Bankrot neke teologije

23

zakonik cerkvenega pravaVsestransko razgiban čas, v katerem trenutno živimo, ima to slabost, da odvrača našo pozornost od razumevanja tektonskih premikov, ki se le na površini prevajajo v kaotično dogajanje, a so v svojem globokem bistvu enakomerni in pregledni. Eden izmed takih tektonskih premikov, ki se kaže v sedanjem slovenskem dogajanju in ki nas zadeva zlasti kot katoličane, pa tudi kot državljane, je kriza, v katero zahaja določen tip neke zmotne, a zelo priljubljene teologije, ki je tako značilen za pokoncilsko obdobje. Mislim tu zlasti na določen tip moralne teologije, ki bi jo smeli imenovati situacijska in ki jo je jasno obsodil že Pij XII. leta 1952, nato pa še Janez Pavel II. v svoji znameniti okrožnici Sijaj resnice (§ 75 sl.) leta 1993.

Situacijska moralka

Osnovna trditev te teologije je, da se človek v svojih dejanjih ne sme ravnati brezpogojno po posameznih moralnih predpisih, pač pa, da mora odločati o njihovem upoštevanju oz. neupoštevanju glede na konkretno situacijo, v kateri se znajde in glede na temeljno (a zelo abstraktno in izmuzljivo) moralno normo ljubezni, ki mu je edino brezpogojno merilo odločanja v dani situaciji. V skladu s tem tipom moralne teologije je torej povsem sprejemljivo, da se požvižgamo na kako Božjo ali cerkveno ali pa tudi naravno zapoved, če se pač v konkretni situaciji izkaže, da je v nasprotju z ljubeznijo. In o tem ali se to izkaže ali ne, pazite, odločam jaz, ker sem le jaz subjekt, ki se nahaja v točno tej situaciji. Jasno je, da se taka moralna teologija kaj hitro izkaže za nemoralno, saj lahko vodi le v moralni relativizem.

Odstop nadškofov

V tej luči je lažje razbrati globlji smisel glavnega dogodka letošnjega poletja, t.j. odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa. Kot smo bili namreč nedavno poučeni se zdi, da je bil eden izmed glavnih razlogov vatikanskega predloga za ta dva odstopa v nespoštovanju nekaterih nedvoumnih določil Zakonika cerkvenega prava iz strani obeh nadškofov. Eden ni upošteval jasnih restrikcij, ki jih ta zakonik določa glede poslovanja s cerkvenim premoženjem, drugi pa ni uporabil institucij (zlasti cerkvenega sodišča), ki jo zakonik predvideva za kaznovanje takih prestopkov. Oba sta torej ravnala (prav gotovo nehote in v dobri veri, a vendarle) v skladu z omenjeno situacijsko moralko, po kateri se lahko v imenu nekih ohlapno določenih dobrih namenov požvižgamo na konkretne norme. V tem ključu se je treba tudi vprašati, ali ni tudi demonizacija nekaterih vatikanskih dejavnikov, ki naj bi sprožili omenjeni odstop nadškofov, prej samoobrambni krik omenjenega propadajočega teološkega modela, kot pa kaj drugega.

Teologija telesa in njeni zeloti

Ozrimo se sedaj še na drugi simptom iste problematike. V Cerkvi na Slovenskem, a tudi drugod po svetu, je namreč v porastu propagiranje t.i. teologije telesa, ki naj bi jo bojda započel sam bl. Janez Pavel II. Naše katoliško časopisje in založbe so je polne. Ni verjetno naključje, da prihajajo najhujši napadi na Vatikan glede odstopa nadškofov prav iz vrst slovenskih zagovornikov te teologije. Teologija telesa je namreč modernizirana varianta omenjene situacijske moralke. Če namreč skrčimo vsebino teologije telesa na njeno oprijemljivo jedro, najdemo tu nauk o naravnih metodah urejanja rojstev, ki ga pa teologija telesa (ali recimo kar njen glavni predstavnik Christopher West) dojema precej drugače od učiteljstva Cerkve. Na to me je opozoril angleški članek o junaškem (raje kot odgovornem) starševstvu, ki ga priporočam prav vsakemu v branje. Osnovna poanta članka je, da učiteljstvo Cerkve ni nikoli trdilo, kar trdi teologija telesa, t.j. da so naravne metode po sebi dobre, torej v vsakem primeru priporočene, pač pa da jih smeta zakonca uporabiti le pod določenimi resnimi in objektivno preverljivi pogoji (zdravstvenimi, ekonomskimi itd.), ne pa zato, ker subjektivno »ne čutita«, da bi zdaj imela še enega otroka (prim. KKC, § 2368). Imamo torej tukaj znova primer situacijske moralke na delu, kjer konkretne cerkvene, a tudi Božje (»Pojdita in množita se!«) zapovedi, dane zakoncem, niso pomembne. Pomembno je kaj zakonca subjektivno in situacijsko »čutita«. Bankrot te teologije se kaže v katastrofalni demografski sliki Zahoda, h kateri zadnje čase pridno prispevajo tudi katoliški zakonci, katere teologija telesa mehča in redno tudi omehča za kontracepcijo.

