Begunci: nič novega, ali pač?

21
Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Evropa in Slovenija se srečujeta z begunsko krizo velikih razsežnosti. Begunci in migranti iz različnih dežel, od Srednjega in Bližnjega vzhoda do severne in osrednje Afrike, iščejo mir, preživetje in boljše življenje. Nanje pogosto gledamo z nezaupanjem, strahom, izgovori in celo brezbrižnostjo. Tudi slovenski rojaki so v preteklosti pogosto odhajali od doma, iz ekonomskih, političnih in drugih razlogov. Konec koncev smo se letos spominjali sedemdesete obletnice množičnega odhoda v begunstvo ob koncu druge svetovne vojne in zmagi revolucije.

Prav v teh dneh pa mineva stoletnica od prihoda prvih slovenskih beguncev iz Goriške v begunsko taborišče Bruck na Litvi, približno trideset kilometrov vzhodno od Dunaja. To največje slovensko begunsko taborišče med prvo svetovno vojno je predstavljalo kraj rešitve in oazo miru, a tudi kraj pomanjkanja, bolezni, osamljenosti in tudi pozabljenosti.

Ob začetku prve svetovne vojne leta 1914 so se tudi znotraj Avstro-Ogrske pojavili begunci, ki so se umikali pred vojnimi strahotami. Bežali so predvsem iz avstro-ogrskih dežel, ki so se znašle sredi spopadov; iz Galicije, Bukovine in tudi jugovzhodne Dalmacije. Nekaj teh beguncev (Poljakov, Rusinov, Judov) je našlo zatočišče tudi na Kranjskem in Štajerskem.

Ob izbruhu sovražnosti na jugozahodni državni meji in z vzpostavitvijo soške fronte maja 1915 se je življenje tudi na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja dramatično spremenilo. Naši kraji na Primorskem so se znašli sredi vojnih spopadov. Goriško deželno glavarstvo, na čelu z dr. Luigijem Faiduttijem, se je že junija 1915 preselilo na Dunaj. Tam je bil 12. julija 1915 ustanovljen poseben Pomožni odbor za begunce z juga (Hilfskomitee für die Flüchtlinge aus dem Süden), ki je skrbel za begunce. Dejansko je odbor deloval že od konca junija, čeprav brez formalnega pokritja. V njem so imeli goriški duhovniki pomembno besedo, zlasti deželni glavar in podpredsednik odbora dr. Faidutti. Sicer je nekakšno častno predsedovanje odboru prevzela nadvojvodinja Maria Josepha Habsburška, glavni predsednik pa je postal nekdanji avstrijski ministrski predsednik Max Vladimir von Beck. V razširjeni sestavi odbora je bilo sicer čez tristo članov z različnih področij, ki so imeli zgolj reprezentančno vlogo. Odbor je vodil in usmerjal Urad predsedstva. Odbor je posebno pozornost namenil odposlancem, bilo jih je okrog petnajst, ki so bili poslani, da občasno obiščejo begunce razpršene po monarhiji. Njihova naloga je bila spremljanje potreb in težav beguncev ter vzpostavljanje stikov z državnimi in lokalnimi oblastmi.

Na Kranjskem se je za begunce zavzemal zlasti duhovnik in politik dr. Janez Evangelist Krek, ki je svoje življenje posvetil socialnim vprašanjem. Na njegovo pobudo je bila v Ljubljani odprta Posredovalnica za goriške begunce. Že 10. julija 1915 je bil sestavljen odbor Posredovalnice, za predsednika so izvolili samega dr. Kreka, član odbora je postal tudi dr. Alojzij Fogar, profesor verouka iz Gorice in poznejši tržaško-koprski škof. Posredovalnica je na različne načine skrbela za begunce, predvsem jih je denarno in materialno podpirala. Kot so sami poudarjali, jih je skrbela tudi verska vzgoja, zlasti mladine. Zato so v taborišča poslali molitvenike in rožne vence. Slednje so razdelili tudi beguncem, ki so bivali strnjeno po drugih deželah. Ob času birme so poskrbeli za botre.

