Še niti leto in pol nazaj je Alenka Bratušek kot predsednica Vlade RS z navdušenjem prepevala Evviva il comunismo ter ploskala besedam pevca, ki je zlival žolč po Evropi. Zanj in za predsednico so bili ti, ki so v Evropi, največja banda. Danes, ko je izgubila mandat predsednice vlade, očitno v Evropi ne vidi več bande kravatarske, temveč dobro plačano službo, za katero ji ni bilo treba narediti drugega, kot se napisati na kandidatno listo. No, in že nekaj mesecev lobirati po evropskih kuloarjih. Če bi bila zlobna, bi se vprašala v katerem jeziku. Da angleščine ne zna, smo se že lahko prepričali v intervjuju, ki ga je imela lani na CNN, kako je z drugimi jeziki, ostaja skrivnost.
Vsekakor je še večja skrivnost, s kakšnimi aduti je prepričala predsednika Evropske komisije Jean-Claude Junckerja, da jo je uvrstil na svoj seznam kandidatov za evropske komisarje. Kot eno izmed prioritet svojega mandata je namreč med drugim izpostavil tudi večjo promocijo evropske ideje. To naj bi bodoči evropski komisarji čim bolj tudi promovirali v državah, iz katerih prihajajo. Toda evropska ideja ni bila dosedanji mandatarki prav nič blizu, če sklepamo iz lanskoletnega posnetka iz Stožic. Ali pa ji ni bila blizu le na domačem terenu. Kdo ve. Če bo gospa Bratušek potrjena kot evropska komisarka, si torej lahko obetamo, da bo prihajala v Slovenijo promovirati idejo združene Evrope. Kako prepričljiva bo v tem, si lahko samo predstavljamo.
Sama pravi, da je bila zbrana na to mesto zaradi svojih političnih izkušenj. Pa poglejmo, kako bogate, predvsem pa uspešne so njene politične izkušnje, ki bodo lahko pomagale pri vodenju Evrope. Dobro leto je vodila Vlado RS, pred tem je bila dve leti poslanka v parlamentu, do takrat pa dolga leta (le) javna uslužbenka. To pomeni, da je bila v politiki vsega skupaj zgolj tri leta. Verjamem, da si je kot poslanka nekaj političnih izkušenj zagotovo nabrala, skrbijo pa me bolj njeni politični rezultati v zadnjem letu in pol. Slovenijo je uspela skupaj z vlado, ki jo je vodila, zadolžiti za nepredstavljivih 8 milijard evrov. Sama je v pogovoru, ki ga je imela včeraj zvečer za POPtv, krivdo za ta dolg pripisala obdobju 2004–2008, se pravi prvi Janševi vladi. Njeno zadolževanje in zadolževanje Pahorjeve vlade pri tem ni imelo nič, zunanji dolg se brez tistih štirih let ne bi povečal niti za cent. Poleg tega je bila neuspešna kot predsednica vlade, saj ji ni uspelo mandata, ki ji je bil zaupan, pripeljati do konca. Aprila letos je poizkusila prevzeti stranko Pozitivne Slovenije, toda tudi tu je bila poražena, v Državni zbor pa ji je, po ocenah analitikov, uspelo priti samo zaradi odlične piarovske poteze, to je fantomskega pisma Vatikanu. Če je bila tako odlična predsednica vlade, kot sama trdi, bi lahko upravičeno pričakovali, da bi volivci njen uspeh bolj množično nagradili.
Če torej pogledamo njeno kratko politično kariero, lahko ugotovimo, da niza neuspeh za neuspehom. Res je, Slovenijo je obvarovala prihoda zloglasne Trojke, toda vzrok za to lahko poiščemo v ukrepih, ki jih je začrtala že Janševa druga vlada, nato pa jih je kot predsednica vlade samo nadaljevala, čeprav jih je, ko je bila še v opoziciji, zelo odločno kritizirala. Če so torej to politične izkušnje, na katerih utemeljuje upravičenost svoje kandidature, nas lahko tudi upravičeno skrbi, kako bo vodila enega izmed pomembnejših resorjev v Evropski komisiji. Sama je v že prej omenjenem pogovoru za komercialno televizijo tudi omenila, da se ne boji prevzeti tega resorja, da si je zadostno znanje o energetiki nabrala že kot predsednica vlade. Če kaj, moramo predsednici vlade v odhodu priznati, da ji samozavesti ne manjka. Da se čutiš tako suverenega, da po letu in pol vlade brezskrbno zagotoviš, da si se o tako širokem, predvsem pa zahtevnem področju kot je energetika, v letu in pol naučil dovolj, da lahko prevzameš to področje, je zagotovo vredno občudovanja (ali zgražanja, bi lahko kdo dodal).
Toda kljub vsemu naštetemu pa njena kandidatura vendarle prinaša tudi nekatere pozitivne učinke. Morda manj vidne, toda ne zanemarljive. S svojo samokandidaturo, s katero se sicer ukvarja tudi KPK (pa ne, da bi od tega kaj konkretnega pričakovali) ji je uspelo združiti Slovence bolj kot v vsem svojem mandatu. Večina Slovenije, celo njeni kolegi v vladi, so mnenja, da je bila ta njena gesta skrajno neprimerna. Poleg tega je s svojo uspešno samokandidaturo vsem sporočila, da lahko vsak postane karkoli si zaželi. Da za uspeh znanje, kompetence, strokovnost ali sposobnosti niso (nujno) potrebni. Dovolj je, da si (brezsramno) upaš. S svojo samokandidaturo pa sporoča še nekaj – za dosego cilja je dovoljeno spreminjati svoj pogled na svet kadarkoli in kakorkoli. Za dobro plačano službo se ne smeš sramovati postati niti banditka kravatarska.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
