Bankrot napredka

7
358

snowdenPred kratkim sem na nekem spletnem portalu prebral članek o kvantnem računalniku, ki ga poskuša zgraditi Ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA). Znameniti Edward Snowden naj bi razkril, da so pri omenjeni agenciji zaposleni s projektom izgradnje računalnika, ki bi dekodiral skoraj vsako šifro, ki jih za zaščito uporabljajo podjetja, vlade in banke. A kot kaže, jim to še nekaj časa ne bo uspelo. Kar je pri tem članku najbolj pritegnilo mojo pozornost pa ni njegova vsebina, temveč komentar enega izmed bralcev, ki je pod člankom zapisal: »Ko bi tolikšne količine energije in časa ljudje usmerili v svojo osebno in duhovno rast. V kakšnem svetu bi živeli…«. Ne vemo kakšno je bilo bralčevo razpoloženje ob podajanju takšne izjave. Toda ne glede na specifičnost vsebine, ki je vzpodbudila komentar, je mogoče trditi, da obstaja v modernem svetu gorostasen razkorak med razvojem znanosti in duhovnim razvojem človeštva.

Razkritje tehnološkega vohunjenja v ZDA je zelo problematično, ker prinaša na dan zlorabe režima, ki se sklicuje na svobodo, a se očitno poslužuje nekaterih metod, ki rahlo dišé po totalitarnem nadzoru zasebnosti. Toda problem ni tako preprost, kot se na prvi pogled zdi. Afera namreč razkriva dejstvo, da zasebnosti v tehnološkem svetu skorajda več ni, in da pravzaprav ni zagotovil, da sleherna oblast ne bo zlorabljala možnosti, da bi vdrla v to zasebnost.

Ali so sile tehnološkega razvoja obvladljive? Človeštvo se je dokopalo do sredstev, ki mu omogočajo trajno uničenje civilizacije. Obstoječa jedrska, kemična in biološka orožja bi lahko v enem dnevu povzročila več uničenja kot vse vojne, kar jih je bilo v zgodovini. Da do tega ni prišlo, še ne pomeni, da se kaj takega ne more zgoditi. Možnost ostaja, in jo morda zadržuje le še strah ter spomin na uničenje, ki ga je povzročila nedavna velevojna. Zanimivo se je o tej problematiki izrazil filozof Carl Schmitt: »Kdó je človek ob vsem tem? Tisti, ki proizvaja in uporablja vsa ta sredstva uničenja, ali tisti zoper kateremu so ta sredstva uporabljena? Dalje: oblast – tako kot tehnika – ni v sebi ne slaba ne dobra, temveč nevtralna; je to, kar človek naredi iz nje. […] Moč sodobnih sredstev za uničenje presega moč ljudi, ki jih izumljajo in uporabljajo v isti meri, kolikor možnosti modernih strojev ter postopkov prekašajo moč človeških mišic in uma. V tej atmosferi, v tej ‘nadzvočni regiji’, vprašanje človeških dobrih ali slabih namenov niti ni več del pričujočega problema. V odločilnem trenutku človeška roka, ki drži atomsko bombo ni več del posameznega človeškega telesa, marveč nekakšna proteza ali del socialnega in tehniškega ustroja, ki to orožje proizvede in uporabi. Oblast mogočnika kot posamezno bitje ni pri tem nič drugega kot le produkt nastale situacije…. « Schmitt se sprašuje, ali je človeštvo še sposobno obvladati lasten napredek in to ilustrira z zgledom jedrskega orožja in oblasti.

Toda tudi če izvzamemo orožje za masovno uničevanje iz analize, hitro opazimo, da obstaja v tehnološkem svetu cela paleta stranskih učinkov in tveganj. Jedrska energija je izjemno varna in jo precej dobro obvladamo, vse dokler se ne zgodi kaj izjemnega. Takrat, ko je škoda že povzročena, je za refleksijo o jedrski varnosti prepozno. In sicer tudi tisoč varno obratujočih jederskih elektrarn ne odtehta škode, ki jo povzroči ena sama jedrska nesreča. Ali pa genska manipulacija, ki za zdaj ne povzroča večjih težav. Toda tveganje je relativno visoko, posledice neodgovorne genske manipulacije pa so lahko zelo različne in nepredvidljive. Ali pa, če se vrnemo k primeru Edwarda Snowdna, možnosti nadzora in vdora v zasebnost državljanov, ki jih omogočajo nove tehnologije in ki postavljajo zasebnost slehernika pod veliki vprašaj. Takšne neprijetnosti kličejo po refleksiji, v kolikšni meri je tehnologija dolgoročno obvladljiva in kje so meje varnega poseganja v naravo, ki še lahko zagotavljajo trajnostni razvoj.

