Begunci: nič novega, ali pač?

Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Evropa in Slovenija se srečujeta z begunsko krizo velikih razsežnosti. Begunci in migranti iz različnih dežel, od Srednjega in Bližnjega vzhoda do severne in osrednje Afrike, iščejo mir, preživetje in boljše življenje. Nanje pogosto gledamo z nezaupanjem, strahom, izgovori in celo brezbrižnostjo. Tudi slovenski rojaki so v preteklosti pogosto odhajali od doma, iz ekonomskih, političnih in drugih razlogov. Konec koncev smo se letos spominjali sedemdesete obletnice množičnega odhoda v begunstvo ob koncu druge svetovne vojne in zmagi revolucije.

Prav v teh dneh pa mineva stoletnica od prihoda prvih slovenskih beguncev iz Goriške v begunsko taborišče Bruck na Litvi, približno trideset kilometrov vzhodno od Dunaja. To največje slovensko begunsko taborišče med prvo svetovno vojno je predstavljalo kraj rešitve in oazo miru, a tudi kraj pomanjkanja, bolezni, osamljenosti in tudi pozabljenosti.

Ob začetku prve svetovne vojne leta 1914 so se tudi znotraj Avstro-Ogrske pojavili begunci, ki so se umikali pred vojnimi strahotami. Bežali so predvsem iz avstro-ogrskih dežel, ki so se znašle sredi spopadov; iz Galicije, Bukovine in tudi jugovzhodne Dalmacije. Nekaj teh beguncev (Poljakov, Rusinov, Judov) je našlo zatočišče tudi na Kranjskem in Štajerskem.

Ob izbruhu sovražnosti na jugozahodni državni meji in z vzpostavitvijo soške fronte maja 1915 se je življenje tudi na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja dramatično spremenilo. Naši kraji na Primorskem so se znašli sredi vojnih spopadov. Goriško deželno glavarstvo, na čelu z dr. Luigijem Faiduttijem, se je že junija 1915 preselilo na Dunaj. Tam je bil 12. julija 1915 ustanovljen poseben Pomožni odbor za begunce z juga (Hilfskomitee für die Flüchtlinge aus dem Süden), ki je skrbel za begunce. Dejansko je odbor deloval že od konca junija, čeprav brez formalnega pokritja. V njem so imeli goriški duhovniki pomembno besedo, zlasti deželni glavar in podpredsednik odbora dr. Faidutti. Sicer je nekakšno častno predsedovanje odboru prevzela nadvojvodinja Maria Josepha Habsburška, glavni predsednik pa je postal nekdanji avstrijski ministrski predsednik Max Vladimir von Beck. V razširjeni sestavi odbora je bilo sicer čez tristo članov z različnih področij, ki so imeli zgolj reprezentančno vlogo. Odbor je vodil in usmerjal Urad predsedstva. Odbor je posebno pozornost namenil odposlancem, bilo jih je okrog petnajst, ki so bili poslani, da občasno obiščejo begunce razpršene po monarhiji. Njihova naloga je bila spremljanje potreb in težav beguncev ter vzpostavljanje stikov z državnimi in lokalnimi oblastmi.

Na Kranjskem se je za begunce zavzemal zlasti duhovnik in politik dr. Janez Evangelist Krek, ki je svoje življenje posvetil socialnim vprašanjem. Na njegovo pobudo je bila v Ljubljani odprta Posredovalnica za goriške begunce. Že 10. julija 1915 je bil sestavljen odbor Posredovalnice, za predsednika so izvolili samega dr. Kreka, član odbora je postal tudi dr. Alojzij Fogar, profesor verouka iz Gorice in poznejši tržaško-koprski škof. Posredovalnica je na različne načine skrbela za begunce, predvsem jih je denarno in materialno podpirala. Kot so sami poudarjali, jih je skrbela tudi verska vzgoja, zlasti mladine. Zato so v taborišča poslali molitvenike in rožne vence. Slednje so razdelili tudi beguncem, ki so bivali strnjeno po drugih deželah. Ob času birme so poskrbeli za botre.

Del civilnega prebivalstva, predvsem iz Avstrijske Furlanije, Brd, Posočja in okolice Tržiča (Monfalcone) so avstro-ogrske oblasti evakuirale ob koncu maja in v začetku junija 1915. Med temi begunci so bili tudi Slovenci. Nekateri so ostali v slovenskih deželah, veliko jih je šlo skozi prehodno taborišče Wagna pri Lipnici na Štajerskem, odkoder so jih razposlali širom monarhije, največ na Ogrsko.

Do danes še ni točne evidence, ki bi pokazala veliko begunsko maso Slovencev, ki se je razlila iz Goriške zaradi sovražnosti na soški fronti. Kot že omenjeno je prvi val sprožil začetek spopadov maja 1915, drugi je sledil po italijanski zasedbi Gorice avgusta 1916, tretji pa po italijanskem prodoru na Banjšice avgusta 1917. Nekateri zgodovinarji omenjajo število okrog 80.000 slovenskih beguncev, ki so bili razseljeni po tedanji Habsburški monarhiji. Tem je treba prišteti še okrog 10.000 do 12.000 slovenskih beguncev, ki so jih italijanske oblasti ob zasedbi v začetku vojne preselile v notranjost Kraljevine Italije.

