Barbara Brezigar ni generalna državna tožilka mojih sanj, tožilstvo ob skorajšnjem izteku njenega mandata ni videti nič bolj učinkovito kot šest ali dvanajst let prej, sam položaj generalne državne tožilke pa nič bolj ‘depolitiziran’. Navzlic temu Brizigarjevi mirno priznam, da se je sinoči na Pop TV ‘dobro držala’. Sam se najbrž ne bi zmogel tako obvladati, če bi mi inkvizicijska voditelja drug čez drugega skoraj kričala v obraz obtožujoča vprašanja. Takšno je pač, kot je videti, stanje resničnostnega angažiranega novinarstva. Ni pomembno zvedeti kaj o stvari, pač pa ponuditi gledalstvu (bralstvu) krivca.
Mene bi sicer veliko bolj zanimalo, recimo, kaj je pokazal ‘vpogled’ v spis, je o njem spisan kakšen zaznamek ali poročilo oziroma ali bo na njegovi podlagi Barbara Brezigar odredila strokovni nadzor ali pa se je izkazalo, da ‘vpogledani tožilki’ ni mogoče ničesar očitati. Tudi kakšen datum bi prišel prav in še kaj, a na novinarskih akademijah zdaj vladajo drugačne doktrine. Eno od njihovih železnih pravil pa je očitno tudi, da je vsekakor treba najti nekoga, ki bo za krivca določenega (v konkretnem primeru določeno) s konico strokovne avtoritete brezprizivno pribil tja, kjer ‘se domneva’, da bi ga gledalci radi videli.
Sinoči je bil to, v prispevku pred pogovorom z Brezigarjevo, nekdanji ustavni sodnik in (tudi moj) profesor na ljubljanski pravni fakulteti Lojze Ude. Če so bile njegove izjave ‘iztrgane iz konteksta’, je to lahko olajševalna okoliščina, a ne prav tehtna: profesor bi moral vedeti, kako deluje televizijski medij. Ampak v relativizaciji strokovnosti, tej svojevrstni diskreditaciji ceha in navsezadnje posredni demontaži (ostankov?) pravne države z nepremišljenimi nastopi v javnosti sodeluje veliko pravnih teoretikov in praktikov, ne spomnim pa se ta hip nobenega, ki bi – če ni neposredno prizadet ali nima kakšnega drugega interesa – kolegom svetoval, da bi bilo bolje dvakrat premisliti kot enkrat odpreti usta pred mikrofonom.
Žal nekaj podobnega velja tudi za pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Le da bi on moral dvakrat premisliti, preden enkrat navali na tipkovnico. Ministrov čivk o razpisu prostega mesta generalnega državnega tožilca je bil, hm, netakten, politično pa nespameten. Opoziciji je ponudil krasno iztočnico za ponovno razpredanje legende o teoriji (politične) zarote proti Barbari Brezigar, čeprav ‘formalno’ kot pribito drži, da se sedanji generalni državni tožilki mandat izteka in da je mesto po zakonu treba razpisati. Zakaj je treba o tem čivkati? (Pa to niti ni bil ministrov prvi spodrsljaj te vrste.)
Gremo dalje. Kaj naj si mislim ob ustavnem sodniku Janu Zobcu, ki javno obnavlja dve desetletji stare spomine na izjave kandidata za predsednika vrhovnega sodišča. Da je izkazal državljansko držo? Ali morda, da govori o rečeh, ki bi jih ustavni sodnik moral, če mu gre zgolj za ‘stvar samo’, znati sporočiti drugače? Ker bi, navsezadnje, kot Ude in Zalar, moral vedeti, da bodo tako izrečene besede z medijskim vetrim razpihane škodovale tudi njegovi avtoriteti oziroma avtoriteti ustavnega sodišča.
Verjetno ni malo ljudi, ki je ob včerajšnji novici o preiskavi zoper enega od okrožnih tožilcev ‘poznavalsko’ pomislilo, da so tako in tako ‘vsi podkupljeni’, tožilci in sodniki, da pa se je ‘dotični’ očitno ‘nekomu zameril’, zato so ga ‘odkrili’. (Da je pač žrtev, ki jih v tej državi ne manjka.) Tudi kakšen takšen primer smo namreč že imeli in ob enem izmed njih je takratna generalna državna tožilka v fazi, v kateri je tokratna preiskava v Murski Soboti, pohitela z besedami, ki so nato same končale pred sodiščem. Barbara Brezigar je bila sinoči funkciji ustrezno zadržana in je ob tem primeru povedala samo tisto, kar sme. Torej nič vsebinskega.
In kakor koli že se bo murskosoboška preiskava proti tožilcu končala, se ne morem znebiti občutka, da bo za ‘zaupanje v pravno državo’ bistveno manj pomembna – v ‘pozitivnem’ in ‘negativnem’ pomenu – od vsakodnevnega ‘komunikacijskega samodiskreditiranja’ ceha, podprtega z nepremišljenimi izjavami politikov. Tudi zaupanje v zdravnike, recimo, je bolj kot zaradi tragičnih smrti pacientov trpelo zaradi ‘komunikacije’ po njih. Zgleda pa, da mora vsak ceh ta nauk odkriti sam zase. (Nekega dne nemara tudi novinarski.)
Odzivi na komentar Vojka Flegarja na Razgledi.net
