Zgodba, povezana uresničevanjem odločbe ustavnega sodišča, ima dolgo brado

3
516

Na marčnem srečanju pobude Prebudimo Slovenijo je nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič v razpravi o slovenski (ne)enotnosti razmišljal o tem, katere naj bi bile ob spoštljivem upoštevanju razlik tiste vrednote, glede katerih bi bilo zaradi naše prihodnosti dobro, da dosežemo soglasje. Njegov predlog je jasen: Našo prihodnost in prihodnost človeštva zagotavljata človekova svoboda in kreativnost. Imeli smo čase, ko so bile svobodi in ustvarjalnosti postavljene omejitve, a treba je narediti vse, da lahko človek diha, živi, ustvarja, deluje svobodno. Takšno soglasje pa ni samo po sebi umevno in pri njem še zdaleč nismo dosegli tistega, kar bi lahko.

Zgodba, povezana uresničevanjem odločbe ustavnega sodišča ima dolgo brado

Pomenljivo je bilo, da so bile te besede izrečene v avli Osnovne šole Alojzija Šuštarja, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Prav ta katoliška šola tisočerih talentov, kot se glasi njeno vodilo, namreč v veliki meri simbolizira zgodbo, v kateri se nazorno razodevajo slovenske nesamoumevnosti in omejitve pri sprejemanju človekove svobode in ustvarjalnosti. Gre za zgodbo z dolgo brado, povezano z zavlačevanjem in političnim preigravanjem pri uresničitvi odločbe ustavnega sodišča, ki je pred več kot štirimi leti zakonodajalcu naložilo, naj krovni šolski zakon spremeni tako, da bodo z javnim denarjem polno (in ne le 85-odstotno) financirani javno veljavni izobraževalni programi vseh, torej javnih in zasebnih osnovnih šol.

Zadeve so kristalno jasne: če bi politične odločevalce vodil v slovensko ustavo vtisnjen duh svobode in ustvarjalnosti, bi bila ta zgodba že dolgo »lanski sneg«, otroci in njihovi starši na peščici zasebnih osnovnih šol pa ne bi več doživ­ljali (ekonomske in še kakšne) diskriminacije zgolj zato, ker so preplet ustavne obveznosti osnovnošolskega izobraževanja in ustavnega jamstva o svobodi izobraževanja vzeli zares. Njihov problem, morda kdo poreče. Ne, naš skupnostni problem, odgovarjamo.

O marsičem pravimo, da je lakmusov papir za to ali ono – ta osnovnošolska politična nadaljevanka pa je test, pri katerem se pokaže, kaj ima v naši družbeni skupnosti prednost: človek s svojo ustvarjalno svobodo in dostojanstvom ali javni (beri: državni) sistem, ki ga je pred posameznikovo svobodo treba na vse pretege braniti v imenu … Saj res, v imenu česa?

Na oblasti so ljudje, zaverovani v svoj ideološko-monopolni prav

Res se je smiselno vprašati, v imenu česa je nastal osnutek spremembe krovnega šolskega zakona, ki jo je minuli teden, menda usklajeno s koalicijskimi partnerji, predstavil šolski minister, rekoč, da z njim nemogoče postaja mogoče, torej hkratna uresničitev odločbe ustavnega sodišča in »varovanje mreže javnega šolstva«. Pa je po tednih tuhtanja, ko je ob robu januarske ustavne obtožbe, uperjene proti predsedniku vlade prav zaradi neuresničene osnovnošolske odločbe ustavnega sodišča, napovedal skorajšnjo rešitev problema, potegnil iz predala zgolj malce modificiran že videni predlog, po katerem bi bili (nekateri) učenci na zasebnih šolah deležni še nižjega javnega financiranja, kot je veljalo doslej, in sicer pod pretvezo, da imajo pravico do javnega denarja le denimo pri matematiki in slovenščini, ne pa tudi pri denimo jutranjem varstvu in dopolnilnem pouku.

Strumni varuhi etatistično razumljenega vzgojno-izobraževalnega sistema torej znova ponavljajo eno že videnih vaj. Ob tovrstnih telovadbah lahko le pogledamo proti sedežu ustavnega sodišča in vzkliknemo: »Beethovnova, imamo problem!« Pri oblastnem krmilu so namreč ljudje, ki, zaverovani v svoj ideološko-monopolni prav, nočejo razumeti, kaj naj bi bile temeljne vrednote slovenske družbe. Očitno jim bo to treba znova povedati z ustavnosodno močjo.

Ali se bo to res zgodilo? Morda, zadeva je na dnevnem redu ustavnega sodišča. A poznavalci tudi zanj pravijo, da med njegovimi člani temeljna ločnica teče med tistimi, ki sta jim bliže država in omejevanje pravic, ter tistimi, ki čutijo naklonjenost do žrtev, ki jim država posega v pravice. Kdo bo pretehtal v tej in še kakšni podobni slovenski zgodbi?

Prispevek je bil objavljen v 15. številki  tednika Družina (april 2019)

3 KOMENTARJI

  1. Socializem ne gre skupaj s svobodo in ustvarjalnostjo. Socializem gre skupaj z enoumjem in politično korektnostjo ali z razmišljanjem, kontroliranim iz enega centra.

    Slovenski socialisti, ki nam spet vladajo, hočejo imeti državno šolstvo, državni zdravstveni sistem, paradržavne medije itd., ki jih bodo lahko kontrolirali, imeli monopol pri dobavi medicinske opreme, imeli absoluten nadzor in neomejeno oblast nad pravosodjem itd. Vsaka zasebnost je nezaželena, saj se izmika kontroli. Skratka hočejo sistem, ki je empirično dokazano poguben, omogoča pa absoluten nadzor nad ovcami. Vsaj dokler ne propade. Pred tem pa socialisti močno odebelijo svoje račune v davčnih oazah. Socialisti sicer šolajo svoje otroke v osovraženi Ameriki, tovariš se dajo operirati v kapitalistični Švici ali v Avstriji ipd. Socializem je za rajo, ne za socialiste.

    Toda volitve kažejo, da ljudje to hočejo. Vsaka naslednja vlada je še slabša, a nič ne de, samo da ni Janša, razmišljajo. Malo so k temu prispevali tudi razkoli na desni, ki jih je povzročila stranka, ki se rada osvobaja.

  2. Edina pot je,da je katoliško šolstvo del javnega šolstva. Katoliška Cerkev ni zasebna ustanova. Potem teh preigravanj ne bi bilo. Tako pa gre za nadmudrivanje.

    • Državno šolstvo ni isto kot javno. Socialisti sicer govorijo o javnem šolstvu in zdravstvu, a njihovi ukrepi kažejo, da mislijo na državno šolstvo in državno zdravstvo. Javno šolstvo in zdravstvo namreč dopuščata tudi zasebno pobudo. Oni so proti zasebni pobudi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite