Banananjamova vrnitev

Ne morem si pomagati, da ne bi ob predsednikovem adutu iz rokava Marku Voljču mislil predvsem ali skoraj samo na tiste Grosove banane iz leta 1992. Morda je to do možakarja krivično, ampak če je v slovenskem prostoru po čem res znan, je po omenjeni epizodi.

Prvi vtis

Seveda je nekje v malih možganih Slovencev vseskozi, tudi po malce neslavnem slovesu od NLB, živel v ne ravno kratki vrsti fantomskih “naših strokovnjakov svetovnega slovesa” v tujini, ki kar gorijo od želje po reševanju domovine in so jih v tej njihovi hvalevredni drži v časih velikih narodnih nesreč vedno znova omenjali kot potencialne zajce iz klobuka. Tako se je Voljč nedavno znašel med možnimi šefi vlade narodne enotnosti, za katero si je prizadeval predvsem sredinski trojček, in tako njegova velika vrnitev ni popolno presenečenje.

Prvi hip se je celo zdelo, da je Türk z njo potegnil zmagovito potezo. Našel je “tretjega človeka” in hudih muk odrešil vsaj Virantove in Desus, za katere je vse bolj postajalo življenjsko pomembno, da bodočemu mandatarju ne bo ime ne Janković ne Janša. Seveda nihče ni zares verjel, da bi Marko tokrat lahko preprosto pojedel banano in postal Banananjam, toda predsednikov presenetljivi obrat je prejšnji teden hudo poraženo levico nenadoma vrnil v igro. Ker ni prav veliko dvomov, da z eno morebitno izjemo prav nekdanji šef največje slovenske banke med vsemi predlaganimi “nestrankarskimi” mandatarji najbolj sodi v njeno orbito, bi šlo že za drugi veliki preobrat v povolilnem dogajanju. Najprej leva sredina zaradi neučakanosti svetih starcev ni znala unovčiti relativne zmage. Prvi vtis po Türkovem predlogu pa je bil, da mu bo uspelo razbliniti sanje desne sredine o drugačni vladni kombinaciji. Ker bo že odpoved Jankoviću, ki se še nedolgo nazaj ni zdela mogoča, delovala kot močan magnet vsaj na dve manjši (a ključni) stranki.

Drugi vtis

Pa se je v poznem popoldnevu začelo nakazovati, da verjetno ne gre za nikakršno prostovoljno odpoved v prid slovenske enotnosti. Da je Jankovića pravzaprav že spodneslo in da je Voljč samo gasilski manever, na kar bi kazala tudi zaostrena retorika predsednika Pozitivne Slovenije. Ko se prav otročje hvali, da ga ima Türk še zmerom za svojega kandidata, in ko ne rožlja več z gradnjo stranke na terenu, marveč vnovič obuja možnost županske kandidature v svoji trdnjavi, kjer mu volivci verjamejo ne glede na vse.

Ti premisleki seveda hipoma znižajo vrednost delnic Marka Voljča in ga iz Bananjama spremenijo nazaj v navadnega človeka. Türk, ki mu očitno gori pod petami, sicer na hitro prestavi šele za danes napovedano tiskovno konferenco, toda na njej Voljč nastopi ne kot mandatarski kandidat, marveč kot morebitni mandatarski kandidat. Predvsem pa kot nekdo, ki naj javnosti dopove, da predsednik ne ve ničesar o kakšnem mandatarskem kandidatu Zoranu Jankoviću. Da slednji že ni (nikoli bil?) njegov kandidat.

Ker kandidatura šefa relativne zmagovalke volitev očitno sploh ni več mogoča, seveda niti Marko Voljč, o katerem so nas sredi popoldneva že hoteli prepričati, da je vpliven vsaj tako kot Mario Monti in George Bush (skupaj?), ni nikakršen kompromisni kandidat, marveč izključno izbranec Jankovićevega bloka. Kot tak (navsezadnje tudi s svojo zgodovino, z bananami ali brez njih) za sredince v dilemi ne predstavlja dobrodošle izbire. Bi pa morala biti Operacija Banananjam za desno sredino dobra šola. SDS kot njena vodilna sila mora čim prej upoštevati težave Desusa in Državljanske liste Gregorja Viranta pri glasovanju za Janeza Janšo in jim iti nasproti z novim (svojim) kandidatom za mandatarja, za katerega je hkrati potrebno čim prej zagotoviti potrebne podpise. Seveda lahko Janša poskusi prebroditi še to preizkušnjo in se smejati zadnji, toda če ne bo hitrega ukrepanja, sta pred nami zelo verjetno dve enako slabi možnosti. Izvolitev nadomestnega kandidata Voljča za mandatarja ali povsem nepredvidljivi tretji krog.

Foto: Cibank