Del civilnega prebivalstva, predvsem iz Avstrijske Furlanije, Brd, Posočja in okolice Tržiča (Monfalcone) so avstro-ogrske oblasti evakuirale ob koncu maja in v začetku junija 1915. Med temi begunci so bili tudi Slovenci. Nekateri so ostali v slovenskih deželah, veliko jih je šlo skozi prehodno taborišče Wagna pri Lipnici na Štajerskem, odkoder so jih razposlali širom monarhije, največ na Ogrsko.

Do danes še ni točne evidence, ki bi pokazala veliko begunsko maso Slovencev, ki se je razlila iz Goriške zaradi sovražnosti na soški fronti. Kot že omenjeno je prvi val sprožil začetek spopadov maja 1915, drugi je sledil po italijanski zasedbi Gorice avgusta 1916, tretji pa po italijanskem prodoru na Banjšice avgusta 1917. Nekateri zgodovinarji omenjajo število okrog 80.000 slovenskih beguncev, ki so bili razseljeni po tedanji Habsburški monarhiji. Tem je treba prišteti še okrog 10.000 do 12.000 slovenskih beguncev, ki so jih italijanske oblasti ob zasedbi v začetku vojne preselile v notranjost Kraljevine Italije.

Kot glavni zbirni center za goriški begunce so avstro-ogrske oblasti določile taborišče Wagna na Štajerskem. Delovalo je že od začetka vojne, takrat je bilo predvsem taborišče prehodnega tipa, skozenj je šlo več kot 100.000 beguncev italijanske, furlanske in slovenske narodnosti z jugozahodne državne meje. Državne oblasti so jih nadalje pošiljale v različne dežele po monarhiji: Spodnja Avstrija, Češka, Moravska, Ogrska.

Civilno prebivalstvo je moralo po ukazu državnih oblasti zapustiti svoje domove in oditi v begunstvo. Na državni ravni je skrb za begunce prevzelo ministrstvo za notranje zadeve, ki je v ta namen izdalo ustrezne odredbe. Državne oblasti so poskrbele za prevoz, nastanitev, zdravstveno zaščito in prehrano beguncev. Niso razlikovali med evakuiranci in begunci, to je tistimi, ki so deželo zapustili na ukaz in onimi, ki so odšli prostovoljno. So pa državne oblasti poskrbele za narodnostno in socialno kompaktnost skupin beguncev. Bogatejši in materialno preskrbljeni so lahko sami izbirali kraj naselitve, seveda ob izključitvi vojnih področij in nekaterih večjih mest.

Socialno šibkejšim je ostala državno programirana skrb, naselili so jih v odročnejše in mirnejše predele monarhije. Nekateri so se zatekli k sorodnikom, prijateljem in znancem. Najrevnejši so našli skupinsko namestitev v raznih ustanovah (šole, tovarne, nekdanji samostani, opuščeni objekti), velikokrat je bila njihova končna nastanitev begunsko taborišče (Barackenlager ali Flüchtlingslager). Tudi znotraj begunskih taborišč je prihajalo do socialnega razslojevanja, saj je bilo nekaterim družbenim skupinam omogočeno, da so bivale v boljših in bolj urejenih barakah. Predvsem je šlo za manjše barake, ki so sprejele manj beguncev in jim tako nudile večjo intimnost. Namenjene so bile zdravnikom, duhovnikom, učiteljem in upravnemu osebju.

Največji slovenski begunski val je sledil zasedbi Gorice avgusta 1916. Tedaj je okrog 50.000 beguncev ostalo na slovenskem etničnem ozemlju, največ na Kranjskem in spodnjem Štajerskem. Ostali so našli zatočišče v begunskih taboriščih, največ v Spodnji Avstriji. Najbolj »slovensko« je bilo taborišče Bruck na Litvi, sledi Steinklamm pri St. Pöltnu in Gmünd na češki meji. Nekaj slovenskih beguncev je bilo tudi v taborišču Wagna pri Lipnici na Štajerskem, toda zanje je bilo to bolj prehodnega tipa. V njem so namreč prevladovali italijanski in furlanski begunci. Nekaj sto slovenskih beguncev je našlo zatočišče na Češkem in Moravskem, kjer so nastale prave slovenske begunske strnjene kolonije.

