Barometer aktualnih geostrateških vprašanj

3
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Leto je naokoli in to je primeren čas, da se ozremo pred nekatera pomembna geostrateška vprašanja v mednarodnem ekonomsko-političnem okolju v prihajajočem obdobju. V ospredju so vprašanje varnosti in zaščite Evrope pred terorizmom, vprašanje migracijskega vala iz Bližnjega vzhoda in Afrike v EU, ki je največji migracijski val po drugi svetovni vojni, razplet vojne v Siriji, vprašanje iranskega jedrskega programa, vprašanje prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA, vprašanje prestrukturiranja kitajskega gospodarstva in rezultat ameriških volitev. Nedavno temeljna razvojna vprašanja v EU okrog stabilnosti evrske denarne unije, reform javnih financ v EU in grške dolžniške krize so v tem hipu potisnjena v ozadje. Potihoma je svoj konec dočakala tudi Chavezova vladajoča socialistična stranka, ki je na nedavnih volitvah v Venezueli izgubila z dvotretjinsko večino, tako da se obubožanim Venezuelcem obetajo svetlejši časi.

Osrednji fokus dogajanj v svetu danes je uperjen v vojno v Siriji, ki se je iz državljanske vojne vseh na oblasti proti vsem v opoziciji okrog arabske pomladi prelevila v vojno na daljavo med Savdsko Arabijo in Iranom, v kateri sodelujejo Assadov vladajoči režim, Rusija in Iran na eni strani proti arabski pomladi, ki jo podpirajo Savdska Arabija in njeni regionalni zavezniki ter ZDA, Nemčija, Francija in drugi. Ob tej vojni na daljavo poteka tudi vojna ZDA in njenih zaveznikov z Rusijo proti ISIS-u, med tema vzporednima vojnama pa je treba upoštevati tudi obveščevalne in protiobveščevalne aktivnosti izraelske vojske na sirskem ozemlju za preprečevanje dobave ruskega orožja palestinskim skrajnežem Hezbolaha, ki se borijo na strani vladajočega sirijskega režima ter delovanje turške vojske proti krepitvi Kurdov. Posebnost sirske vojne je v tem, da v njej vsaka na svoji strani sodelujeta dve največji svetovni vojaški velesili, ZDA in Rusija, ki imata skupnega sovražnika v skrajnem islamskem terorističnem gibanju ISIS. Vojna v Siriji bi naj po ocenah Al-Jazeere z domov pognala 11 milijonov ljudi, od katerih bi jih naj cca 4 milijone zapustilo državo in se zateklo v Libanon, Jordanijo, Turčijo in Irak. Razmere v Siriji so tako močno prepletene in kompleksne, da jih ni mogoče niti objektivno opisati, kaj šele strniti v krajši zapis.

Vojna v Siriji je eden izmed povodov za vznik migracijskega vala iz Bližnjega vzhoda in Afrike proti Evropi. Drug tak povod so javna povabila predvsem nemške kanclerke Merklove. Pozivanje v varno in bogato Evropo je ob vojni v Siriji podkrepilo motivacijo ne le Sirijcev, temveč prebivalcev iz širše regije in iz Afrike k migracijam v Evropo. Med migranti so odkrili tudi Albance in celo Srbe. Vendar, evropska politika odprtih vrat in pozivov k prihodu v Evropo se počasi spreminja. Ne glede na javno izrečene besede kanclerke Merklove so se azilne politike na Norveškem, Švedskem, v Nemčiji, na Danskem, v Avstriji zaostrile, na mejah pa so vse te države okrepile nadzor. Države višegrajske skupine pa so enoglasno zatrdile, da bodo sprejemale le kristjane, saj v državah, iz katerih prihajajo migranti, gojijo odkrito nasilen odnos do ljudi krščanske veroizpovedi. Če so tudi najbolj glasni glasovi v prid migrantom še nedavno svoja razmišljanja gradili okrog civilizacijske norme in človekovih pravic, pa se danes vprašanje vse bolj zrcali v povečani nestabilnosti in skrbi za osnovno varnost prebivalcev EU. Migrantski val se s koncem vojne v Siriji ne bo ustavil.

Nekako ob strani razvoja vojne v Siriji potekajo prizadevanja ZDA in EU za zaustavitev jedrskega programa v Iranu. Z vstopom Rusije v vojno v Siriji se je tehtnica prevlade v regiji nagnila v prid Iranu. Ob tej okrepljeni samozavesti Irancev ob boku Rusom je turška vojska sestrelila ruski vojaški bombnik in s tem posredno zažugala tudi iranskemu režimu, da ne bo dovolila širitve njihovega vpliva v regiji. Ob tem ni nepomembno omeniti, da so Turki prekinili dobave plina pri Rusih in ga pričeli dobavljati pri Izraelcih, ki jih iranski verski fanatizem želi iztrebiti. Zanimivo bo spremljati razvoj iranskega jedrskega programa po koncu volitev v ZDA.

