Vsak ima pravico za svoj denar dobiti največ in najboljše. Denar pač ne raste na drevesu in ga je treba prislužiti. Vsi menimo, da bi si zaslužili več kot dobimo, glede na vložen trud in na tem nivoju smo tudi, ko gremo v trgovino in nakupujemo. Liberalno, kapitalistični model razmišljanja nam je v zadnjih letih omogočil izjemno ponudbo različnih izdelkov po ugodnih cenah. Trgovci ponujajo polne police izdelkov in le malokdo se sploh vpraša, kje konča denar, ki ga pustimo v trgovinah. Seveda zakaj bi se spraševali o drugih, ko se moramo najprej spraševati o sebi in svoji denarnici. A zgodba vendarle ni tako enostavna in preprosta…
Če pogledamo širše in tudi čez ograjo okoli naše hiše bomo ugotovili, da živimo med ljudmi, ki govorijo isti jezik in si delijo enake kulturne vzorce. Vsak skrbi za svojo družino in vsak se z nečem ukvarja. Nedaleč od doma je trgovinica in malo naprej tržnica, kjer lahko dobimo pridelke iz nekaterih okoliških kmetij, pa tudi sadje in zelenjavo iz drugega konca sveta. Spet odloča denarnica. No, pravzaprav morda ravno tukaj ne vedno samo denarnica, ampak tudi kakovost, kdaj pa kdaj tudi pripadnost okoliškemu kmetu, ki še ni obupal nad globalizmom in se še trudi z domačo zelenjavo.
Na tem mestu se jaz ustavim in vprašam, če sem pripravljen podpreti domačega proizvajalca in ga s svojo podporo zadržati na njegovi zemlji in pri njegovi dejavnosti? Samooskrba je pri nas v zadnjih letih precej upadla in veliko nekdaj obdelanih njiv se je zaraslo. Zakaj? Ker se ne izplača.
Enako je s tovarnami. Ogromno smo jih zaprli v zadnjih dvajsetih letih. Še veliko več ljudi je s tem izgubilo delo. Po eni strani je seveda prav, da so slabi odpadli, a nihče me bo prepričal, da so propadli le slabi…
Vsak nakup domačega izdelka omogoča enemu od zgoraj omenjenih sosedov preživetje. Če se bomo vedno ravnali zgolj po logiki, ki na prvo mesto postavlja mene in samo mene, potem bom vse te zanemarili. Gorenjev gospodinjski aparat ali Elanove smuči, bučno olje iz Prekmurja in gume iz Kranja so delček našega znanja in za njimi stojijo naši ljudje. Ali ni smešno kupiti kitajski česen za evro ceneje od slovenskega in s tem nekega kmeta spraviti na rob preživetja, na drugi strani pa potem prihranjen evro darovati Karitas, ki naj istega kmeta podpre, pri plačilu položnic za njegovega otroka?
Ali nismo sposobni enkrat razmišljati tudi socialno? Se kdaj postavim v kožo nekoga, ki bi rad delal pa dela tudi zaradi moje, zgolj denarnične in nič socialne, logike nima? Zato sem prepričan, da je domače treba podpreti na vseh področjih. Včasih že s tem, ko kupimo domače, nevede darujemo tudi za socialo. In to sploh ni slabo!
Vir: blog Jože Bartolj
