Bančna luknja ostaja, botri pa na prostosti?!

Bančna luknja so v delovno področje glavne tožilske skupine za pregon organiziranega kriminala, ki jo vodi Harij Furlan. Foto: arhiv Časnik
Bančna luknja so v delovno področje glavne tožilske skupine za pregon organiziranega kriminala, ki jo vodi Harij Furlan. Foto: arhiv Časnik

»Vse nas skupaj mora biti strah!« To so zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča. Tako nas je minister v zadnji Tarči strašil z bančno luknjo. Ta strah zaenkrat pretresa zgolj nas državljane. Tarča pa je pokazala, da bančna luknja še ne straši politikov in tudi neosumljencev, ki naj bi jo povzročili. Ob dosedanji neučinkovitosti pravne države počutijo še naprej varne.

Predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, ki so se udeležili Tarče, so prepričani, da je bančna luknja najprej politični problem, šele za tem je lahko tudi pravni.

Bančna luknja: “Brez tožnika, ni sodnika!”

V državi prava bi se Tarča nadaljevala. Nastopiti bi morali politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Pojasniti nam morajo, kaj so storili, da bi jo preprečili. Bivši finančni minister, dr. Franci Križanič, je celo dejal, da je bila bančna luknja zaigrana, da se bo tako razprodalo slovensko gospodarstvo. Obtožba, ki bremeni vse tri veje oblasti, je vredna predčasnih volitev.

Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani je korektno pozval izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, da naj vendar poskrbijo za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Izvršna oblast bi morala že do sedaj odgovarjati za rezultate dela tožilstva in policije, ki ne moreta biti izvršni oblasti le za okras.

Ve se: »Brez tožnika, ni sodnika!« Kdo vse je pisal in kdo je sprejel takšno zakonodajo, da so lahko organi pravne države, zlasti tožilci, zato že desetletja neučinkoviti?  Volivci imamo pravico to zvedeti, da lahko pravilno volimo. Politiki, celo pravosodni minister, pa sedaj pravijo, da pri tem ne smejo nič ukreniti, saj so tožilstvo in policija samostojni, enako kot sodstvo. To je usodno in neodgovorno.

Tožilstvo je vendar sestavni del izvršne veje oblasti. A Vlada RS ga ne sme ocenjevati, prav tako ne poslanci in tudi ne ljudstvo. Delo tožilcev sme ocenjevati le tožilski svet? Komu je to v prid?

Državljani vklopimo razum in zahtevajmo račun!  

V Tarči je državni tožilec izpostavil resen problem, s katerim se srečuje pri delu. Dogaja se, da vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki nudijo vplivnim dobro situiranim osumljencem vrhunsko pravno pomoč. Osumljenci za kazniva dejanja oškodovanja državne lastnine in bančno luknjo z njihovo pomočjo dokazujejo, da je bilo njihovo ravnanje v celoti zakonito. Znano pa je, da zakonodajo po naročilu vlade pišejo ravno ti vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki.

Vrhunska pravna in ekonomska stroka piše torej zakone za vlado in nato ekspertize za obrambo osumljencev. Vrhunski strokovnjaki so torej plačani za nasvete politikom in še osumljencem. Ko gre za bančno luknjo, gre plačilo iz davkoplačevalskih proračunskih sredstev. To je korupcija na najvišjem »intelektualnem nivoju naroda«, zavita v »svetovanje«.

Država prava pa je do sedaj obsodila le enega bankirja. Bančna luknja ostaja, njeni botri so pa na prostosti in se nikogar ne bojijo. Ščitijo jih strokovnjaki in  odgovorna politika, to so vodstva političnih strank. Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo,  premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč. Državljani vklopimo razum in zahtevajmo račun!