Trgovinsko se bodo najrazvitejši narodi sveta v prihodnjem obdobju še bolj povezali. Nedavno je namreč stopil v veljavo trans-pacifiški sporazum med ZDA, Singapurjem, Brunejem, Novo Zelandijo, Čilom, Avstralijo, Perujem, Vietnamom, Malezijo, Mehiko, Kanado in Japonsko. V pripravi pa je tudi čezatlantski trgovinski sporazum med EU in ZDA. Oba sporazuma lahko le podprem, saj pomenita korak k več trgovanja na svetu in to je dobro za krepitev podjetniške pobude in za dvig življenjskega standarda v teh državah. Velja namreč, da narodi, ki med seboj trgujejo, niso v vojni.

Kakšna je vloga Kitajske v mednarodnih odnosih? Kitajska ostaja izven mednarodnih trgovinskih dogovorov, čeprav je po skupni letno ustvarjeni vrednosti drugo največje gospodarstvo sveta. Kitajska je tudi izven trenutnih vojnih žarišč. Kitajska komunistična partija se sooča z nevarnostjo zloma njihovega gospodarskega modela, ki je v relativno kratkem času ustvaril masivne slabe alokacije kapitala v potratne infrastrukturne projekte in premočno napihnil gradbeni sektor in nanj vezana finančni sektor in podporne storitvene sektorje, v javnih financah lokalnih oblasti v provincah naredil ogromno luknjo, bankam pa na vrat obesil masivne količine slabih posojil. Kitajske oblasti potihoma sicer izvajajo aktivnosti širjenja svojega ozemlja v južnem kitajskem morju, kjer ob nerešenih vprašanjih morske meje med več vpletenimi državami pospešeno gradijo umetna otočja. Ob bolj samozavestni partiji lahko pričakujemo, da bo Kitajska v naslednjem obdobju prevzemala vse bolj aktivno vlogo v mednarodnih geostrateških odnosih, tudi z vojaško silo. Veliko je odvisno od načinov soočanja s prestrukturiranjem njihovega gospodarskega modela v dolgoročno bolj vzdržnega in od tega, kako se bo razvijal njihov enopartijski sistem.

Za konec sem pustil prihajajoče volitve v ZDA. ZDA so najmočnejše gospodarstvo na svetu z vojaško močjo vseh ostalih držav sveta skupaj, vključno s Kitajsko in Rusijo. Zelo pomembno bo, kdo bo novi ameriški predsednik. Obama je pokazal, da ni bil dorasel mednarodnim odnosom in je vlogo svetovnega vodje prepustil ruskemu predsedniku Putinu. Še Angela Merkel je bila bolj aktivna in vplivnejša od Obame. Kakšno avtoriteto si bo v mednarodnih odnosih vzpostavil naslednji ameriški predsednik in v kolikšni meri bo svojo moč in vpliv na svetovna dogajanja uporabljal v dobro razvoja človeške civilizacije, bo pokazal čas.

Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

3 KOMENTARJI

  1. Odličen, analitičen, informativen, celosten esej, kakršnih v naših medijih več desetletij ne moremo brati.

    Tak napredek je v parcialnosti. Zelo težko pa povežemo v celostno obliko. Kot osebe in kot družba smo celostno nesposobne videti. Zmedenost, tesnoba in napačne osebne odločitve nas delajo lahko manipulativne za vodje sekt, marketing, kolektivizem.

    Sam priznam, da me teksti o islamu in migracijah mečejo kot ping pong žogico med dvema loparjema (vzhodno od Evrope čaka 1 miljarda), južno od Evrope pa milijarda isalmiziranih črncev in še milijarda ostalih črncev, ki čakajo na evropsko neumno odpiranje zunanjih meja v” imenu usmiljenja in sočutja in solidarnosti” kar je jasen znak, da so množične in organizirano dirigirane Migracije nov projekt socialistov pri družbenem inženiringu.

    3 milijarde revežev proti 300 mio Evropejcev od katerih je res ustvarjalnih, podjetnih komaj 10 procentov.

  2. Se Vam zdi, da je mogoče dandanes povsem pozabiti na okrožnico »Hvaljen moj Gospod« LAUDATO SI’, ali vsaji COP 21, ki bodo povsem spremenili bližnjo bodočnost.. Paa ni niti omembe in to od oblikovalcev mladine, povrhu še verske.

Comments are closed.