Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zastavil vprašanje, kako se je Jezus Kristus dotaknil koga izmed mojih elektronskih prijateljev. Med odgovori se je znašel tudi tale: „Ko se me bo fizično dotaknil, ti bom odgovorila.“
Nejeverni Tomaž
Drža, sicer znane Primorke, udeleženke nekaj resničnostnih šovov, me je spodbudila k razmišljanju o nejevernemu Tomažu. Kot je znano, tudi on ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, dokler se ni o dogodku fizično prepričal. Poglejmo Tomaža: bil je apostol, eden izmed dvanajsterih, Jezusu najbližjih učencev. Hodil je za njim, bil z njim deležen več intimnih trenutkov, kakor ostala množica. Vsaj tri leta se je učil in spoznaval Jezusa, ki je večkrat pripovedoval o tem, da mora Sin človekov trpeti, biti poveličan in vstati od mrtvih. Vse to je slišal, videl Jezusova dela, kako je ozdravljal in delal druga znamenja, s katerimi je izpričeval tudi svoje božje bistvo. A ker vstalega Gospoda ni videl, ampak je o njem samo slišal, ni verjel. Hotel je materialne dokaze. Hotel se je prepričati iz svojega izkustva. Lahko bi celo rekli, da je hotel na nek način znanstven empiričen dokaz Kristusovega vstajenja. Tudi danes je mnogo takšnih nejevernih Tomažev – tako zunaj Cerkve, kakor tudi znotraj.
Jezus kot spretni marketinški lik ali…?
Mnogi od teh nejevernih Tomažev izražajo celo dvom o tem, da je Jezus iz Nazareta sploh živel. Trdijo, da so „zgodbice“ okoli njegovega življenja „pravljice“, ki si jih je izmislila Katoliška Cerkev, da bi obvladovala „uboge na duhu“ iz ne vem kakšnih politično-ekonomskih razlogov. Jezus je torej eden najbolj spretnih marketinških mitov, ki si ga je izmislila Cerkev. Obstaja kar nekaj avtorjev, ki so v preteklosti pisali o Jezusu kot o izmišljenem „liku“.
A znanost govori drugače. Zgodovina in arheologija navajata kup znanstvenih dokazov, da je Jezus resnično živel, da je bilo njegovo življenje resnično takšno, kot je zapisano v evangelijih. To pa so resni dokazi, v nasprotju s praznimi špekulacijami avtorjev tipa Richard Dawkins, ki ne ponujajo nobenih konkretnih zgodovinskih dokazov za svoje mahinacije. Vsekakor gre znanosti bolj verjeti, kot avtorjem, ki s svojimi pisanji niti ne posegajo v svoja akademska – če sploh – področja.
Znanost je torej jasna: Jezus je živel! Teologija je kasneje začela iskati razlike med zgodovinskim Jezusom in Jezusom vere. Po kupu prelitega črnila je končno ugotovila, da zgodovinski Jezus in Jezus vere nista dve različni osebi, ampak je to le ena sama, takšna, kot je opisana v evangelijih. Vsi ti otipljivi znanstveni dokazi oz. argumenti so več kot dovolj, da razumen človek ne zmore več trditi, da Jezus ni obstajal.
Verjemite delom, če že ne verjamete meni (Jn 10,38)
Če se vrnemo k izhodiščnemu odgovoru znanke s facebooka, ki je dejala, da mi bo povedala, kako se jo je Jezus dotaknil, ko se je bo fizično dotaknil, se postavi vprašanje: če imamo znanstvene dokaze, da je živel, kako naj vemo, da je od mrtvih vstal in je po dva tisoč letih še vedno dejaven? Tudi za to imamo skozi zgodovino ogromno empiričnih dokazov. Lahko jih uvrstimo v dve kategoriji: znamenja (čudeži) in svetniki. Jezus znanstveno dokazljivo deluje preko obojih. Čudežna ozdravljenja po molitvah so medicinsko dokazana, zabeležena. Lahko smo jim priče tudi pri naših bližnjih, sodelavcih, prijateljih…mogoče celo pri nas samih. Tem znanstveno dokazanim znamenjem, ki so se zgodila v imenu Jezusa Kristusa gre verjeti, kajti to niso prazne špekulacije nekredibilnih avtorjev različnih maloumnih bestsellerjev.
Če sklenem: Drža nejevernega Tomaža mi je všeč. Že sam je, za vso zgodovino, fizično ovrgel še zadnje dvome o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Ovrgel je tudi tiste najbolj bedne izgovore najbolj zadrtih dvomljivcev, če so le iskreni v svojem iskanju. Vpričo vseh empiričnih (znanstvenih) dokazov, lahko skupaj s Tomažem rečemo: „Moj Gospod in moj Bog,“ ali skupaj s psalmom 53 „Bedak pravi v svojem srcu: „Ni Boga!“.
Foto: Wikipedia