Rovte 2013

Nazadnje in čisto na kratko bi omenil še eno dogajanje, v katerem se kaže bankrot situacijske moralke. Gre za bankrot t.i. spravne miselnosti, o kateri sem na tem mestu že pisal. Le-ta je vseskozi temeljila na nepomembnosti tega, kako idejo ali načelo kdo zagovarja, češ da so pomembni le posamezni ljudje v svojih konkretnih situacijah, ne pa nazori in iz njih izhajajoče norme, katerim se podrejajo. Če nekdo zagovarja komunizem, je po tej miselnosti lahko prav tako dober človek kot nekdo, ki zagovarja antikomunizem. No, ta miselnost je v bistvu situacijska, saj zavrača absolutni in objektivni pomen norme in nazora (kot skupka norm) v imenu neke ohlapne ljubezni do posameznikove subjektivitete. Bankrot te teologije v njeni politični izvedbi, se je menda dovolj jasno nakazal v dogajanju okrog Janševe prvostopenjske obsodbe, ko se je pokazalo, da po dvajsetih letih gojenja spravne miselnosti v pomladnem taboru, komunisti še vedno ostajajo komunisti. Nedvoumni in deklarativni konec te miselnosti pa se je zgodil v nedavni proslavi v Rovtah, od katere najbrž res ni več poti nazaj.

Foto: Katoliška cerkev


23 KOMENTARJI

  1. “da prihajajo najhujši napadi na Vatikan glede odstopa nadškofov prav iz vrst slovenskih zagovornikov te teologije”

    TO NI RES. Mnenje iskreni.net, glavnih nosilcev teologije telesa, si lahko preberete na tem članku:
    https://www.casnik.si/index.php/2013/08/19/igor-vovk-iskreni-net-cerkev-brez-vodstva-je-priloznost/
    Kje je tukaj kritika vatikana glede odstopa nadškofov???

    Glede Rovt pa: če bi bila spominska slovesnost izvedena na samo malo drugačen način, potem bi bila to Spominska slovesnost, ne pa zdraha okoli spornega pojma “domobranstvo”. A je sploh kdo potrudil malo razčistiti ta pojem in ga predstaviti širši javnosti? Ne, vrgli so ga levim in desnim ideologom, kot kost za glodanje, skupaj z nedolžnimi žrtvami.

    Tale članek razumem kot “samoobrambni krik” nekaga “propadajočega” “modela, kot pa kaj drugega.”

  2. Bankrot te teologije v njeni politični izvedbi, se je menda dovolj jasno nakazal v dogajanju okrog Janševe prvostopenjske obsodbe, ko se je pokazalo, da po dvajsetih letih gojenja spravne miselnosti v pomladnem taboru, komunisti še vedno ostajajo komunisti. … Kerže

    ..to zgoraj je bebavo rezoniranje, ker so vsaj v tem primeru ljudje čisto enostavno spoznali, da je na delu spet klasično in že videno in doživeto komunistično sodstvo, kot orodje Partije in komunistov v obračunu in izločanju s političnimi oponenti ali drugače mislečimi..in to izrazili…

    ..in ki je tu pač usekalo po Janši…sistemsko in tako kot je pa lahko useka po vsakem..tudi po Keržetu in ga obtoži, da je neznenega dne, neznano, od neznanega…in adijo Kerže..