Po uspešnem nemško–avstrijskem prodoru pri Kobaridu jeseni 1917 so začeli goriški begunci počasi razmišljati o vrnitvi na svoje večinoma porušene domove. Večji prihodi vračajočih so se začeli spomladi 1918. Zaradi slabih življenjskih razmer na Goriškem so občinske in deželne oblasti opozarjale begunce, naj nikar ne silijo domov, ker je bil problem z namestitvijo. Nadalje so si morali vračajoči begunci pri okrajnih glavarstvih priskrbeti dokumente oziroma potne listine za vrnitev. Večina vračajočih je morala še skozi prehodno taborišče v Strnišču (Šterntal) pri Ptuju, danes Kidričevo, kjer so nekateri ostali še več kot dve leti, tudi zaradi porušenih domov in italijanske zasedbe Primorske ob koncu prve svetovne vojne.

Kako pa so pred stoletjem sprejeli goriške begunce na Kranjskem? Šlo je za slovenske rojake, v veliki večini iste vere, ki so bežali k svojim rojakom, v veliki večini te iste vere. Različne izkušnje so se ohranile v pričevanjih nekdanjih beguncev. Ponekod so jim domačini pomagali tako pri namestitvi kot pri lajšanju begunskih tegob. Drugod so jih zmerjali s polentarji, izdajalskimi Lahi (!), pritepenci in celo lopovi. Ali kot je pogosto pripovedoval moj pokojni stric Pepe iz neke vasi na goriškem podeželju, tedaj star tri leta, ki je begunstvo preživljal v neki vasi blizu Vrhnike: Kako bi se rad takrat kot malček igral s kokošmi na kmetiji, kjer smo bili begunci. Ampak, nisem se smel, kajti kokoš bi lahko iznesla jajce, ki bi ga jaz, otrok in begunček, lahko ukradel.

21 KOMENTARJI

  1. Do sedaj je bil edini kateri je upal povedati kako stvar stoji GOSPOD ŠKOF PETER ŠTUMF. Zakaj z veliko, zato ker si zasluži in je ponosen na svojo kri in ne klečeplazi okoli levičarjev tako kot tista dva cerkvena veljaka.

    Murskosoboški škof Štumpf: Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali

    30. 10. 2015, 5:00

    “Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev,” je pismo, ki ga je napisal kot odziv na migrantsko krizo v Sloveniji, začel murskosoboški škof Peter Štumpf.

    Begunskega vala tudi po skoraj dveh tednih še vedno ni konec. V Slovenijo še vedno vsak dan vstopi več tisoč ljudi, policisti, vojaki, prostovoljci in drugi pa se izčrpani trudijo obvladovati razmere.

    Na krizo, s katero se soočamo, pa se je zdaj odzval tudi murskosoboški škof in dejal, da je že letos spomladi napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. “Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad,” je bil v pismu, ki ga je objavil na spletni strani škofije, kritičen Štumpf.

    To ni karitativnost, ampak naivnost
    Prepričan je, da to ne bo pomenilo verskega prebujenja, hkrati pa opozoril, da je karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, kanal za naše samouničenje.

    Sam je zato voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči.

    “Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?” se ob tem sprašuje škof.

    Ob tem je izpostavil prakso na Madžarskem, kjer njegovi kolegi sprejemajo le tiste, ki jim z dokumenti dokažejo, kdo so.

    Štumpf sicer meni, da ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ne. “Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila,” je še prepričan.

    Škofov sklep: Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji!

  2. Begunci zaradi 1. svetovne vojne so se razselili znotraj svoje ožje in širše države, kar je sprejemljivo in logično.

    Zaradi 2. svetovne vojne pa se jih je precej razselilo na drug kontinent, ker ni bilo nikogar, ki bi jih v Evropi zaščitil.

    Današnje vzporednice beguncev so drugačne.

