Bankrot južnoameriške socialistične paradigme

15
Mauricio Macri.
Mauricio Macri.

Branje novic iz slovenske politike me dolgočasi. Večni status quo se je polastil naše države. Sporen družinski zakonik je doživel poraz na referendumu… pa nič. Arbitražni sporazum se je zamajal zaradi diplomatskega škandala epskih razsežnosti… pa nič. Ministri in profesorji si izplačujejo dodatke na pripravljenost… pa nič. Še bi lahko naštevali, kako se v Sloveniji nič ne zgodi – tudi takrat, ko situacija terja nujno reakcijo. Nič, nada, nothing, niente. Ta bolna monotonost odvrača, zato rad pobegnem k branju bolj zanimivih novic, ki prihajajo z juga.

»V Venezueli, Ekvadorju, Boliviji in številnih drugih državah so se socialistične ali socialno progresivne sile celo zavihtele na oblast in pokazale, da ima zmagoslavni pohod neoliberalizma meje in da je socialistična alternativa kapitalizmu mogoča«. [Program stranke »Iniciativa za demokratični socializem«]

V Južni Ameriki je vroče – in to ne vremensko. Nedavno smo lahko brali, kako se je v Argentini po dvanajstih letih vladavine levih Kirchnerjevih zgodil preobrat. Nekaj o tem smo pisali tudi v Časniku. V Venezueli je Chavezov naslednik Maduro na decembrskih volitvah zgubil večino v parlamentu, njegova vlada pa vse bolj tone pod težo neobvladovanja gospodarstva. Bolivijski Evo Morales je moral sprejeti ljudsko voljo in se sprijazniti s porazom na referendumu, da bi si preko ustavne spremembe »privoščil« še petič kandidirati na predsedniških volitvah in se ustoličil za vse večne čase. In še zadnje novice, ki prihajajo iz Brazilje: Dilmi Rousseff se udirajo tla pod nogami sredi množičnih protestov zaradi korupcijskega škandala. Skratka, Bolivarjanska naveza (tako često označujejo afiniteto med južnoameriškimi populističnimi levičarskimi režimi) doživlja poraz za porazom. Vse kaže, da je obdobje razcveta levice v Južni Ameriki končano.

Kako se bo končala brazilska zgodba, je za zdaj nejasno. Predsednica Dilma Rousseaff trenutno bojuje dvojno bitko. Prva fronta je huda gospodarska kriza, ki pa je že sama po sebi precejšnje breme: samo lani naj bi se brazilsko gospodarstvo skrčilo za 3.8%, kar je največ po letu 1990, inflacija se giblje okoli 10% na letni ravni, državna valuta pa se je v zadnjem mandatu razvrednotila okoli 40%. Trenutno predsednico pa sumijo odgovornosti pri potvarjanju javnih financ, da bi s tem prikazala »lepše številke« od dejanskih. Opozicija je zato zahtevala postopek, ki bi jo lahko odnesel iz vrha države. To je druga fronta: kako na oblasti obdržati stabilno koalicijo med lastno stranko (PT) in PMDB.

V tem že tako težkem kontekstu je trenutno aktualna afera petrolão še dodaten dejavnik destabilizacije. Gre za preiskavo podkupovanja visokih državnih funkcionarjev in upravnikov naftne družbe Petrobras, s strani gradbenih podjetij, v zamenjavo za sklepanje mastnih poslov. Sredi preiskave se je znašel celo bivši mandatar Luis Ignacio Lula da Silva, osebni mentor dosedanje predsednice, ki je bil nedavno neposrečeno predlagan za ministra. Čeprav je predsednica potezo utemeljuje kot ukrep za povečevanje politične stabilnosti in za boj proti gospodarski krizi, so mnogi to potezo razumeli kot zaščito bivšega predsednika pred sodnimi preiskavami. Poteza, jasno, ni bila dobro sprejeta. Sprožili so se množični protesti (vir).

Južnoameriški voditelji za zdaj večinoma sočustvujejo z Dilmo. Bolivijski Evo Morales je pozval k izredni seji južnoameriških voditeljev, da bi »zaščitili demokracijo v Braziliji«. Po njegovem mnenju je tamkajšnja vlada žrtev »poskusa državnega udara« s strani desnice. Venezuelski prvak Maduro je prepričan, da za brazilsko politično krizo stojijo ZDA, brazilska opozicija pa naj bi se močno trudila to tezo zavrniti. A Maduro ima sam velike težave: medtem, ko se Venezuelska opozicija počasi prebija po poti do izvedbe referenduma, ki bi Maduru preprečil nadaljevanje na čelu države, se ta ukvarja z organizacijo prvega popisa »vseh pravih Chavistov« v državi. Narod med tem strada.