  3. Teologija telesa je eno najtežjih poglavij moralne teologije sploh. Kdor jo razume si direkt zasluži doktorat teologije, ne da bi s prstom mignil.
    Seveda pa tako kakor vse teorije, tudi lahko samo bankrotira. Ker je teorija. In ker življenje ni teorija. Kdor se poziva na moralo v svojih dejanjih ta pač ne govori resnice.
    “Kajti sveto pismo je vse zavilo v greh, da bi se pomnožila milost”. (oprostite, ker ne znam pravilno citirati)

  4. “… a so v svojem globokem bistvu enakomerni in pregledni.”

    Zdi se, da avtor želi reči, da je enega takšnih tektonskih premikov odkril in nam ga bo zdaj predstavil v treh korakih.

    Prvi primer se mi zdi dober.
    Tretjega ne razumem najbolj (če se spomnim prav, je pa avtor nekoč že bičal našo spravno sanjavost, a ne vem, kaj je že predlagal namesto nje …).

    Ob drugem (TT) pa mislim, da (iz želje po dodatnem dokazu tektonskega premika) lasa nedolžnega. Sam sem resda prebral le slovensko abc-knjižico o tem, a sem notri večkrat zapazil ‘opozorila’, kako je potrebno reč jemati in kako ne – skratka rečeno: potrebno je ves čas spremljati/preverjati ali NND uporabljamo upravičeno ali iz sebičnosti.
    Tako da se ne da reči, da ‘voditelj zelotov’ na to možno izrojenost NND ne opozarja dovolj.

    Sam sicer tudi prikimam junaški besedi angleškega članka, ki takorekoč kliče k starševskemu mučeništvu, a pripominjam dvoje:

    – tudi v zgodovini Cerkve so že zelo zgodaj ugotovili, da nekateri ne zmorejo krvavih junaštev, a jih Odrešenje tudi zna uporabiti za dobro (npr. Nikodem ali pa tisti prvodobni kristjani, ki so se zbali mučeništva, a so jih sprejeli nazaj v Cerkev). Nekateri ‘kvantitativno’ zmorejo več, nekateri manj. Bog bo sodil.

    – samo Bog tudi zna deliti tako pravičnost kot usmiljenje hkrati. Mi smo enkrat bolj prvo (ko gre za bližnje) in bolj drugo (ko gre za nas). Tega preprosto ne znamo uravnovešati in hitro postanemo bodisi mrki bodisi razvodeneli. Lahko se pripnemo na postavo/codex-iuris-canonici in imamo občutek, da smo pravični, a Kristus bo šel mimo, lahko pričnemo dobronamerno sipati ljubezen na vse stvarstvo in se razblinimo.

    Krščanska vera je težka reč, ker povsem dobro veš/si podučen, kako bi bilo najbolje, da bi živel (npr. ‘kolikor bo Bog dal’), a se ti to sourno podira. Nekako poskušaš obstati in upaš na usmiljenje, a nikakor ne moreš biti ravno prida ponosen na svoje ‘verske’ uspehe …

    Avtorju se zdi, da če sprejme grešnika, sprejme tudi njegovo ravnanje. A to dvoje se prav v krščanstvu zelo lepo loči.

    Cerkev imamo namreč ravno zato, da nas vzpodbuja k najvišjemu, a sprejema v najnižjem.

  5. “Situacijska moralka”

    To je napisano zelo pomanjklivo. Vsaj en primer kjer bi lahko ljubezen vodila v moralni relativizem. Res je sicer, da je naše dojemanje ljubezni nepopoplno , torej so tudi dejanja ljubezni taka, ampak to še ni morlani relativizem.

    O moralnih predpisih mi pride na misel tista basen o premrzneni ptici, ki jo poserje krava in nato maček potregne iz dreka. In morlani nauk pravi, da ni vsak ki te potisne v balto tvoj sovražnik in vsak ki te potegne iz njega tvoj prijatelj 😉

  6. Katoliški zakonci so bili popolnoma omehčani za kontracepcijo že nekaj desetletij, preden je do njih prišla kakršnakoli “teologija telesa”, naše katoliško časopisje in založbe pa so “polne teologije telesa” šele zadnjih par let.
    Avtor je očitno izgubil občutek za časovno zaporedje in vzročne povezave.

