Beethovnova 3 – iz ‘hiše strahov’ v hišo spomina in opomina?

pot proti kleti beethovnova 3Pred nami je 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009  določil za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgusta leta 1939 je bil namreč sklenjen pakt Ribbentrop-Molotov, sporazum dveh totalitarizmov, ki sta čez nekaj dni, najprej eden nato drug, napadla Poljsko. Slovenska zemlja je občutila vse velike totalitarizme 20. stoletja, sledi krutega delovanja komunistične strahovlade pa lahko med drugim najdemo tudi v kleti nasproti zgradbe Ustavnega sodišča. Na Beethovnovi 3 v središču Ljubljane lahko danes vidimo sedem zaporniških celic iz nekdanjega totalitarnega komunističnega sistema, ki jih je Ozna oz. Udba uporabljala do leta 1966. Ko so pred kratkim celice pripravljali za slikarsko razstavo, so v celicah našli tudi kup izstreljenih nabojev.

Beethovnova 3.
Beethovnova 3.

“Ohranjene zaporniške celice povojnega obdobja so v Sloveniji velika redkost, saj praktično ne obstaja nobena druga materialna dediščina, ki bi govorila o zločinskem delovanju totalitarnega komunističnega sistema. Verjetno smo na tem področju unikum v Evropi, saj imajo vse ostale države ohranjenih več materialnih ostankov, ki kažejo na obdobje vladanja totalitarnih režimov, tako nacizma, fašizma in komunizma,” nam pove Marta Keršič s Študijskega centra za narodno spravo. Vendar kljub tej unikatnosti in statusu kulturnega spomenika državnega pomena, ti prostori še naprej propadajo, na njihovo sporočilnost pa ne opozarja nobena tabla ali drug opomnik. Občasno v prostorih potekajo vodeni ogledi in razstave, vendar si v Študijskem centru za narodno spravo prizadevajo prostore urediti za muzejsko dejavnost.

Hodnik stavbe na Beethovnovi 3 v začetku leta 2015.
Hodnik stavbe na Beethovnovi 3 v začetku leta 2015.

Študijski center za narodno spravo je sicer upravitelj le kletnih prostorov na Beethovnovi 3, celotna stavba na eminentni lokaciji, streljaj od stavbe Državnega zbora, pa vse od izselitve Ministrstva za notranje zadeve propada. V začetku leta 2013 je vlada določila tedanje Ministrstvo za pravosodje in javno upravo za novega upravljavca zgradbe. Vlada je v istem sklepu nekdanjemu ministerstvu naložila tudi izvedbo aktivnosti za izdelavo etažnega elaborata in vpis stavbe v kataster stavb. Danes je upravljalec zgradbe Služba Vlade RS za zakonodajo, ki pa ureditve prostorov zaradi neizvedene prerazporeditve finančnih sredstev ni izpeljala. Z Direktorata za stvarno premoženje pri Ministrstvu za javno upravo so nam še sporočili, da je stavba na Beethovnovi 3 predmet druge faze centralizacije, ki bo skupaj s prenosom finančnih sredstev realizirana 1. januarja 2017. Po zaključku projekta centralizacije bo Ministrstvo izpeljalo načrtovanje investicije, ki predvideva tudi ureditev prostorov in obnovo stavbe.

Celica v kleti.
Celica v kleti.

Tudi Študijski center za narodno spravo si prizadeva, da bi se prostore celic ustrezno strokovno zaščitilo, da ne bi več propadali in da se bodo po konservatorsko-restavratorskih posegih obdržali v prvotnem stanju. V ta namen bodo skušali pridobiti izredna finančna sredstva za obnovo celic. Lokacija celic v središču Ljubljane je na zelo frekventnem mestu in bi bila po mnenju sodelavcev Študijskega centra primerna lokacija za muzej o totalitarizmih na Slovenskem. V muzeju želijo predstaviti zgodbe svojcev umorjenih žrtev, obsojencev, političnih zapornikov, podjetnikov, obrtnikov, lastnikov zemljišč, kmetov, intelektualcev, izseljencev in zamejcev, članov verskih skupnosti, desidentov, prebežnikov čez mejo, navadnih državljanov, zgodbe otrok in ostalih žrtev, ki so trpeli pod nedemokratičnim režimom. V njem bi lahko postavili tudi celico Angele Vode, celico Jožeta Pučnika in Ljuba Sirca,

“Pri nas so uničena koncentracijska, delovna in uničevalna taborišča. Praktično ni večjih vidnih ostankov preko 600 do sedaj evidentiranih komunističnih morišč. Tudi dokumentarnih in arhivskih virov je ohranjenih zelo malo. Totalitarni režim za seboj ni pustil materialnih dokazov o izvajanju grozodejstev,” pove Marta Keršič. Zato je po njenem mneju še kako nujno, da slovenski prostor pridobi muzej, “ki bo pripomogel k ohranjanju spomina na nedavno zgodovino in bo tudi mladi populaciji omogočil vpogled v čas, ko so bile izrazito kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Muzej bi predstavljal korak na poti do odkrivanja novih dejstev, do soočanja z zgodovinsko resnico in do pomiritve v slovenskem narodu.”