  3. Moje mnenje o tej krizi je tako: Angela Merkel je s svojim povabilom odprla Pandorino skrinjico. Hkrati pa je razgalila neučinkovitost EU, ki ni sposobna zavarovati svojih zunanjih mej. Edini, ki so v dani situaciji ravnali pravilno so bile države višegrajske skupine in madžarski predsednik Orban. Ostali politiki so mislili, da bo to le nekaj tisoč beguncev potem pa bo vsega konec. Vsem bi priporočila, da si preberete pogovor v Demokraciji z gospodom Preacom, ki je 25 let živel z arabskimi oz. muslimanskim ljudstvi oz. plemeni, ki sedaj množično prihajajo v Evropo.
    Ne moremo pa delati primerjav z begunci v obeh vojnah s sedanjim valom migrantov. Kot pravi svitase so se begunci po prvi vojni razselili v svoje ožje ali širše države po drugi vojni pa so se slovenski domobranci zbežali v Avstrijo ali Italijo. Šele po daljšem obdobju so šli v Argentino, Kanado ZDA ali Avstralijo. Pa še zato so morali dobiti dovoljenja brez dokumentov ni šlo. Ravno pred dnevi sem brala, da tisti, ki so šli v Argentino so bili nastanjeni v enem hotelu en teden potem pa je bilo vse na njih kako se bodo znašli. Nobene hrane, denarja, socialne pomoči, ničesar. Da so pa lahko prišli tako množično v Argentino je zaslužen en slovenski duhovnik (sem pozabila njegovo ime in priimek), ki je osebno pri takratnem predsedniku Peronu izprosil garantna pisma za vse, ki bi želeli v to državo. Tako, da med temi migranti in begunci ni niti približno enako ali vsaj podobno. Ti migranti prihajajo v popolnoma drugačno okolje in iz tujih medijev vidimo, da nimajo nobenega namena, da se prilagodijo ampak hočejo uveljavljati svoj način življenja tudi s silo, če ne gre z drugače. Angela Merkel je hotela dobro ampak pot v pekel so tlakovana z dobrimi deli in nameni. Na žalost je naredila ravno obratno, po vsej Nemčiji se ljudje organizirajo proti množičnemu priseljevanju in to bo zagotovo izkoristila tako skrajna desnica, kot skrajna levica in pot do nove vojne ni več daleč. Na žalost.

    • Trditev, da je Angela Merkel odprla Pandorino skrinjico, je tako absurdna, da bi bila smešna, če ne bi šlo za resne stvari. Pritisk beguncev in migrantov iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Srednje Azije na Evropo, ima, tu že nekajkrat naštete pomembne vzroke, ki delujejo na dolgi rok. Obstaja pred Merklovo, med Merklovo in bodo tudi po Merklovi. Tendenca pa- krepitev.

      Če te stotine milijonov ljudi doma ne bojo našle osnovnega miru, dostojnih razmer in primerne perspekitve, bojo pač rinili v bogatejši, bolj urejen in domnevno manj krut svet. Ki je ne le bogat, ampak v izumiranju in šibek.

      Zelo švoh tudi argumentacija, zakaj ne bi bila možna primerjava z emigracijami med vojnami in po vojnah v Evropi. Zakaj pa ne? Ker da je povojan politična emigracija šla najprej v Avstrijo in Italijo in šele leta kasneje čez ocean.

      Halo! Kaj pa begunci pred sirsko vojno? Leta čakajo milijoni v turških, jordanskih, libanonskih množičnih kampih, čakajo, da bi se kaj uredilo v Siriji in bi se vrnili. Popolnoma enako kot slovenska politična emigracija po drugi vojni. In se ne umiri sirska vojna za nič na svetu, ob “veliki pomoči” vseh, ki se v Sirijo vpletajo, očitno z vsemi drugi nameni bolj kot je ta, da bi bil tam končno spet mir.

      Bravo, še eno “razsodno” argumentiranje za to, da se tistim v kampih pri Dobovi, Brežicah, Šentilju in drugih predobro godi. Kako le morejo biti tako neumni na BBcju ali nemški državi TV, da tega ne opazijo.

      • IF: “Trditev, da je Angela Merkel odprla Pandorino skrinjico, je tako absurdna, da bi bila smešna, če ne bi šlo za resne stvari.”
        ==================

        Niti, oziroma sploh ne, še posebej po tem, ko se je NAKNADNO, še preden se je začel prvi val migracij, izvedelo, da je nemška vlada na veliko reklamirala (v “stilu” ameriške Green card svojo državo kot možnost za prihodnost med begunci.
        Tak val migracij se ni izvršil spontano ampak je voden od neke logistične “centrale”. A verjameš, da turška vlada ni sposobna prijeti in aretirati trgovcev z ljudmi na svojih obalah, če bi to res želela. Zato je bolj verjetno, da je ta centrala kar v vrhovih turške države. Ker gre za migracijo čez morje je še toliko lažje ustaviti tak tok, če bi se seveda želelo, saj je jasno, da je potrebno samo kontrolirati svoje obale kar je lažje kot kontrolirati prostranstva znotraj države.

        • Riki kar ste napisali zelo drži. Jaz imam sorodnike v Nemčiji in mi povejo, mutti Merkel je mrtva, ona se je slikala s prvimi begunci (Eni palestinski deklici, ki je javno govorila, da je treba vse žide pobiti in Izrael uničiti je obljubila, da je ne bodo izgnali iz Nemčije) in na veliko delala propagando v stilu Nemčija ni taka kot pod Hitlerjem, vsi ste dobrodošli, sedaj, ko pa ji je zagorelo pod njeno politično kariero pa poizkuša vse da bi se rešila, tudi to, da ponuja turškemu islamistu Erdoganu finančno pomoč v višini 3 milijard in vstop v EU.Ker tudi redno berem nemško časopisje vam povem, da najprej se je uprla njena bavarska sestrska stranka CDU včeraj pa se je oglasil tudi eden vidnih članov njene stranke CSU Hans Peter Uhl, ki je izjavil, če Merklova ne bo zaprla meje ne bo več kanclerka.

          IF še enkrat Merklova je odprla pandorino skrinjico s pomočjo nesposobnih, kimavih politikov EU, ki so že prej ne samo sedaj dovolili, da se krši tako Dublinski sporazum, kot Schengen. Ne bo preteklo veliko let, ko se bo sekalo glave tudi v Evropi. Ne morem verjeti, kako hitro ste vsi tisti, ki podpirate nezakonite prihode pozabili na tri dni izrednega stanja v Parizu, ki se je začel s pobojem novinarjev.

          • Pa naj dodam še nekaj ravno sem prebrala odličen članek na Reporterju Gregorja Preaca. Ta članek bi si moral prebrati vsak Slovenec. IF zatiskanje oči oz. migrantsvo gledati skozi oči humanitarnosti je popolnoma zgrešeno.

    • G.Anita mons.Janez Hladnik slovenski rojak,rovtarskega porekla,je osebno posredoval pri takratnem predsedniku Peronu in izprosil garantna pisma za vse, ki bi želeli v to državo.Letos poleti meseca avgusta je bila slovesnost v Rovtah,ki je bila posvečena tudi njegovemu spominu!

      L.p Tolmun1

  4. Stvari so jasne:neznancev nihče od nas kar tako ne spušča v svoje stanovanje-tudi tujcem brez dokumentov nismo dolžni kar tako dovoliti vstopa v našo državo. Ali imamo zakone,ki ščitijo najprej nas državljane ali ne?Čemu sicer sploh imamo državo?Če že imajo tujci razlog za prihod k nam,pa niso upravičeni,da se podajajo na pot brez dokazov o svoji identiteti. To je očiten poskus manipulacije. Včasih so si preganjani priskrbeli vsaj lažne dokumente,danes pa nas kar en gros izsiljujejo tudi neogroženi popolni neznanci,ki nam lažejo o svoji identiteti.

    • Na žalost je tako “baubau”,slovencem davke in zmanjševanje življenskega standarda,tujcem,ki beže pa pomoč
      in vso podporo pri njihovem “begu”!Nihče pa ne vpraša teh ljudi po poreklu in
      pred kom pravzaprav bežijo in kdo jih bo preživljal,zapufana in shirana slovenska država gotovo ne,saj bo narod pozlatil zlagan altruizem dušebrižnikov,ki jim je
      očitno malo mar,kaj se dogaja v resnici v z begunci prenaplnjenih obmejnih področjih z avtohtonimi prebivalci,ki morajo molčati,kaj se v resnici dogaja!Zanimivo je,da je med begunci ogromno ljudi,ki niso sirijci,ki “beže”pred Asadom,ki mu raz-putin velikodušno ščiti hrbet in prodaja orožje !Lahko je v toplih prostorih parlamenta govoriti o usklajenih akcijah na evropski način/lažejo/,nihče pa se ne vpraša,kaj se dogaja s preutrujenimi policisti in prostovoljci,ki skušajo na človeški način ravnati z begunci,ki niso ravno nezahtevni in skromni!

    • Zakaj pa imamo policijo?! Obveščevalne službe?! Vse, kar spada pod državo. Nimate pa privat države.