    • Da, da, dragi 77l, pozabil sem poudariti, da teologija telesa izvira iz häringovskih reakcij na Humanae vitae (1967), le da gre za izboljšano verzijo. Takrat je kontraceptivna miselnost začela prodirati v katol. ambient. B. Häring je seveda eden izmed glavnih avtorjev situacijske moralke.

      • Bodimo realni: Da “konkretne cerkvene, a tudi Božje zapovedi, dane zakoncem, niso pomembne”, pač ni povzročil nek Häring. Ljudje (razen redkih izjem) s svojim spolnim življenjem danes ne sledijo nikakršni teologije. Velika večina katoličanov se pri tem niti ne zmeni za kakršnokoli teologijo. Če že, potem si izberejo tisto teologijo, ki najbolj ustreza njihovemu spolnemu življenje. Za mnoge je to pač Häringova teologija. Vendar to seveda ne pomeni, da je Häring “kriv” za njihovo spolno življenje. Häring je “kriv”, da jim ponuja “teorijo”, ki njihovi “praksi” ustreza oz. jo opravičuje. Spremembo takega ravnanja lahko imenujemo spreobrnjenje.

        Naše katoliško časopisje in založbe so šele zadnjih par let “polne teologije telesa”. Kakšen učinek ima to na tiste redke izjeme, ki s svojim spolnim življenjem zares sledijo neki teologiji oz. določenim moralnim načelom, in ali lahko celo pomaga k spreobrnjenju, pa ni zgolj teoretično vprašanje. Trditev, da to zakonce mehča za kontracepcijo, bi potrebovala kaj več opore od citiranja nekega angleškega članka.

  7. Saj lahko rečemo »teologija telesa« ali »naravno načrtovanje družine« ali »metode naravnega urejanja rojstev«. Pri vsem skupaj se mi zdi bistven premik v miselnosti ljudi: da ne bi popolnoma izpadlo kot kontracepcijski model (»proti«) je sicer poudarek na »za« (t. i. »življenje«), dejansko pa se precej osredotoča na uporabno vrednost teh metod pri preprečevanju nosečnosti. Toda kaj smo s tem pridobili? Za razliko od kemičnega preprečevanja spočetja gre za preprečevanje brez kemije. Ne v teoriji (tam so še drugi poudarki in pojasnila), v praksi pa precej. V tem se mi zdi spornost razglaševanja naravnih metod: ker se (pre)pogosto izpostavlja in poudarja človeško presojanje in odločitve. In v tem zlahka prepoznam situacijsko moralko. Kdo sem jaz, da bi (z)mogel iz perspektive omejenega, kratkovidnega, (z)motljivega bitja (ne)dovoljevati živeti? Kaj lahko iz trenutne situacije zagotovo vem o prihodnosti? (“Vem, da nič ne vem – toda nekateri še tega ne vedo…”) Kaj pa (za)upanje? In v današnjem času, ko pri nas velja za revščino, če nimaš najnovejše tablice in telefona in še vse mogoče navlake, postavljamo normative in se bojimo otrok, ker jih bomo težko »spravili gor«. (Da ni v ozadju tega priročnega izgovora kaj bolj egoističnega??) Oh, pa je za preživetje potrebno precej manj od naših standardov!

    S tega vidika se mi zdi situacijska teologija povsem v »duhu časa«, ko smo Boga izrinili iz življenja in po »new-agevsko« prilagajamo teologijo našim zahtevam in željam. Potrošniška miselnost tudi v teologiji. (Pa je rekel Jezus, naj ne delamo tržnice iz njegove hiše … – velja tudi v prenesenem pomenu.)

    • Zato ker preprečevanje samo po sebi še ni greh. Sicer bi bila tudi vzdržnost grešna. Kam pa pridemo potem?