Kot glavni zbirni center za goriški begunce so avstro-ogrske oblasti določile taborišče Wagna na Štajerskem. Delovalo je že od začetka vojne, takrat je bilo predvsem taborišče prehodnega tipa, skozenj je šlo več kot 100.000 beguncev italijanske, furlanske in slovenske narodnosti z jugozahodne državne meje. Državne oblasti so jih nadalje pošiljale v različne dežele po monarhiji: Spodnja Avstrija, Češka, Moravska, Ogrska.

Civilno prebivalstvo je moralo po ukazu državnih oblasti zapustiti svoje domove in oditi v begunstvo. Na državni ravni je skrb za begunce prevzelo ministrstvo za notranje zadeve, ki je v ta namen izdalo ustrezne odredbe. Državne oblasti so poskrbele za prevoz, nastanitev, zdravstveno zaščito in prehrano beguncev. Niso razlikovali med evakuiranci in begunci, to je tistimi, ki so deželo zapustili na ukaz in onimi, ki so odšli prostovoljno. So pa državne oblasti poskrbele za narodnostno in socialno kompaktnost skupin beguncev. Bogatejši in materialno preskrbljeni so lahko sami izbirali kraj naselitve, seveda ob izključitvi vojnih področij in nekaterih večjih mest.

Socialno šibkejšim je ostala državno programirana skrb, naselili so jih v odročnejše in mirnejše predele monarhije. Nekateri so se zatekli k sorodnikom, prijateljem in znancem. Najrevnejši so našli skupinsko namestitev v raznih ustanovah (šole, tovarne, nekdanji samostani, opuščeni objekti), velikokrat je bila njihova končna nastanitev begunsko taborišče (Barackenlager ali Flüchtlingslager). Tudi znotraj begunskih taborišč je prihajalo do socialnega razslojevanja, saj je bilo nekaterim družbenim skupinam omogočeno, da so bivale v boljših in bolj urejenih barakah. Predvsem je šlo za manjše barake, ki so sprejele manj beguncev in jim tako nudile večjo intimnost. Namenjene so bile zdravnikom, duhovnikom, učiteljem in upravnemu osebju.

Največji slovenski begunski val je sledil zasedbi Gorice avgusta 1916. Tedaj je okrog 50.000 beguncev ostalo na slovenskem etničnem ozemlju, največ na Kranjskem in spodnjem Štajerskem. Ostali so našli zatočišče v begunskih taboriščih, največ v Spodnji Avstriji. Najbolj »slovensko« je bilo taborišče Bruck na Litvi, sledi Steinklamm pri St. Pöltnu in Gmünd na češki meji. Nekaj slovenskih beguncev je bilo tudi v taborišču Wagna pri Lipnici na Štajerskem, toda zanje je bilo to bolj prehodnega tipa. V njem so namreč prevladovali italijanski in furlanski begunci. Nekaj sto slovenskih beguncev je našlo zatočišče na Češkem in Moravskem, kjer so nastale prave slovenske begunske strnjene kolonije.

Po uspešnem nemško–avstrijskem prodoru pri Kobaridu jeseni 1917 so začeli goriški begunci počasi razmišljati o vrnitvi na svoje večinoma porušene domove. Večji prihodi vračajočih so se začeli spomladi 1918. Zaradi slabih življenjskih razmer na Goriškem so občinske in deželne oblasti opozarjale begunce, naj nikar ne silijo domov, ker je bil problem z namestitvijo. Nadalje so si morali vračajoči begunci pri okrajnih glavarstvih priskrbeti dokumente oziroma potne listine za vrnitev. Večina vračajočih je morala še skozi prehodno taborišče v Strnišču (Šterntal) pri Ptuju, danes Kidričevo, kjer so nekateri ostali še več kot dve leti, tudi zaradi porušenih domov in italijanske zasedbe Primorske ob koncu prve svetovne vojne.

Kako pa so pred stoletjem sprejeli goriške begunce na Kranjskem? Šlo je za slovenske rojake, v veliki večini iste vere, ki so bežali k svojim rojakom, v veliki večini te iste vere. Različne izkušnje so se ohranile v pričevanjih nekdanjih beguncev. Ponekod so jim domačini pomagali tako pri namestitvi kot pri lajšanju begunskih tegob. Drugod so jih zmerjali s polentarji, izdajalskimi Lahi (!), pritepenci in celo lopovi. Ali kot je pogosto pripovedoval moj pokojni stric Pepe iz neke vasi na goriškem podeželju, tedaj star tri leta, ki je begunstvo preživljal v neki vasi blizu Vrhnike: Kako bi se rad takrat kot malček igral s kokošmi na kmetiji, kjer smo bili begunci. Ampak, nisem se smel, kajti kokoš bi lahko iznesla jajce, ki bi ga jaz, otrok in begunček, lahko ukradel.