Barack Obama pa je prejšnji teden obiskal Kubo in se nazaj grede še ustavil – v Argentini.

»Za zmanjšanje dolžniškega bremena lahko uporabimo še en scenarij. Argentina je leta 2000 po finančnem zlomu ostala z velikim deležem javnega dolga v dolarjih, ki ga zaradi zloma ni mogla odplačevati. Pred »sodiščem finančnih trgov« je bila tako potisnjena v izbiro: ali bankrot ali nadaljnje zadolževanje po oderuških obrestnih merah, da bi z novimi krediti lahko odplačevala obresti na star dolg. Na pomoč ji je priskočila Venezuela, ki je bila finančno stabilna in je zato uživala relativno nizke obrestne mere. Argentina in Venezuela sta se dogovorili, da Venezuela najame kredit za Argentino po ugodni obrestni meri, tako da je lahko Argentina v celoti odplačala stare dolgove in se s tem rešila velikega dela dolžniškega bremena«. [Program stranke »Iniciativa za demokratični socializem«]

Politični preobrat, ki se je zgodil v Argentini v zadnjih mesecih, je nepopisen. Po nekoliko nepričakovanem porazu bivše vladajoče stranke na volitvah, se je na oblast povzpela koalicija Cambiemos (špansko »Spremenimo se«). Novoizvoljeni predsednik Mauricio Macri je bil takoj na začetku svojega mandata soočen z izzivom vladanja praktično bankrotirani državi, brez ustrezne parlamentarne večine ter z grožnjo odhajajoče garniture, ki naj bi onemogočila vsak poskus vladanja. Poudaril bi, da je nemogoče dovolj dobro orisati stanje, v katerem je Macri prevzel državo: prazna državna blagajna, nevzdržno število zaposlenih v državni upravi, izmed teh precejšnje število takih, ki so bili zaposleni zgolj na papirju, nezmožnost zadolževanja zaradi defaulta, nedelujoč inštitut za državno statistiko, visoka inflacija, itd. Pravijo celo, da so se novi funkcionarji ponekod morali soočiti z izpraznjenimi uradi in pisarnami: pred odhodom so odpeljali še pohištvo in opremo.

Ena izmed Macrijevih največjih težav je bila odprt spor z delniškimi skladi, zaradi katerega je Argentina še vedno v tehničnem defaultu. Spomnimo se, da je sodba newyorškega sodišča državi naložila, da mora z nekaterimi skladi poravnati dolg v celoti, ne glede na predhodno dosežene dogovore o delnem odpisu z ostalimi upniki in ne glede na dano obljubo, da boljših ponudb v prihodnje ne bo. Zgodba o odplačevanju argentinskega dolga se vleče že od prvega bankrota leta 2000, in čeprav je ena izmed glavnih parol Kirchnerjeve retorike (ki so jo nato povzemali neinformirani levičarji iz vsega sveta, kot je razvidno iz zgornjega citata), je bila zadeva neustrezno vodena, zato pa je ostala nerešena vse do danes. Zato je to postala ena izmed prioritet nove vlade, ki se je po nekaj tednih pogajanj uspela dogovoriti o plačilu dolga po nekoliko boljših pogojih, kot je bilo naloženo. Dogovor je bil že podprt v spodnjem domu parlamenta in vse kaže, da bo v sredo podprt tudi v zgornjem, ne glede na močno nasprotovanje sedaj opozicijskega Kirchnerizma. Argentina bo z najemom ugodnejšega dolga nato poplačala upnike ter s tem končala obdobje izključenosti iz finančnih trgov.

Ostanki Kirchnerizma se med tem pospešeno rušijo. Pred kratkem je televizijska raziskovalno novinarska oddaja objavila posnetke varnostnih kamer iz sedeža finančne družbe SGI, ki naj bi veliko poslovala s funkcionarji iz oblasti. Na posnetkih se vidi, kako skupina ljudi, med njimi podjetnik, ki naj bi bil tesno povezan s Kirchnerjevimi, šteje kupe dolarskih in evrskih bankovcev. Milijoni in milijoni gredo skozi tisto pisarno. Bankovce preštevajo, nato pa jih odvlečejo v napolnjenih ruzakih in potovalkah. Domnevajo, da je večina denarja koruptivnega izvora. Posnetki so – jasno – sprožile ustrezne sodne preiskave, ki pa za zdaj še niso končane (vir).