      Ne poznam te situacijske teologije. Če je pa do zmešnjave prišlo pa čisto možno, ker nekateri vztrajajo v popolnosti nauka. In potem prileti neka situacijska teologija, ki bi porušila samo moralko. Groza!
      Pa ni tako. Popolnost nauka ne obstaja. Ampak to je zgleda zelo težko doumeti nekaterim teologom. Kajti oblast, ki jo nudi popolni nauk je zelo slastna. Popolni nauk imajo komunisti: sam si kriv, da si se rodil! Podobnost z izvirnim grehom je več kot očitna. Totalnost oblasti tudi.
      Seveda pa popolnega nauka ni. Popolnih predpisov ni.

  8. Gre enostavno za to, da bi NND morali imeti za izhod v sili. In to v obe smeri, ko zakonca iz RESNIH VZGIBOV ne moreta več imeti otrok in ko zakonca ne uspeta imeti željenih otrok. Nikakor pa ne moremo NNDja prodajati kot nekaj kar je priporočljivo za vse zakonce. Življenje brez potrebe po NND je lepše.

  9. Pa saj NND ni isto kot teologija telesa.

    NND je samo naravno načrtovanje družine, s pomočjo opazovanja sebe, naraven način, nekaj znanja in vzdržnosti. Brez kondomov. Kaj je tu spornega?

    Teologija telesa je še vse kaj drugega. Obstaja tudi tečaj teologije telesa za posvečene osebe, pa najbrž nima kaj dosti skupnega z NND.

    Ta skrivnost je velika.

    Ef 5,29:
    Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve.

    • Termin “načrtovanje družine” je bedast. Če gre tu za naravno izogibanje spočetju, ja. Ni pa treba bit tolk pameten da veš da metoda najprej ni tako zanesljiva in ni treba bit tako vzvišen, da bi govoril o načrtovanju družine. Potem bi še tablete bile manjši greh.

      • Mogoče “načrtovanje družine” res ni tako dober pojem. Saj v naši državi je precej pojmov malo čudnih. Kolikor vem, je rečeno, da pretirano načrtovanje ni dobro, da je treba biti odprt. Bolj gre za naravno izogibanje spočetju.

        Okoli teologije telesa bo vsekakor potrebne še veliko debate, pa še marsičesa drugega. Ker je precej zanimiva za širši krog ljudi, je precej izpostavljena raznim odklonom, najbrž so možne tudi kakšne herezije. Tako da je treba paziti, komu in čemu verjeti.

  10. Pretežno se z avtorjevim mnenjem strinjam. Razen s tistim na koncu.

    Dejstvo je, da je to situacijsko prilagajanje duhu časa postalo nekakšen zakon, ki je pri mnogih katoličanih povozil tradicionalno učenje Cerkve. To se opaža tudi pri liturgiji, ki jo nekateri prav po modernistično pačijo. Ravno danes sem opazoval pri maši: pri molitvi ali petju “Jagnje Božje” se nekateri mladi verniki sploh več ne trkajo na prsi. Morda se komu zdi to majhna stvar, vendar kaže na nespoštljivo nesodelovanje pri maši. In vse to izvira iz miselnosti, da vsak iz maše vzame to, kar mu ustreza – kar pa ne ustreza, pa zavrže. Katastrofa!

    Tudi t. i. teologija telesa temelji na isti platformi. Čudim se, da so nekateri evropski teologi tako zlahka podlegli raznim ameriškim novotarijam, ki so nasploh nekatoliškega izvora. In tu ne gre samo za teologijo telesa, pač pa za razne karizmatične tokove, ki negirajo identiteto katoličanov ter ustvarjajo miselnost, ki se ne ujema z učenjem Cerkve.

  11. Mogoče “načrtovanje družine” res ni tako dober pojem. Saj v naši državi je precej pojmov malo čudnih. Kolikor vem, je rečeno, da pretirano načrtovanje ni dobro, da je treba biti odprt. Bolj gre za naravno izogibanje spočetju.

    Okoli teologije telesa bo vsekakor potrebne še veliko debate, pa še marsičesa drugega. Ker je precej zanimiva za širši krog ljudi, je precej izpostavljena raznim odklonom, najbrž so možne tudi kakšne herezije. Tako da je treba paziti, komu in čemu verjeti.

    • Debatiranje je vsekakor dobro. Zatiranje drugačnega mišljenja bo pripeljalo le v večji osip vernikov.

      Če boš imel pa možnost povedati drugačno mnenje, bo pa boljše.

Comments are closed.