Razmišljati pa moramo nenazadnje tudi o pozitivnih učinkih znanstvenega in družbenega napredka, ki, čeprav so nevprašljivi in dobrodošli, razkrivajo določena, po mojem mnenju bizarna notranja nasprotja moderne družbe. V zadnjih letih se je zahvaljujoč napredku podaljšala življenjska doba, a po drugi strani visoko število samomorov ter pojav evtanazije ne nakazujeta, da bi se hkrati povečala tudi življenjska slá. Zmanjšala se je otroška umrljivost, povečalo se je število splavov. Izboljšala sta se položaj ter enakopravnost ženske, a pojav pornografije ter zloraba ženske podobe v tržne namene siromašijo dojemanje ženskega telesa. Poleg tega, potreba po konkurenčnosti slabša pogoje zaposlovanja ženske do te mere, da so mnoge ženske iz profesionalnih razlogov premnogokrat prikrajšane za polno uresničevanje materinskega hrepenenja. In še en nesmisel: danes imamo celo množico meščanskih snobov, ki se nenehno zgražajo nad onesnaževanjem okolja, a vsakodnevno trikilometrsko pot v službo prevozijo s potratnim avtomobilom in se ponašajo z najnovejšimi modeli pametnih mobilnih telefonov, tablic in podobnih okolju neprijaznih modnih dodatkov. Tehnološki napredek je dosegel, da skoraj ni meja za človeški um. Paradoksalno, eden izmed večjih izzivov moderne znanosti je, kako preprečiti ekološko katastrofo, ki nam preži ravno zaradi nebrzdanega razvoja industrije.

Vprašanje, ki se porodi ob koncu, je, kako lahko v 21. stoletju človeštvo še vedno gleda na napredek tako naivno. Industrijska revolucija in razsvetljenstvo sta za določen čas človeštvu upravičeno vzbudili občutek brezmejnega optimizma, toda po vseh izkušnjah dvajsetega stoletja, zlasti pa v luči obetajočega se ekološkega kolapsa, bi se počasi lahko razblinila iluzija, da bo človek le z golim napredkom zdravil rane napredka. Potrebujemo razmislek, kot ga nakaže Francis Fukuyama ob koncu knjige Konec človeštva, ki govori o biotehniški revoluciji: »Nobenega izmed teh prihodnjih svetov nam ni treba sprejeti pod lažnim praporom svobode, pa naj bo to svet neomejenih reproduktivnih pravic ali neomejenega znanstvenega raziskovanja. Ni treba, da smo sužnji neizbežnemu tehnološkemu napredku, kadar ta napredek ne služi človeštvu.« Brez vrnitve k bistvu, k viru, ki napaja smisel njegovega obstoja – to je duhovnost, se teh težav ne da rešiti.

Foto: Flickr

7 KOMENTARJI

  1. Kapitalizem je spodbudil razvoj podjetništva, znanosti in napredka, kar je prineslo celemu človeštvu eksplozijo blagostanja in zmanjšanje revščine.

    Če beremo 100 let stare zgodbe so ljudje malo in slabo jedli. Recimo polento se jedli vsak dan in nič mesa, morda 1x mesečno. Veliko podjetnikov in delavcev je trdo delalo 16 ur dnevno in to celo življenje.

    Plehki in površni ljudje, dostikrat razvajeni na krilih tujega uspeha – pa mislijo, da je važno le podpirati svobodo in napredek. To ni dovolj. Potrebno je iskati nove poti, hkrati paše bolj močno razvijati korenine ( povezanost s tradicijo, z Bogom) v globino.

    Etični temelji in močna vera v Boga je nujno potrebna človeku, ki raste ob robu voda. In stalno odločanje ali verujem v Živega Boga – ali v človeka, ali v odrešenje zaljubljenosti, materiala, kapitala, mamice Države ( socialistične države) ali v užitek, lagodnost, “sredinskost”= oportunizem, pragmratičnost, mlačnost.

  2. Briljantnost članka na kubik!

    V bistvu se množijo škodljive zasvojenosti človeka, ki so naravnane z agresivno in adrenalinsko sebičnostjo in tveganjem na vseh področjih življenja.

    Ali je to človeški ideal?

    To je ideal le za tiste, ki ne znajo drugače živeti in se bojijo, da bi v drugačnem, to je normalnem svetu, izgubili svoj sebični primat v družbi.

    • Užitek, lagodnost in nemoralnost se razmnožijo v družbi blagostanja. Družba blagostanja ni nekaj slabega. Naredili so jo podjetniki, ustvarjalci. Nanjo pa se šlepa cela družba.

      biti brez smisla in brez ideala je po svoje lagodno, pa tudi tragično. Tipično za bedaka.

  3. Dr.Zupančič je lepo napisal, da naslednje tisočletje bo duhovno ali pa ga ne bo.

    Vsak bi moral imeti svoj vrtiček in ga o b d e l o v a t i …

Comments are closed.