Vzporedno s tem je nedavno izbruhnila še ena afera, ki razkriva, da je argentinska letalska družba Aerolineas Argentinas najela preko 35000 nočitev, namenjene članom posadk, v hotelih v lasti Krirchnerjevih, brez da bi bilo objektivne potrebe po njih (Argentinska letalska družba ima v mesto, kjer se nahaja ta hotel, precej malo število letov). Nekateri menijo, da so ti hoteli namenjeni predvsem pranju denarja. Vse te preiskave so za zdaj še v povojih, toda jasno je, da si nekateri razumni politiki iz FPVja prizadevajo obrniti ploščo in se distancirati od nekdanje predsednice. Ker predvidevajo, da je Kirchnerjeve dobe konec – za vedno.

V Sloveniji je bilo o vsem tem bore malo napisanega, čeprav se zdi, da so razmere v Južni Ameriki še kako zanimive za tukajšnjega bralca, ki je često nostalgično zaljubljen v socialistično samoupravljanje. Socializem gor ali dol, so osnovni zakoni ekonomije pač neizprosni, kulturno-bojna retorika pa ne more nahraniti lačnih otrok. Argentinska zgodba kaže, da je mogoče prekiniti status quo. Kakšni bodo rezultati teh sprememb, se bo pokazalo šele v prihodnosti. Bo pa vsekakor zanimivo spremljati južnoameriško zgodbo še naprej.

15 KOMENTARJI

  1. Je že tako, da socializem nikjer, prav nikjer ne deluje. Najprej se je zrušil v vzhodni Evropi, zdaj se rušijo njegovi miti v zahodni Evropi. Seveda se mora zrušiti tudi v Južni Ameriki. Na Kitajskem se samo opoteka, ker so ga izboljšali s kapitalističnimi elementi. Te pripombe veljajo za gospodarski sistem in ker nad njim tudi sami obupujejo, so levičarji iznašli dve novi nevarni orožji: nekoliko odštekano gender teorijo kombinirano z miltantnim “znanstvenim” ateizmom
    in mnogo bolj nevarno zavezništvo z islamom in muslimanskimi migranti.

  2. Glavna razloga zakaj se v Sloveniji nič ne dogaja ob napakah in kriminalu vlade sta dva:
    1. Ljudje ne marajo in celo sovražijo JJ, zato ne podprejo niti alternativ, čeprav so Pezdirjevi stranki v času ustoličevanja Viranta namenili 25 procentov. Sdsovci trdobučno ne sprejemajo, da 90 procentov ljudi dela vse drugače, nasprotno kar JJ reče ali dela. Ne samo, da je SDS umirajoče stranka, tudi vse okrog sebe močno ovira, da bi vscvetele alternative.

    2. Večina ljudi je socialistov, tudi večina volivcev SDS in njenih funkcionarjev.

    Najhuje pa je, da pol milijona volivcev komunistov in njihovih derivatov spravi na volišče prav JJ.

    Čas je, da vsak sam kaj prispeva, da se Slovenija osamosvoji iz verig socializma, ne pa da socialistično upamo in čakamo, da bo to naredila SDS in JJ. Če 25 let ni, tudi naslednjih 25 let ne bo. Rast od spodaj navzgor. SPREMENIMO SE.

    • pavel: “Čas je, da vsak sam kaj prispeva …”
      =========================

      Vsak sam?
      In ti ne prispevaš drugega kot pljuvanje po JJ.
      Torej si domišljaš, da si sam JJ, in tvoj “vsak sam” doprinos je pljuvanje po samem sebi v vlogi JJ. 😉

      Kaj si ti že v belem prisilnem jopiču in je levo od tebe Aleksander Veliki, desno od tebe pa Napoleon?

  3. JJ verjetno res spravi ljudi na volišča. Toda bi jih vsak, ki bi predstavljal kolikor toliko resno nevarnost za omrežja in monopoliste. Potem bi pač nekateri v njem videli upanje, drugi pa grožnjo.

    Sicer naj vsak voli tistega, od katerega pričakuje največ koristi za državo. V demokraciji nikogar ni obvezno voliti.

    • Res je, da v demokraciji lahko vsak kandidira in da volivci odločajo. Res pa je tudi, da imamo svobodo govora in lahko razmišljamo o javnih osebnostih, kako in zakaj se tako obnašajo, kakšne projekte peljejo itd.

      A po tolikem času je jasno, da je JJ pač zelo antipatična in sovražna osebnost in da 90 procentov volivcev odbija. Vsaka stranka bo izbirala najboljšega kandidata, ki ji bo omogočal rast. Ta ne more, ker je celo stranko diktatorsko postavil zase. Kdor izrazi dvom ali alternativo, je takoj odstranjen in označen za izdajalca, udbovci,plačanca. Ostali še naprej plačano dvigajo roke, da ne bi užalili mafijske roke, ki jih hrani.

      Tako močno odbija, da ne gredo voliti niti ostalih strank, da se ne bi spet zgodil Virant, ki je JJ poklonil ponovno vladanje.

      Lahko se ga mali ljudje res bojijo in imajo res komunistično mentaliteto. A mafiji očitno zelo koristi. Zato mu pomaga. Vsa politika, vsak projekt, vsako delo dobi prizvok ZA JJ ali PROTI JJ, kar je postalo strašansko bolno. JJ skrbi, da ostaja pri svojih heroj, prvi osamosvojitelj, demokrat in edini vitez Jurij, ki zmaju komunizma lahko poseka vseh 7 glav in ga edini premaga in reši narod. Skrbi za mitologijo. Prav tako post komunistična stran dela vse, “da se bori proti črnemu princu teme”. Večina ljudi je že naveličana tega stanja, ker se Slovenija prav povsod potaplja in drvi v revščino. Edino birokracija in mafija profitirata. JJ ima zveste podpornike med penzijonisti, funkcionarji in birokrati, ki jih je nastavil v superbirokratski državi v udobne fotelje.

  4. Pomembno je, da desnica izbere najboljšega borca proti socialistom izmed številnih aktivnih borcev.
    Ne pa da gre vprašati rdeči lumpenproletariat (ki je plačan od mafije) : Ej, katerega se od naših najbolj bojite?

    Pri tem pa je zaskrbljujoče, ker je v Sloveniji kot prva liga ostal edino JJ (nedolžno jagnje?), vsi ostali politiki desnice pa so 12.liga.

    Še bolj zaskrbljujoče pa je, da ta desni politik ni zmaju niti ene glave odrezal, ampak ima pa vsak dan s svojimi vrači številne mitomanske obrede, kjer se že 25 let zaklinja kako bo zmaja premagal.

    Mafija pa v absolutnem miru pelje vse svoje projekte (škodljive za narod) naprej. Njihovi lumpenproletarci pa danes javno in strastno zagovarjajo in triumfirajo komunistično revolucijo kot daljnega 50-tega leta.

    Se pravi vesoljske razlike med miti, željami in cilji, realizacijo.

    “napačnega človeka imate”

  5. Slovenija je hujši mafijski problem kot Sicilja ali Kalabrija, ki se že 200 let potapljati v revščino. Kdor ne podpira ene ali druge mafije (ti dve podpirajo starci in neumni birokrati), se mora izseliti, da lahko preživi, ohrani osebno dostojanstvo in ima prihodnost njegov rod.

    • Jap! Ima moj glas. Sicer pa bom s stisnjenimi zobmi mogoče, mogoče, mogoče glasoval za SDS pa še dež mora padati.

  6. En sam zastopnik demokratičnega pola ne bo dovolj za kakršnokoli resnejšo spremembo na bolje. Potrebna bo koalicija zastopnikov podobnih vrednot. Zato je vsak glas, ki ga kdo prinese, dobrodošel in dragocen.

    Pljuvanje na tega ali onega ima za posledico tudi manj glasov in manjšo možnost za spremembe. Vsegliharstvo je v službi ohranjanja obstoječega stanja.

    • Res je in imate popolnoma prav. Resnična pa je tudi definicija neumnosti: “Delati vedno znova isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.” (Albert Einstein)

    • “En sam zastopnik demokratičnega pola ne bo dovolj za kakršnokoli resnejšo spremembo na bolje. Potrebna bo koalicija zastopnikov podobnih vrednot. Zato je vsak glas, ki ga kdo prinese, dobrodošel in dragocen.”

      Imaš popolnoma prav. Zato je potrebno koalicijo od spodaj graditi z ljudmi, ki niso osebnostno moteni (psihopati, narcisistične osebnosti, paranoidni shizofreniki) , so sposobni sodelovanja. Ne pa se podrejati človeku, ki ne trpi zdravega tekmovanja, prijateljskega sodelovanja in celo življenje druge ljudi gleda dol in skrbi za negativno selekcijo v Njegovi stranki, na “desnici”, pa Boga mi i šire. Glavno mu je uničevanje sposobnih okrog sebe. Če bi uničil toliko komunistov kot ljudi okrog sebe, bi bila Slovenija že zdavnaj osvobojena. Naj slepi spregledajo. Bartimaj.

Comments are closed.