  5. Tudi primorskih beguncev pred fašizmov, torej z one strani rapalske meje, se ni, posebej ne na Kranjskem, sprejemalo kdovekako z odprtimi rokami ali brez presodkov. Čeprav so bili “naši”. Veliko jih je končalo v Mariboru, vprašanje pa če toliko zaradi bolj odprte štajerske atmosfere. Vsekakor se je tam naredil fizični prostor, začenši s praznimi hišami, po odhodu velikega dela južnoštajerskih nemško govorečih. Podobno kot po drugi vojni na danes slovenski obali po odhodu pretežno italijanskih ezulov.

    Sicer sem pa pričakoval, da bojo tukajšni bralci v glavnem zavračali vsakršne paralele in samospraševanja, ki nam jih ponuja zanimiv zgodovinski Podberšičev tekst. Bog ne daj, da bi begunca primerjali z beguncem.

  6. Ko bodo Nemci zaprli mejo, Avstrijci se že na veliko pripravljajo, bo naša vlada na veliko presenečena. Cena žice bo zelo poskočila.

  7. Res se ne da primerjati beguncev iz krščanskega okolja v državo z istimi vrednotami in podobno kulturo z organiziranimi migranti iz islamskega okolja med zahodne oz. Krščanske vrednote. Dokazi o organizirani invaziji bodo slejkoprej prišli na dan kat vsaka resnica, ki ne more dolgo ostati prikrita. Spoznavati je treba muslimansko kulturo, islam in brati koran ali pa tiste, ki vse to poznajo pa bo vsakomur jasno, da multikulti ne bo nikdar deloval, ker islam drugih religij ne priznava za enakovredne. Zato so nevzdržne primerjave begunstva primorskih Slovencev, papeževih staršev, Pedra Opeke ali Trubarja z veletokom muslimanov, ki zahtevajo odprto pot naravnost v Nemčijo ali na Švedsko. Naših beguncev v Argentino je bilo za en dan veletoka muslimanov skozi Slovenijo.

    • Dokazi o organizirani invaziji bi že zdavnaj in z veseljem ponudile zahodne obveščevalne službe. Vendar jih niso. Vsaj ne še. In zdaj že dvomim, da jih bodo. Če pa veste kaj več, pa prosim, povejte. Zanekrat so insinuacije o invaziji le slaba provokacija.

  8. Z Bližnjega vzhoda v največjem deležu bežijo prav kristjani. Toliko v informacijo tistim, ki so prepričani, da odhajajo od tam muslimani, ostajajo pa kristjani.

    • Gospod IF,
      vi ste tako simpatični … simpatično za kako desetletje za dogajanjem.

      Za Božjo voljo! Bitko z muslimani smo izgubili, ko smo dali prednost pasatu pred tretjim otrokom! Pardon … drugim otrokom. Pardon … prvim otrokom! …

    • If,od kod veste kdo in kaj so,če prihajajo brez dokumetov ,če ne govorijo drugih jezikov…itd.? Res me zanima v kateri in čigavi statistiki ste črno na belem našli največji delež kristjanov…kje je uradna oblast objavila ta podatek?

      • Nismo se razumeli. Ne trdim, da je večina teh, ki prihajajo, kristjanov. Trdim, da je med bližnjevzhodnimi kristjani, če jih primerjamo z drugimi tamkajšnjimi verskimi skupnostmi, največji delež tistih, ki se odločajo za odhod. Marsikje jih je zdaj tam ostalo le še 10% ali kvečjemu 20% tistih, ki so tam živeli pred desetletji.

        Zdaj se nekateri tu grejo velike kristjane, ko naj bi bilo krščanstvo v Evropi ogroženo s prišleki. Kje so bili desetletja do zdaj pri obrambi tistih kristjanov, ki so res zelo ogroženi- kristjanov Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Nigerije, Pakistana itd?

        Gledali so in naredili nič. Je kdo slišal evropsko komisijo kdaj nastopati v njihovo zaščito? Je kdo slišal slovenske evroposlance, enega samega od njih, kdaj opozarjati na grozno preganjanje kristjanov v omenjenih deželah?

        Nič takega. Papeža so vsi pustili samega v njegovih pozivih. Frančiška in že pred njim Benedikta. Zdaj se pa grejo kristjane … 🙁

Comments are closed.