju.

    In moram še nadaljevati:

    spominjam se dobro še časov, ko so duhovniki redno (to je bila glavna mantra) ponavljali : „Življenje je od Boga!“ in „otrok naj bo toliko, kolikor jih bo Bog dal“.

    Kaj si je ob teh stavkih mislila krščanska čreda, se je pokazalo, ko je bila odkrita kontracepcijska tableta. Moderno in res moderno tudi za najbolj zabitega človeka je bilo in je imeti dva otroka (po možnosti sina in hčer).

    Ampak – če smo malo natančni – nikoli pa nisem slišal nobenega duhovnika, da bi bajtarju, revežu, svetoval naj si na svoji „bajtarjevini, koči, svoji revščini“ omisli kravo, če je komaj kozo preživel na pašniku. Ali, da bi rekel, ena kravca, pa bikec in bo teliček in boš prišel na deset glav živine (od ene kravice do deset glav živine največ sedem let). In tukaj se začne eksponentna krivulja rasti črede.

    Vidite, pa smo tam.

    Če pogledamo današnjo Afriko, ima okoli eno milijardo in sto milijonov ljudi (Nigerija – bo prehitela Kitajsko ob taki rasti prebivalstva).

    Leta 1950 je imela cela Afrika dvesto milijonov ljudi.

    Bo treba povedati naravnost – tako eksponentno razmnoževanje ne pelje samo v revščino, ampak v direktne poboje za vodo in hrano in prostor (ker tudi spati je treba „na svojem“).

    Pakistan leta 1950 petdeset milijonov ljudi, danes dvesto milijonov.

    Vsakemu je jasno, kam pelje tako razmnoževanje.

    Povem tole zgodbo iz kmečkega dvorišča: koklja ima piščančke, so lepi, prav „cortkani“. Vmes so putke in petelinčki. Putke rabimo, ker nesejo jajca, deset petelinov pa na dvorišču ne rabimo. Dovolj je en sam. Ostalih devet ob starosti nekaj mesecev (najkasneje ko začnejo peti) vsak kmet – pokolje.

    In kaj je človek s svojimi vojnami ?

    • Zmeda je v glavah ateistov, tolikšna zmeda, da jih muslimani vedno pregazijo. Da kamele ne vpijejo vode iz Rena in da Temperantia ne išče zaman petdeset devic po svoji smrti, so zaslužni kristjani, ki so znali napoditi muslimane iz Evrope. Dandanes pa so Evropejci nagnali Boga iz Evrope, kristjanov je ostalo le za vzorec, pa Evropo poseljujejo muslimani. Niti sablja jim ni potreba, saj Evropejci nimajo otrok. Samo čakajo, kdaj bodo staroselci izumrli.

  6. Begunci: trije kriteriji za ravnanje
    Begunci????

    Beguncev je zelo malo, komaj za vzorec. Vsi ostali so pa ilegalni ekonomski migranti oziroma islamistični osvajalci ozemlja.

  7. Javna izjava premiera Avstralije

    Muslimani ki bi radi živeli po islamskim zakonih, so naprošeni, da zapustijo Avstralijo. Avstralska vlada poskuša preprečiti potencialne teroristične akcije. MIGRANTI SE MORAJO ADAPTIRATI IN NE AVSTRALCI. To je to, pa če vam to odgovarja ali ne. Sit sam tega da naš narod skrbi, da ne bi morda užalili nekatere posameznike ali njihovo kulturo. Od terorističnega napada v Baliju do danes, opažamo vse več patriotizma pri večini Avstralcev. Ta naša kultura je nastala pred dvesto in več leti, s težkim delom in trudom in zmagami več milijonov žena in mož z željo po svobodi. Govorimo pretežno ANGLEŠKO, in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko, japonsko, ali kateri drugi jezik. To pomeni, da, če želite biti del naše družbe, se naučite naš jezik! Večina Avstralcev veruje v Boga. To ni neka krščansko desničarska smer ali politično vsiljeno, to je DEJSTVO, ker so ta narod, to se vidi iz dokumentov, osnovali možje in žene krščanske vere, po krščanskih principih. Zato so v naših ustanovah in šolah krščanski simboli. Če je Bog za vas žalitev, vam predlagam, da si izberete nek drugi del sveta za vaš dom, saj je ta Bog del naše kulture. Mi vam vašo vero dovoljujemo in vas ne sprašujemo, zakaj verjamete vanjo. Želimo samo, da to sprejmete in da živimo skupaj v harmoniji, miru in veselju.
    Tukaj je naša domovina, naša dežela in naš način življenja, kjer vam omogočamo in dovolimo, da v vsem tem uživate tudi vi. V kolikor pa ne želite vključiti v ta sistem, se ne prenehate pritoževati, protestirati in žaliti našo zastavo, našo čast, našo vero, naš način življenja, vam iz vsega srca priporočam, da svojo svobodo, ki jo imamo tukaj v naši državi izkoristite in svobodno zapustite našo državo. Če ste tukaj tako nesrečni, pojdite iskat svojo srečo drugam.

    Nismo vas prisilili priti sem. Prišli ste na svojo željo. Torej, morali se boste prilagoditi nam, saj ste to državo sami izbrali za svojo, mi smo pa vas sprejeli brez predsodkov.

    Predsednik vlade Kevin Rudd, Avstralija

    • “Fair enough”, tale izjava bivšega avstralskega premiera Rudda.

      Malo sem presenečen. Upam, AlFe, da je tvoj vir verodostojen, saj gre za precej levičarsko profiliranega politika, laburista, ki je dovolil povečanje priseljevanja. Med drugim je zelo forsiral strogo zakonodajo glede emisij toplogrednih plinov ( je ni mogel spraviti skozi), kot prvi politik v državi je začel javno govoriti o možnosti porok homoseksualnih parov ipd.

      Bi rad videl, da bi evropski politiki bili sposobni takega stališča glede odnosa med imigranti in vrednotami nove domovine. Za začetek slovenska levica. Konkretno vsakokratni slovenski premier. 🙂

      Bolj mirno bi lahko spali v Evropi, če bi imeli tisti, ki nas vodijo, do te mere razčiščeno v glavi. Kot da naši ne bi vedeli, kdo sploh so. V Sloveniji toliko bolj.

    • Pa poslušajte kaj klopotajo naši politiki. Enkrat bi vse sprejeli. Samo tisti ki se glasno širokoustijo ne bi imeli beguncev pri sebi doma. Sedaj zunanji minister ugotavlja, da bi morali zapreti mejo ker kam pa bomo z begunci če pridejo nazaj iz Avstrije. Levi del politike razmišlja samo na to kako bi dobil na ta račun glasove na volitvah. Mogoče celo razmišljajo, kako bi jim dali volilno pravico, samo da bi glasovali za njih. Saj po volitvah pa lahko gredo naprej. Naša trenutna politika ravna po sistemu iz bivše juge NNNP(nič nas ne sme presenetiti). Samo za te bi lahko še dodali nič nas ne more presenetiti, ker na nič nismo pripravljeni.

  8. Ker do begunstva in migracije ni prišlo zaradi spremembe naravnega okolja, ki bi preprečeval življenje v njihov domačih okoljih, je logično, da bi morala svetovna javnost takoj vzpostaviti mir v njihovih okoljih.

    Pri tem pa bi morala pokazati zrelost sodelovanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite